Smrt pred šolo

(8569) V petek, 16. septembra, popoldne je bil v bližini srednje šole v pariškem predmestju, v kateri je poučeval zgodovino in zemljepis, na grozljiv način umorjen 47-letni profesor Samuel Paty. S kuhinjskim nožem ga je obglavil 18-letni Abdulah Anzorov, v Rusiji rojeni Čečen, ki je od šestega leta živel v Franciji. Povod za umor so bila po morilčevih besedah, objavljenih na družabnih omrežjih, profesorjeva predavanja o svobodi govora, med katerimi je učencem pokazal tudi karikature preroka Mohameda.

Francija je v šoku. Čeprav seveda še zdaleč ne gre za osamljen dogodek v državi, ki je v zadnjih letih doživela več terorističnih napadov, v katerih je bilo umorjenih nad dvesto ljudi, je javnost ob umoru učitelja pretresena morda kot še nikoli prej. Francija je zgrožena zaradi grozljivosti zločina in izgube človeškega življenja, a tudi zato, ker je šlo za napad na institucijo. Education nationale, ki generacije mladih vzgaja v duhu vrednot republike, je eden najpomembnejših stebrov francoske države in državnosti.

Takoj po napadu so se oglasili mnogi, ki so zahtevali takojšnje, odločnejše in učinkovitejše ukrepe proti razraščajočemu islamističnem ekstremizmu v Franciji. In po mojem mnenju imajo popolnoma prav. Da širjenje militantnih islamističnih idej v Franciji pomeni izjemno resno grožnjo, verjetno ni treba posebej dokazovati. Spomnimo se napadov na uredništvo satiričnega časnika Charlie Hebdo in na koncertno dvorano Bataclan v Parizu, morilskega divjanja s tovornjakom na promenadi v Nici, napadov na judovsko špecerijo v pariškem okrožju in na judovsko osnovno šolo v Toulousu. S terorizmom imamo izkušnjo tudi v Strasbourgu, kjer je bilo pred slabima dvema letoma v strelskem napadu na božičnem sejmu ubitih pet ljudi. Proti terorizmu se je treba boriti tudi z represivnimi ukrepi, z obveščevalnim in policijskim delovanjem, s kazenskim pregonom, če je treba, tudi z uporabo sile. Pri tem ni nobenih razlogov za odstopanje od okvirov in omejitev, ki jih glede spoštovanja človekovih pravic in političnih svoboščin določajo zakonodaja in mednarodni standardi. Evropska konvencija o človekovih pravicah dopušča vse možnosti za robusten in učinkovit odgovor na grožnjo terorizma. Poizkusi prikazovanja političnih svoboščin, človekovih pravic ali demokratičnih standardov kot ovir za učinkovite odgovore na teroristične, kriminalne, zdravstvene ali druge grožnje so po pravilu namenjeni prikrivanju nesposobnosti ali vprašljivih političnih rabot - ali obojega.

V francoski javnosti se oglašajo tudi nekateri, ki delijo zgroženost nad krvavim zločinom, a so vendarle mnenja, da nevarnosti islamističnega ekstremizma ne bo mogoče premagati samo z represijo. In tudi oni imajo, po mojem mnenju, popolnoma prav. Ekstremizma ni mogoče premagati brez odgovora na vprašanje, od kod privlačnost ideološkega nasilja za del mladih v francoskih predmestjih in kaj je tisto, kar jih potegne v vrtinec zaslepljenosti, indoktrinacije in sovraštva. Če ne vemo zakaj, ne bomo vedeli kako.

V javni razpravi se pogosto zdi, da gre med prvim in drugim za dva različna pristopa, ki sta med seboj konkurenčna ali celo v konfliktu. Nekaterih ne zanima, zakaj se je nekdo odločil za nasilje, drugi verjamejo, da je problem mogoče rešiti brez strožjih varnostnih ukrepov in represije. Dejstvo je, da potrebujemo eno in drugo. Ekskluzivno represivni pristop je obsojen na neuspeh. A ravno tako je naivno in nevarno pričakovati, da je terorizem mogoče premagati zgolj z več razumevanja za človeške stiske in težave. Ko je tistega petka Abdulah Anzorov zagrabil kuhinjski nož, ga ni bilo mogoče zaustaviti zgolj s toplo besedo in pripravljenostjo za poslušanje o razlogih, ki so ga pripeljale do odločitve, da obglavi učitelja.

