Dober tek

(7537) Dve starejši gospe sedita v restavraciji gorskega zdravilišča in čemerno strmita v krožnik. "Prmejduš je hrana tukaj zanič," pravi prva. "Ja," odvrne druga, "pa še porcije so čisto majhne." S tem vicem je Woody Allen v filmu Annie Hall ponazoril svoj odnos do življenja. Bolj ko sem star, manj se mi zdi smešen. Nanj sem pomislil tudi nedavno, ko sem na Svetovnem forumu za demokracijo v Strasbourgu vodil razpravo o krepitvi demokracije v 21. stoletju, ki jo je organizirala Evropska komisija. Za uvod v razpravo je predstavnik mednarodne organizacije IDEA, ki se ukvarja z demokracijo in volitvami, predstavil njihovo najnovejše poročilo o stanju demokracije v svetu. Presenečeni boste, je navdušeno napovedoval pred začetkom predstavitve. In res smo bili. IDEA je na podlagi podrobne analize s svojimi vatli izmerjenega stanja svobode v svetu ugotovila, da demokraciji še nikoli ni šlo bolje kot danes. Svet je vse bolj demokratičen. Število demokratičnih držav je v nenehnem porastu. Vse je super duper, je razlagal navdušeni IDEAlist, na koncu pa vendarle priznal, da obstaja tudi manjši problem. Demokracije je v svetu sicer vedno več, a je vse slabše kvalitete. "Prmejduš so tukaj velike porcije," bi zadovoljno rekla prva gospa. "Ja," bi čemerno odgovorila druga, "ampak hrana je pa vse bolj zanič."

Zaključki poročila, ki ga je pripravila IDEA, so le na videz presenetljivi. Odsevajo razumevanje demokracije, ki se je uveljavilo pred tremi desetletji, ko je Fukujama razglasil konec zgodovine. Po padcu Berlinskega zidu je prevladalo prepričanje, da ideoloških dilem ni več, da je liberalna demokracija zmagala za dve dolžini čolna in da je treba le še vzpostaviti institucionalno infrastrukturo tam, kjer je prej ni bilo, potem pa bomo vsi srečno, mirno in demokratično živeli na veke vekov amen. Demokracija kot Ikea, karton sestavnih delov, šraufenciger in navodila za uporabo. Danes se zdi, da smo se prehitro veselili. Čeprav je, kot zatrjuje IDEA, v svetu verjetno res vse več držav, ki jim je uspelo vzpostaviti minimalno demokratično infrastrukturo, od ustav in zakonov do strankarskega pluralizma, vsaj formalno neodvisnega pravosodja in svobodnih medijev ter vseh drugih institucij, ki jih je treba odkljukati, da te IDEA proglasi za demokracijo, je končni rezultat za mnoge vseeno precejšnje razočaranje.

Nekateri to pojasnjujejo s pomanjkanjem izkušenj. Mnogi se tudi po več desetletjih še vedno izgovarjajo na porodne težave "novih" demokracij, češ, potreben je čas, poglejte Veliko Britanijo, tudi oni niso izgradili demokracije čez noč. Več stoletij so potrebovali, da so dosegli to, kar imajo. Malo potrpljenja, pa bo uspelo tudi nam in bomo imeli takšno demokracijo, kot jo imajo Britanci. Žal se vse bolj zdi, da jo že imamo.

Velika Britanija je poučen dokaz, da tudi demokratične institucije z večstoletno tradicijo ne zagotavljajo imunosti pred neliberalnim populizmom. Demokratične institucije ne delujejo v vakuumu, ampak potrebujejo ustrezno demokratično okolje. Ne le parlamenta, zakonodaje in sodišč, ampak tudi politiko in politike, ki so zavezani demokratičnim načelom in vrednotam, ter kritično večino državljanov, ki podpira demokracijo, ji zaupa, jo razume in vanjo verjame. Vsak na svoj način in z različnimi poudarki, saj demokracija ne prenese enoumja, a vendarle na temelju nekaterih skupnih civilizacijskih vrednot.

