Francoska republika in njeni otroci

(10500) Odgovornost za nedavni silovit izbruh nasilja v Franciji, potem ko je sedemnajstletni Nahel v mestu Nanterre umrl pod streli policista, so nekateri politiki po Evropi, pa tudi pri nas, nemudoma pripisali ilegalnim migrantom. Kar je po eni strani razumljivo. Oni so tako ali tako krivi za vse. In ko jih enkrat končno ne bo več, se nam bosta cedila med in mleko in bomo živeli v ljubečem domorodnem sožitju na veke vekov amen. Samo še malo več nestrpnosti in sovraštva, pa bo. Če prav razumem. Značilnost skrajno desnega populizma je, da se ne ozira na dejstva, ker igra na čustva. Ne rešuje problemov, ampak jih izkorišča. Ni važno, kaj je res, važno je, kaj ljudje hočejo verjeti, da je res. Tudi junijski dogodki v Franciji niso izjema. Povod je bila Nahelova smrt, razlogov pa je bilo veliko, a med njimi ni bilo ilegalnih migrantov.

V zastrašujočem razbijanju, požiganju šol in ropanju trgovin, ki smo jim bili priča, so resda večinoma sodelovali najstniki iz predmestij, v katerih je mnogo takšnih, ki so, kot Nahel, po rodu iz bivših francoskih kolonij, a gre večinoma za tretjo, morda tudi že četrto generacijo, ki je rojena v Franciji. Njihovi predniki so v državo prišli večinoma popolnoma legalno, ker jih je Francija vabila in jih potrebovala. Gre za francoske državljane in francoska republika, kot radi poudarjajo v njenih institucijah, je mati, ki ne dela nobenih razlik med svojimi otroci. Načeloma, ampak o tem nekoliko pozneje.

Junijski nemiri so posledica ene, a še zdaleč ne edine izmed družbenih, socialnih, ekonomskih in političnih napetosti in delitev, s katerimi se Francija sooča in jih, ne prav uspešno, poskuša reševati že desetletja.

Pred junijskimi sicer kratkimi, a zelo nasilnimi nemiri je Francija to pomlad doživljala proteste proti pokojninski reformi. Vladne ukrepe so zavrnili skoraj vsi sloji prebivalstva in podpora protestom je v začetku leta celo presegla 70 odstotkov. Gnev nad podaljšanjem starosti za upokojitev na 63 let se zdi z vidika mnogih drugih držav, ki imajo to letvico postavljeno še višje, pogosto težko razumljiv. Tudi zato je britanski Guardian zapisal, da je Francija raj, v katerem živijo ljudje, ki so prepričani, da so v peklu. Domislica je duhovita, čeprav morda ne najbolj točna. Primerjave med pokojninskimi sistemi v različnih državah so komplicirane, a vendarle v Franciji obstaja vsaj navidezni paradoks med relativno zmernimi reformami na eni strani in ljudskim besom na drugi. Dejstvo je, da ljudje niso bili ogorčeni le nad vsebino sprememb, ampak tudi in predvsem nad tem, kako so bile sprejete. V skrbi, da reforme v parlamentu ne bodo dobile večinske podpore, jih je Macron uvedel z dekretom, na podlagi "razvpitega" tretjega odstavka 49. člena francoske ustave. Francoska republika je mati s pravili, ki gredo njenim otrokom pogosto na jetra.

Poln kufer Pariza in institucij francoske republike so pred nekaj leti imeli tudi tako imenovani rumeni jopiči. Šlo je za spontan revolt, ki ga je leta 2018 sprožila vladna odločitev, da v cilju zaščite okolja zviša davke na energente. Takšen ukrep seveda drugače prizadene ljudi na podeželju kot tiste, ki živijo v mestih. Prvi so od avta, ali traktorja, bistveno bolj odvisni od drugih. Med rumenimi jopiči je bilo francoskih državljanov iz predmestij zelo malo. Tudi z njihovimi težavami se rumeni jopiči niso kaj dosti ukvarjali. Šlo je za upor "avtohtonega" srednjega in nižjega srednjega sloja s periferije proti Parizu, prestolnici države, ki je centralizirana, da bolj ne bi mogla biti. Francoska republika je mati, ki je pogosto prijaznejša do otrok, ki jih ima tik pred očmi.