Francoska oblast sedaj popolnoma upravičeno vlaga vse sile v preiskovanje in preprečevanje podobnih dejanj, kar vključuje tudi ukrepe proti osebam, ki kažejo znake radikalizacije ali pa širijo radikalne ideje in pozivajo k nasilju, predvsem na družabnih omrežjih, pa tudi v nekaterih molilnicah in mošejah. Ti ukrepi uživajo visoko podporo javnosti, a nekateri sprašujejo, zakaj do njih ni prišlo že prej. Tudi po napadih na Charlie Hebdo in po masakru v dvorani Bataclan je bilo precej kritik glede organiziranosti in učinkovitosti varnostnih služb v ukrepanju proti storilcem, saj so bili mnogi že pred napadi znani in so jih spremljale obveščevalne službe. Po zadnjem terorističnem dejanju je politični vrh še pod posebnim pritiskom javnosti, zato vsak dan prihaja do odločnih govorov in napovedi novih ukrepov, zapiranja molilnic, razpuščanja različnih združenj, športnih klubov in podobno. Tveganje, ki pri tem nastaja, je, da se mreža v želji, da se nadoknadi zamujeno in se izogne kritikam, meče preširoko in da nekateri ukrepi prizadevajo tudi ljudi, ki z ekstremizmom nimajo nikakršne zveze. To v delu prebivalstva krepi občutek, da jih država stigmatizira in krivi za zločine, katere žrtve so na koncu koncev tudi sami. Notranji minister Gerald Darmanin je tako pred kratkim kritiziral prodajo "komunitarističnih" živilskih izdelkov, torej halal in košer hrane v francoskih supermarketih. Komunitarizem je francoski izraz, ki označuje vse in vsakogar, ki identiteti in kulturi znotraj določene skupine daje prednost pred pripadnostjo francoski republiki. Izjava je naletela na buren odziv in tudi nemalo posmeha; eden od zelenih članov francoskega parlamenta je na twitterju objavil fotografijo polic, polnih ?testenin Barilla, in dodal, da se tudi sam ne more upreti "komunitaristični" prehrani. Na drugi strani je lonček pristavil še turški predsednik, ki je podvomil o duševnem zdravju svojega francoskega kolega, kar gotovo ne more pomagati k umiritvi in resnosti debate.

Dejstvo je, da islamistični ekstremizem ogroža vse francoske državljane, vključno s tistimi, ki so muslimanske veroizpovedi. Ti ljudje so naravni in nujni zavezniki v skupnem boju proti ekstremizmu, je pa res, da imajo mnogi med njimi občutek, da v reakcijah na terorizem prihaja do bližnjic in posploševanja. Po nedavnem napadu pred nekdanjimi prostori časnika Charlie Hebdo v Parizu so mediji kar nekaj časa poročali o dveh storilcih, zgolj zato, ker je bil med okrvavljenimi ljudmi, ki so po napadu pomagali žrtvama in se pognali za storilcem, tudi nekdo, ki je bil po videzu iz severne Afrike.

Pred letom objavljena anketa je pokazala, da je 42 odstotkov v Franciji živečih muslimanov že bilo žrtev diskriminacije, najpogosteje v kontaktu s policijo ali pri iskanju zaposlitve ali stanovanja. Ob tem je treba tudi vedeti, da velik del prebivalstva, ki izhaja iz bivših francoskih kolonij, živi v tako imenovanih občutljivih urbanih zonah, ki jih zakon iz leta 1996 v tipični birokratski latovščini identificira kot "gosto strnjena naselja z degradiranim stanovanjskim fondom in visokim neravnovesjem med številom prebivalstva in zaposlitvenimi možnostmi".

Seveda nič od zgornjega ne more opravičiti sovraštva in nasilja, dejstvo pa je, da se v Franciji del mlade generacije obrača proti njej. Peščica med njimi se odloča za najbolj sprevrženo, nasilno, krvavo in predvsem lažno interpretacijo islama, ki sicer nima nobene zveze s Koranom. Konflikt med vero v sovraštvo in prerokovimi nauki jih ne moti pretirano, saj odločitev za skrajnost v večini primerov ni versko motivirana. Psihološka matrica novačenja je podobna tisti, ki jo uporabljajo ulične tolpe v ZDA. V očeh skrajnežev gre za upor proti družbi, o kateri čutijo, da jih ne spoštuje, jim ne daje priložnosti in jih zavrača. V francoskih predmestjih so rezervoarji frustracij in jeze, ki olajšujejo delo islamističnih pridigarjev. V Strasbourgu so pred tedni pretepli dekle, ki naj bi bilo nosilo prekratko krilo. Rojeva se sovraštvo in nasilje, ki ga je nujno treba zaustaviti, z vsemi močmi in sredstvi, ki jih ima na voljo oblast v zaščiti svojih državljanov. Način, kako to doseči, pa mora temeljiti na vrednotah, ki jih je v svojem razredu poučeval Samuel Paty in zato plačal s svojim življenjem. Besede enakost, bratstvo, svoboda so nasledstvo razsvetljenstva in francoske revolucije, ki jih imajo Francozi v ustavi zapisane že od leta 1848. To so vrednote, proti katerim se borijo islamistični skrajneži. V obrambi pred njimi je njihovo udejanjanje, ne le za nekatere, ampak za vse državljane, dolgoročno učinkovitejše od represije. To so vrednote, ki lahko vse državljane združijo v boju proti sovraštvu in jim pomagajo premagati tiste, ki se združujejo v njem.