Skušnjava "upravičenega" sovraštva

(10618) Prizori, ki že tedne prihajajo iz Gaze, so grozljivi. Eno od najgosteje poseljenih območij na svetu se spreminja v apokaliptično ruševino - pa tudi v grobnico. Po podatkih, ki so dostopni, je skoraj polovica žrtev otrok. Res je, te podatke dostavljajo zdravstvene oblasti pod nadzorom Hamasa in jim, po mnenju mnogih, ne gre zaupati. Ampak kaj to dejansko pomeni? Da ni umrlo pet- ali štiritisoč otrok, ampak "samo" tri tisoč? Dva tisoč petsto? Številke niso nepomembne, pravzaprav srčno upam, da jih Hamas napihuje v propagandne namene, saj bi to pomenilo manj žrtev, - in vsako človeško življenje, še posebej življenje otroka, šteje, - po drugi strani pa te razlike ne spremenijo ničesar glede odgovornosti Izraela za razdejanje in človeške žrtve, ki jih povzročajo povračilni ukrepi za pokol, ki ga je Hamas uprizoril 7. oktobra. V ogorčenju nad uničenjem in človeškim trpljenjem, ki ga delim, so mnogi zelo hitri v sodbah in govorijo o vojnih zločinih ali celo o genocidu. Sam sem glede takšnih ocen bolj zadržan. Ne le zato, ker gre za kvalifikacije, ki jih določa mednarodno pravo, in ne za intenzivnost emocij, pa naj bodo te še tako upravičene, ampak predvsem zato, ker menim, da s prerekanjem glede tega odvračamo pozornost od tistega, kar je res pomembno, namreč da mora Izrael takoj prilagoditi izvajanje svojih vojaških operacij v Gazi in sprejeti vse ukrepe, da zaščiti civilno prebivalstvo in omogoči dostop vsem potrebnim oblikam pomoči. To je imperativ, ki izhaja iz temeljne človečnosti in ni odvisen od tega, ali bodo njihove dosedanje vojaške operacije, nekoč v prihodnosti, s strani za to pristojnih institucij, označene kot skladne ali neskladne z mednarodnim humanitarnim pravom. To ne pomeni, da Izrael nima pravice do obrambe, in ta pravica vsekakor vključuje tudi vojaško akcijo proti Hamasovim klavcem, odgovornim za zločine 7. oktobra. Vendar tudi imperativ obrambe in varnosti zahteva, da Izrael vojaško operacijo začne voditi zelo drugače, z dejansko in učinkovito skrbjo, da se zaščiti civilno prebivalstvo. To, čemur smo priča do zdaj, bo pustilo sledove in ustvarjalo sovraštvo. Če kaj, bi moral Izrael upoštevati bridko lekcijo Busheve vojne proti terorizmu, ki je sledila napadom 11. septembra. Edina res učinkovita protiteroristična akcija je tista, ki ustavi več teroristov, kot jih ustvari.

Protesti in izrazi solidarnosti s Palestinci, ki smo jim priča v mnogih delih sveta, tudi pri nas, so iz vseh teh razlogov pričakovani in upravičeni. Pošiljajo sporočilo Izraelu, da s svojim dosedanjim ravnanjem povzročajo trpljenje ne le Palestincem, ampak delajo škodo tudi sebi in svojemu ugledu v svetu. Protesti izvajajo pritisk na politiko, predvsem na zahodu, ki je v upravičeni in razumljivi solidarnosti po pokolu 7. oktobra v svojih izrazih neomajne podpore pozabila na to, da resnično prijateljstvo zahteva, da zaveznika v hudi stiski opozoriš in zaščitiš tudi pred posledicami iz bolečine in besa rojenih nepremišljenih lastnih dejanj. So reakcija na poizkuse dela te politike, da krizo in trpljenje v vojni izkoristijo za svojo lastno agendo in podpihovanje kulturnega boja, in rdeči karton tistim, ki skušajo s svojo podporo trenutni izraelski vladi prikriti svoj latentni ali niti ne tako latentni antisemitizem.