Francija ima očitno težave. Nekatere so podobne tistim, s katerimi se soočajo tudi druge evropske države, druge pa so avtohtone godlje z izrazito francoskim pridihom. Navkljub mnogim razlikam med tremi zgoraj opisanimi delitvami v francoski družbi imajo vse tri tudi skupno točko, namreč napetosti v odnosu med institucijami francoske države in različnimi skupinami njenih državljanov.

V Franciji je že od leta 1958 v veljavi tako imenovana peta republika, ki je nastala z de Gaullovimi ustavnimi reformami. Te so predstavljale generalov odgovor na nestabilnost, ki je bila značilna za povojno obdobje. V Franciji so se izmenjavale šibke vlade, nezmožne doseganja političnega soglasja za kakršnekoli reforme. Vse to je de Gaulla gotovo spominjalo na obdobje pred drugo svetovno vojno, ko je ljudsko nezadovoljstvo nad neučinkovitostjo politike v času globoke gospodarske krize ustvarilo pogoje za razmah totalitarnih idej, ne le v Franciji, ampak seveda predvsem v Nemčiji, pa tudi drugod po Evropi. Konec petdesetih let je Francijo zaznamovala še vojna v Alžiriji, ki ni bila le spopad med Francijo in njeno bivšo kolonijo, ampak je grozila, da se sprevrže v državljansko vojno. V času alžirske krize se je general ponovno vrnil v politiko, z idejo drugačnega, visoko centraliziranega političnega sistema, ki je velik del izvršilne oblasti prenesel na predsedniško funkcijo. Nova francoska republika je, po generalovih besedah, odražala "duh nacije". Projekt, ki je imel iz takratne perspektive svojo logiko, je danes po mojem mnenju eden od vzrokov za današnje težave. Spet in spet prihaja do situacij, v katerih je zaznati trenje med "duhom nacije" in voljo ljudstva. Nezadovoljstvo in jeza, ki ob tem nastajata, koristita predvsem političnim skrajnežem. Zdi se, da de Gaullov odgovor na nevarnost totalitarizma pred pol stoletja danes daje vetra prav tisti politiki in idejam, ki jih je general pred več kot pol stoletja skušal zaustaviti.

Percepcija arogantne in elitistične centralizirane državne oblasti, ki je spravila v bes rumene jopiče, je v velikem delu reakcija na zapuščino pete republike. Tudi način sprejemanja nepriljubljene pokojninske reforme na podlagi dekretov je del te zgodbe. Še posebej pa se to odraža v odnosu do etničnih in verskih manjšin, ki živijo v Franciji, kar še posebej velja za potomce priseljencev, ki prihajajo pretežno iz bivših francoskih kolonij. Te manjšine v Franciji uradno namreč ne obstajajo. Peta republika zapoveduje popolno enakopravnost vseh državljanov, ne glede na njihovo etnično ali versko poreklo. Gre za načeloma plemenito idejo, ki pa ima v praksi tudi mnoge negativne posledice. Uradno nepriznavanje manjšin oziroma "skupnosti" - pri čemer gre za izraz, ki ima v kontekstu pete republike izrazito negativen prizvok - francoski državi preprečuje, da bi pravočasno identificirala in reševala težave, ki izhajajo iz izrazite dejanske socialne neenakosti med različnimi segmenti njene populacije. Čeprav ji ni mogoče očitati, da se ne trudi, je v svojih naporih pogosto neučinkovita.

