Slovarček kodirane nestrpnosti

(9495) Med spremljanjem tokratne predsedniške kampanje in mnogih precej napornih predvolilnih soočenj mi je pozornost vzbudil zelo manirlih gospod, ki je zelo zagnano zagotavljal, da sicer za prmejduš spoštuje pravice in enakopravnost istospolnih oseb, nasprotuje zgolj "LGBT-ideologiji". Kaj za hudiča naj bi pri tej zadevi šlo, ni podrobneje pojasnil, a kot je bilo razumeti, mu gre v nos doktrina, po kateri naj bi abstraktno in teoretično enakopravnost istospolnih, ki jo simpatični možakar sicer načeloma v celoti sprejema, tudi zakonsko potrdili in uveljavili v praksi. Slabo šalo na stran, "LGBT-ideologija" je pogosto uporabljena, a ne edina besedna zveza, s katero posamezniki, predvsem v politiki, skušajo prikriti in obenem upravičiti in uveljavljati svoje predsodke. Da bi lažje brali med vrsticami, sem pripravil slovarček kodirane nestrpnosti. LGBT-ideologijaKo je ruska Duma 11. junija 2013 sprejela zakon, s katerim je prepovedala "homoseksualno propagando", se je vzdržal zgolj en ruski parlamentarec, Ilija Ponomarev. Mimogrede, ko je leto kasneje kot edini član Dume glasoval še proti pripojitvi Krima Rusiji, je odšel v Ukrajino, kjer se je takoj ob začetku ruske agresije pridružil ukrajinski teritorialni obrambi. Zakon, ki je prepovedal homoseksualno propagando, je bil obvod, s katerim je Putinov režim skušal zaobiti formalno prepoved diskriminacije LGBT-oseb, ki bi bila v nasprotju s članstvom Ruske federacije v Svetu Evrope. Šlo je tudi za mejnik v ruskem članstvu v tej organizaciji. Če je do takrat na vse kritike nespoštovanja človekovih pravic in demokratičnih načel ruska politika reagirala pomirjujoče, v stilu "ni frke, gre za nesporazum, vse bomo zrihtali, nimate dovolj informacij", so glede pravic istospolnih besed prvič odkrito in brez prikrivanja pokazali, da ne delijo evropskih demokratičnih vrednot. Ker bi rekriminalizacija homoseksualnosti preveč očitno kršila pravne standarde, h katerim se je Rusija zavezala, je zakon "zgolj" prepovedal kakršenkoli diskurz, ki bi otrokom homoseksualnost predstavljal kot normalno človeško okoliščino in človekovo pravico. Istospolne osebe so bile od tistega trenutka tretirane kot državljani drugega reda, kot izprijenci, ki ogrožajo čistost ruskega naroda. Ruski pristop stigmatizacije in diskriminacije je kmalu našel posnemovalce v drugih evropskih državah. V imenu boja proti "homoseksualni propagandi" in "LGBT-ideologiji" je bil sprejet zakon po ruskem modelu na Madžarskem, kar nekaj mest na Poljskem pa se je razglasilo za "gejfrej" cone, v katerih homoseksualcev ni oziroma so tako preplašeni, da si ne upajo med ljudi. Po razlagi nasprotnikov "LGBT-ideologije" naj bi bili LGBT-posamezniki sicer načeloma enakopravni državljani z vsemi pravicami, je pa zaradi njihove nenaravne sprevrženosti nujno pred njimi varovati otroke in preprečiti, da bi LGBT-osebe svojo abstraktno enakopravnost lahko uveljavljale tudi v praksi. Da bi upravičili in prikrili diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti in identitete, so osebne značilnosti predstavljene kot naklepna odločitev za nesprejemljivo, sprevrženo in družbeno škodljivo ideološko orientacijo. V trenutku, ko politika istospolno usmerjenost označi za otrokom škodljivo ideologijo, je ta osebna značilnost kvalificirana kot deviantna grožnja, istospolni pa v očeh javnosti postanejo predatorji, ki ogrožajo varnost otrok in nravstveno čistost družbe. Ideologija spolaKonvencija o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini je bila odprta za podpis 7. aprila 2011 v Istanbulu, ob izteku turškega predsedovanja Odboru ministrov Sveta Evrope. Kot prvi jo je ponosno podpisal takratni turški zunanji minister. Desetletje kasneje je Turčija z odlokom predsednika Erdogana konvencijo zapustila. Razlog? Konvencija in predvsem "ideologija spola" naj bi ogrožala tradicionalne družinske vrednote. Turčija v svoji zavrnitvi Istanbulske konvencije ni bila edina. Kar nekaj držav je ni podpisalo, pa tudi v mnogih državah, ki so k njej pristopile, se konservativne in predvsem skrajno desne sile na vso moč trudijo, da bi javnost prepričale, da Istanbulska konvencija utira pot h koncu človeške civilizacije in človeštva nasploh. Za kaj v resnici gre? Ker je narava nasilja nad ženskami v veliki meri strukturna, problema ni mogoče reševati brez soočenja s širšimi vprašanji neenakosti med spoloma. Ta neenakost seveda ni posledica bioloških razlik med spoloma, ampak predvsem socialnih konstruktov, predsodkov, tradicij, stereotipov, ki žensko postavljajo v podrejen položaj. Tretji člen Istanbulske konvencije zato določa, da v konvenciji izraz "družbeni spol" pomeni družbeno konstruirane