Make Slovenia great again

Čeprav je ameriški predsednik Andrew Johnson 9. maja 1865 razglasil zmago zveznih sil nad konfederacijo, konec ameriške državljanske vojne in odpravo suženjstva v Združenih državah Amerike, so se Američani še kar nekaj let igrali partizane in domobrance. Johnsonov predhodnik, republikanec Abraham Lincoln, je bil zagovornik rekonstrukcije, procesa, ki naj bi po eni strani obubožanemu jugu pomagal na noge, osvobojenim sužnjem pa poleg fizične svobode zagotovil tudi zmerno dozo enakopravnosti. Johnsonu, demokratu, ki je po atentatu na Lincolna kot podpredsednik podedoval Belo hišo, se je zdelo tudi to preveč. Njegova namera, da postavi temnopolte Američane na mesto, ki jim je po njegovem demokratskem mnenju pripadalo, pa je šla v franže po volitvah leta 1866, ko so v kongresu dobili večino radikalni republikanci. Ti so nemudoma sprejeli 14. amandma k ameriški ustavi, lustrirali konfederalne veljake z oblasti, temnopoltim Američanom pa zagotovili vse politične svoboščine, vključno s pasivno in aktivno volilno pravico. To seveda ni bilo pogodu demokratom z juga, predstavnikom belih plantažnih lastnikov, ki so ne le izgubili zastonjsko delovno silo, ampak so bili tudi prisiljeni gledati, kako se jim bivši sužnji šopirijo pred nosom - včasih tudi v uniformah in z orožjem v rokah – in celo drznejo izbirati svoje predstavnike na oblastne položaje, od lokalnih županstev do ameriškega kongresa. To so bili hecni, na glavo obrnjeni časi. Republikanci so zagovarjali progresivne ideje, demokrati so želeli zavrteti kolo zgodovine nazaj v stare, dobre sužnjelastniške čase, temnopolti Američani pa so verjeli, da jim bo prihodnost prinesla svobodo, enakopravnost in socialno pravičnost.

Ameriški partizani in domobranci, pardon, republikanci in demokrati, pardon, nasprotniki in zagovorniki suženjstva, so se okrog teh vprašanj, kot bi se reklo v današnji terminologiji, polarizirali več kot desetletje. V medsebojnih izmenjavah mnenj so kratko potegnili predvsem novoosvobojeni črnci, ki so jih v prvih letih po koncu vojne na ameriškem jugu pobijali kot zajce. Na velikonočno nedeljo leta 1873 so v mestu Colfax v Louisiani beli plantažni lastniki umorili več kot sto petdeset temnopoltih pripadnikov državne milice. Ni šlo za spopad, ampak za eksekucijo, saj je bil večji del žrtev umorjen v ujetništvu, potem ko so že predali orožje. Stvari so počasi začele uhajati iz rok, zato so se republikanci in demokrati dogovorili o spravi, utemeljeni na aritmetični sredini med različnimi pogledi, ki so jih eni in drugi gojili do svoje polpretekle zgodovine. Z drugimi besedami, zglihali so se na polovici in dogovorili, da bodo odsihmal temnopolti Američani sicer enakopravni, a segregirani.

Na tem principu, ki ga je kasneje, v sodbi Plessy proti Fergusonu, potrdilo tudi ameriško vrhovno sodišče, je temeljil sistem, ki je omogočal in vzdrževal rasno segregacijo in politično, ekonomsko in politično dominacijo belopoltih nad drugopoltimi Američani. Vse to je trajalo skoraj stoletje, vse do srede šestdesetih let, ko so se, tokrat v zamenjanih vlogah, demokrati odločili, da je čas, da zgodovinsko spravo z republikanci postavijo v kot. Na pobudo predsednika J. F. Kennedyja je bila sprejeta zakonodaja o državljanskih pravicah, ki je, vsaj formalno, odpravila rasno diskriminacijo glede volilne pravice, zaposlitve in izobraževanja. J. F. K. uveljavitve zakona sicer ni dočakal, saj ga je leto poprej doletela enaka usoda kot Abrahama Lincolna.

Zgornja zgodba ni zgolj zanimiv zgodovinski detajl, ampak nam ponuja tudi kodo za razumevanje sedanjosti. Pomaga nam lahko, na primer, odgovoriti na vprašanje, zakaj na rdeči bejzbolski čepici petinštiridesetega ameriškega predsednika piše Napravimo Ameriko spet veliko, zakaj ta napis uživa takšno naklonjenost belih supremacistov in alter desničarjev in kdaj točno je bila, po njihovem mnenju, Amerika zadnjič velika. Uganili ste, takrat, ko se je še vedelo in spoštovalo, kdo lahko sedi na oblasti, kdo pri koritu in kdo v zadnjem delu avtobusa. Trumpova čepica je odličen primer politike, ki jo Timothy Snyder v svoji novi knjigi Pot v nesvobodo imenuje politika večnosti. Ta politika namesto prihodnosti ponuja ciklično repeticijo zgodovine, v kateri je narod ali del naroda vedno žrtev. Čas ni več linija, ki nas vodi v prihodnost, ampak krog, ki nas neprestano vrača k mitologiziranim "krivicam” iz preteklosti. Donaldova čepica Američanom ne obljublja, da bo Amerika kdaj spet velika, ampak predvsem opozarja na to, da za (svetlopolti) del Američanov, te veličine ni več. Politika ne ponuja napredka ali upanja, le obrambo pred sovražniki, ki prežijo od vsepovsod.

Tudi pri nas imamo politike, ki prisegajo na večnost. Tako kot nekoč ameriški konfederalni veljaki, lastniki plantaž bombaža in danes njihovi sodobni alter patriotski somišljeniki tudi naši večnostni politiki poskušajo spremeniti izid vojne, ki so jo izgubili. Tega ne počenjajo zato, ker bi želeli preteklost spravno pustiti za seboj, ampak predvsem in zgolj zato, da bi z reinterpretacijo zgodovine spremenili sedanjost ter v duhu idej, ki so bile enkrat že poražene, zavzeli in po svojem okusu preuredili oblast.

Če v tej nameri želijo nositi s slogani okrašene bejzbolske čepice, jim ponujam našim prilikam prilagojen prevod. Napravite mi to deželo spet veliko.