Vrhovna sodnica Sonia Sotomayor je v ločenem mnenju na nedavno sodbo Vrhovnega sodišča ZDA, ki je odpravila pozitivno diskriminacijo glede vpisov na univerze, zapisala, da "rasna slepota v rasno neenakopravni družbi ne more pripeljati do enakopravnosti". In to v veliki meri velja tudi za Francijo. Navkljub uradnemu priseganju in kolektivni ganjenosti nad parolami francoske revolucije ima francoska družba težave z enakopravnostjo in bratstvom, vse to pa ima lahko posledice tudi za svobodo. Kako daleč gredo stvari, je pred leti, med valom terorističnih napadov, ki so pretresli Francijo, opozoril takratni predsednik vlade, socialist Manuel Valls. Njegova izjava o "getoizaciji in apartheidu v francoskih predmestjih" je šokirala francosko javnost, a vendarle pripeljala do določene streznitve. Francoske oblasti so od takrat v "problematične cone" investirale na milijarde evrov, a je učinkovitost teh ukrepov zopet omejevala ustavno zapovedana "barvna slepota". Če ni popisov in statistik, ki bi dali natančno sliko glede tega, kdo kje živi in kako, so ukrepi, pa naj bodo še tako dobronamerni, manj učinkoviti. Po podatkih, ki so dostopni, je Francija glede neenakosti svojevrsten paradoks. Medtem ko je po koeficientu GINI glede dohodkovnih neenakosti med bolj socialno pravičnimi državami v zahodnem svetu, je po statistiki, ki jo je nedavno objavil Financial Times, dohodkovna neenakopravnost med večinskim in priseljenim prebivalstvom daleč nad tisto v ZDA, ki je tudi sama daleč od družbe, ki bi jo sicer glede tega dajali za vzgled.

Tudi neposredni vzrok za zadnje nemire, smrt Nahela pod streli policista, ni brez povezave s posebnostmi duha pete republike. Kot so zapisali v britanskem Guardianu, nad konceptom policije, ki skrbi za varnost državljanov, v Franciji pogosto prevlada naloga policije, da varnost države brani pred njenimi državljani. In pri tem pogosto prihaja do nasilja. Še posebej v predmestjih. V odzivih na zadnje nemire so mnogi opozorili tudi na odločitev vlade v času predsednika Sarkozyja, da ukine tako imenovano četrtno policijo oziroma policijo v bližini. Policiste, ki so bili stalno nameščeni v predmestnih četrtih, in izmed katerih so mnogi prihajali iz podobnega družbenega okolja, so zamenjale policijske enote, ki tja prihajajo zgolj občasno, na kontrole in intervencije. Namesto čuvarjev miru, ki so poznali sosesko in njene ljudi in pogosto delovali preventivno, so predmestja dobila do zob opremljene policaje, ki delajo red s pendreki in solzilcem.

Zadnji izbruh nasilja, ki ga nikakor ni mogoče upravičiti, je, tako kot tisti pred njim, nastal iz nezadovoljstva, ki v Franciji tli že dolgo. Med mnogimi je podkrepil prepričanje, da mora Francija narediti več za enakopravnost vseh svojih državljanov, saj zapiranje oči z izgovorom formalne enotnosti in enakopravnosti očitno ne deluje. Po drugi strani pa so veter v jadra ponovno dobili nestrpneži in rasistični skrajneži, med njimi bivši predsedniški kandidat Zemmour. Kakšna bo Francija jutri, bo odvisno od tega, ali bodo prevladali populistični natavisti ali pa vendarle politika in družbeni konsenz, da Francija ni v težavah, zato ker v njej živi mnogo ljudi, ki so po rodu od drugod, ampak zato, ker se je prizadevanj za njihovo integracijo in enakopravnost v preteklosti prepogosto lotevala narobe. Morda je prišel čas, da mati republika na široko odpre oči in poskrbi za vse svoje otroke.