vloge, vedenje, dejavnosti in atribute, za katere dana družba meni, da so primerni samo za moške ali za ženske. V prvem odstavku 12. člena pa konvencija države pogodbenice obvezuje, da sprejmejo "vse potrebne ukrepe za spodbujanje sprememb v družbenih in kulturnih vzorcih vedenja žensk in moških z namenom izkoreniniti predsodke, običaje, tradicije in vse druge prakse, ki temeljijo na ideji o manjvrednosti žensk ali na stereotipnih vlogah žensk in moških". In to je tisto, kar je najbolj razkurilo pristaše "tradicionalnih vrednot", med katere, očitno, mnogi med njimi uvrščajo tudi manjvrednost žensk. Kritična teorija raseZ julijem letos je v ameriški zvezni državi Floridi začel veljati zakon Anti-Woke oziroma zakon proti kritični teoriji rase. V primerjavi z "LGBT-ideologijo", pri kateri gre za popolnoma izmišljen konstrukt in teorijo zarote, je kritična teorija rase (kot tudi teorija spola, ne pa ideologija spola) uveljavljena sociološka disciplina, ki preučuje, kako je strukturni rasizem v Združenih državah Amerike vplival na ameriško zakonodajo in kako še danes vpliva na življenje nebelih državljanov. Zasluge za zakon za obrambo mladine pred nevarnostjo kritične teorije rase ima skrajno desni republikanski guverner Floride Ron DeSantis, ki s svojo gonjo proti "politični korektnosti" utira pot svojim predsedniškim ambicijam. Ob podpisu zakona je izjavil, da kritična teorija rase povzroča diskriminacijo in ponižuje bele učence, ki se zaradi poučevanja o strukturnem rasizmu počutijo manjvredni in osramočeni. O tem, ali v ZDA obstaja sistemski rasizem do nebelih državljanov, ni govoril, poudaril je le, da omenjanje takšnih nespodobnosti spravlja v zadrego in zapostavlja pripadnike bele večine. Naš zet Donald Trump, ki mu DeSantis piha za ovratnik, seveda ni mogel ostati tiho in je poučevanje o rasizmu in spoštovanju različnosti v družbi označil za "toksično nevarnost". Soros, soroševciGeorge Soros, ameriški poslovnež in filantropist, je pogosto uporabljen kot univerzalno sredstvo za diskvalifikacijo vsakogar, ki ga populizem prepozna kot oviro v prevzemanju oblasti. Soros v diskurzu skrajne desnice namiguje na obstoj konspirativnih mednarodnih omrežij, ki iz zakulisja upravljajo s svetom na račun in v škodo poštenih državljanov. Gre za (slabo) kodirano promocijo zarot, stereotipov, karikatur, vzorcev in diskurzov tradicionalnega evropskega antisemitizma. Sklicevanje na Sorosa je tudi zelo priljubljeno sredstvo za diskvalifikacijo in stigmatizacijo civilne družbe. Zadeva ni nedolžna. Antisemitizem je v Evropi še kako prisoten – kar četrtina Evropejcev je prepričana, da imajo Judje preveč vpliva v poslovnem in finančnem svetu. Če kaj pomaga, ta predsodek se pogosto izraža tudi s karikaturami o lutkarjih, ki iz ozadja nadzorujejo družbena in politična dogajanja. Kulturni marksizemZa kaj gre pri tej zadevi, je bolje od mene opisal bivši predsednik vlade v intervjuju za madžarski tednik Mandiner decembra 2020. Dovolite mi, da ga citiram. "V komunističnem manifestu iz 19. stoletja piše, da je za ustvarjanje novega sveta oziroma komunizma treba razgraditi narod, družino, zasebno lastnino, zasebno šolstvo in religijo. Paradoksalno tega cilja kljub ogromnim žrtvam in trpljenju komunizem ni dosegel z nasiljem in diktaturo. Zato se iste cilje zasleduje na drugačen način. Preko množičnih medijev, univerz, kulturne industrije, multinacionalnih institucij, množičnih migracij, vsiljene multikulturnosti, delovanja nekaterih političnih strank. Dogaja se nekaj, kar je precej spretno skrito, a vsak, ki pozna zgodovino in politične koncepte, lahko vidi smer, v katero se vse skupaj razvija. Zato se je treba temu upreti. In to počnemo. Tako, da varujemo in podpiramo družino, cenimo svoj narod in druge narode, ščitimo pravico do zasebne lastnine in zasebne pobude, varujemo svobodo veroizpovedi. Da vemo, kaj smo, in to tudi želimo biti." Pomembnosti boja proti kulturnemu marksizmu je v svojem manifestu veliko pozornosti posvetil tudi Anders Breivik. Naj bo za tokrat dovolj. Zgornji seznam seveda ni popoln. Nestrpnost v naši družbi je v porastu in ob neodzivnosti, pa tudi v imenu doktrine "spoštovanja prav vseh različnih mnenj", ki jo zagovarja odhajajoči zastavonoša iz predsedniške palače, postaja vse bolj vsakodnevna in normalna. Da pa se ne bi komurkoli zafecljale spodnjice v vozel, kot pravi simpatični angleški idiom, dopuščam, da nekateri v puhlice in teorije zarote zamotane predsodke in sovraštvo uporabljajo iz nevednosti, zato je slovarček namenjen tudi njim. Naj jim bo v pomoč, da se v prihodnosti izognejo tveganju, da s svojim diskurzom – ajde, morda nehote - izražajo ideje, zaradi katerih bi jih moralo biti prekleto sram.