Institucionalni inventar, ki ga je pripravila IDEA, nam daje sliko, ki ni popolna. Če namesto kljukanja okenc na formularju formalne demokracije povprašamo ljudi, kaj si mislijo o sistemu, v katerem živijo, je rezultat precej bolj skrb vzbujajoč. Večina raziskav javnega mnenja glede odnosa volivcev do politike, tudi v najbolj razvitih demokracijah, kaže na hitro rastoče nezadovoljstvo, cinizem in nezaupanje do sistema ter vse večjo naklonjenost do avtoritarnih alternativ. Še posebno so skrb vzbujajoči trendi med mladino. Študija Nevarnost razkroja, ki sta jo 2016. pripravila Yascha Mounk z Univerze v Harvardu in Roberto Stefan Foa z Univerze v Melbournu, je med drugim pokazala, da je na Nizozemskem zgolj eni tretjini mladih zelo pomembno živeti v demokraciji. Dve tretjini se na to požvižgata. Mladih. Na Nizozemskem.

Demokracija seveda potrebuje institucije. Tu ima IDEA popolnoma prav. Kreativne bližnjice v imenu ljudstva so v zgodovini prinesle že premnogo gorja. Svobode ni in ne more biti brez pluralističnega parlamenta, demokratično nadzorovane izvršne oblasti, neodvisnega sodstva, svobode govora, civilne družbe. Vendar pa so demokratične institucije nujen, ne pa tudi zadosten pogoj za delujočo demokracijo. Ta potrebuje tudi demokratično okolje, higienski minimum politične kulture in integritete med političnimi akterji in državljane, ki zaupajo institucijam in v demokraciji prepoznajo sistem, ki deluje v njihovem interesu, ki prepoznava in spoštuje njihova ekonomska, socialna, varnostna pričakovanja in interese ter nanje ustrezno odgovarja.

Tega ne bomo dosegli čez noč ali tako, da jim bomo enostavno pridigali, kako je liberalna demokracija super in da so vsi tisti, ki so do nje kritični, zarukani primitivci in s strani pokvarjenih populistov zapeljane ovce. Liberalne demokracije in njenih institucij ne bomo rešili brez učinkovitega reševanja stisk in krivic, ki so znaten del prebivalstva porinile v naročje manipulativne, nacionalistične, antiliberalne, netolerantne in vse bolj avtoritarne populistične politike. Liberalno demokracijo je spodkopalo predvsem njeno koketiranje z brezčutno sebičnostjo ekonomskega neoliberalizma.

Demokracija ne more preživeti, če ljudje nimajo upanja in realnih možnosti za prihodnost. Zase in za svoje otroke. Upanja na zaposlitev, rešitev stanovanjskih vprašanj. Na okolje, v katerem bo mogoče preživeti. Treba je vlagati v izobraževanje, v razumevanje, znanje, sposobnosti in priložnosti, ki mladim - in ne samo mladim - omogočajo, da se aktivno vključijo v družbo in imajo nanjo vpliv.

Potrebna je jasna in odločna zavezanost vrednotam, na katerih temelji in od katerih je odvisna delujoča demokracija. Politična in družbena angažiranost za progresivno družbo, ki svojo uspešnost, učinkovitost, stabilnost in varnost gradi na sposobnosti, kreativnosti, odprtosti in solidarnosti. Demokracija zahteva strpnost, humanizem in empatijo. Družba, v kateri je sočutje rezervirano samo za "naše", je obsojena na propad. Brez teh osnovnih civilizacijskih vrednot ni svobode. Za nikogar, niti za naše. Ostane le zero-sum game družbeni darvinizem, v katerem lahko zmagaš zgolj, če premagaš sočloveka, in v katerem na koncu izgubimo vsi.

Demokracija zahteva integriteto, kompetentnost in odgovornost politike. Za vrednote demokratične, progresivne, civilizirane družbe se ne moremo boriti zgolj s trivremenskim lakom, ampak z odgovornostjo, doslednostjo in pogumom, da se postavimo po robu idejam, diskurzom in politiki, ki v rušenju humanističnih in demokratičnih vrednot iščejo pot do politične prevlade. Če te odgovornosti in poguma ni, ni demokratične kulture, ni demokratičnega okolja, ni delujoče demokracije. Na koncu tvegamo, da nam bodo ostale le oslabljene in izvotljene lupine institucij, prepuščene na milost in nemilost tistih, ki z njimi počno kot svinja z mehom in jih skušajo zlorabiti v svojo korist. Ko pride do te točke, tudi IDEA dvigne roke. Ne le da je hrana vse bolj zanič, tudi porcije so vsak dan manjše.