Ampak potem pridemo do packanja po vratih Judovskega kulturnega centra v Ljubljani in enačenja Davidove zvezde s kljukastim križem. In vseh drugih antisemitskih incidentov in izbruhov sovraštva, ki že nekaj let po Evropi skokovito naraščajo, v zadnjih tednih pa je njihovo število eksplodiralo. V Strasbourgu živi druga največja judovska skupnost v Franciji. Danes živijo v strahu. Zadnja stvar, ki jo kolegica vsak večer opravi, potem ko pospravi delovno mizo in ugasne računalnik, je, da obesek z Davidovo zvezdo skrije pod oblačila, da je na poti domov ne bi kdo prepoznal. Porasta antisemitizma seveda ne moremo in ne smemo kar povprek pripisati ljudem, ki upravičeno protestirajo proti politiki izraelske vlade in izražajo solidarnost s trpljenjem Palestincev. To je tisto, kar je poizkušala zdaj že bivša britanska ministrica za notranje zadeve Suella Braverman, ki je proteste označila za "pohode sovraštva". Za velik del antisemitskih izpadov so odgovorni ljudje, ki se jim fučka za Palestince, ali jih sovražijo skoraj toliko kot Jude. Pa vendar vse pogosteje prihaja do primerov, ko ljudje, v upravičenem ogorčenju nad politiko izraelskih oblasti, nehote, ali v afektu, prispevajo k vzdušju, ki antisemitizem trivializira ali celo normalizira. Kot pravi krilatica, glede katere se krešejo mnenja, ali gre za črni judovski humor, rojen iz stoletij preganjanja, ali za dejanski izraz sovraštva, "antisemit je tisti, ki sovraži Jude bolj, kot si to zaslužijo".

Ta komentar se nanaša na ljudi, ki v ogorčenju nad trpljenjem Palestincev v Gazi ne zmorejo ali ne želijo izraziti ogorčenja nad pokolom več kot tisoč tristo Judov, ki jih je Hamas zverinsko pobil 7. oktobra. Jasna obsodba tega zločinskega dejanja v ničemer ne zmanjšuje iskrenosti solidarnosti s Palestinci. Če kaj, jo samo krepi. Enako velja za tiste, ki v svojih obsodbah ne zmorejo ali ne znajo razlikovati med dejanji izraelskih oblasti in vsemi državljani Izraela ali celo vsemi Judi. Čeprav ob tem, povsem upravičeno, kritizirajo izraelsko ravnanje, ki ne ločuje med Hamasom in vsemi Palestinci. Še posebej vprašljiva so sklicevanja na holokavst v kontekstu tragedije v Gazi. Poenostavljeno izenačevanje izraelskih povračilnih ukrepov in njihovih posledic, ob vseh upravičenih kritikah in obsodbah, z nacističnim zločinom, v katerem je bilo umorjenih šest milijonov ljudi, je skrajno neprimerno in že samo po sebi lahko odraža antisemitizem. Definicija Mednarodnega zavezništva proti antisemitizmu (IHRA), čigar članica je tudi Slovenija, pravi, da je popolnoma legitimno kritizirati Izrael z enakimi vatli kot druge države, da pa izenačevanje Izraela z nacističnim režimom presega prag sprejemljivega in se lahko kvalificira kot antisemitizem. Z drugimi besedami, če vam za kritiko in obsodbo izraelskega ravnanja niso dovolj civilizacijski standardi, ki veljajo za vse države, ampak si morate v svoji argumentaciji pomagati z berglo relativiziranja najhujšega zločina v zgodovini človeštva, bi bilo morda pametno in spodobno, če dvakrat premislite, preden odprete usta. Na koncu koncev, gre za sporočilo, ki se zrcali v mazaškem grafitu na vratih Judovskega kulturnega centra, nad katerim zdaj mnogi svetohlinsko vijejo roke.

In na koncu, zelo vprašljivo je tudi vse bolj prisotno posploševano opletanje s pojmom sionizem, ki je zdaj za mnoge postal zločinska ideologija, ki se jo vehementno izenačuje z drugimi oblikami zavržnih izmov. Na to opozarja priporočilo odbora ministrov Sveta Evrope za prenašanje spomina na holokavst in preprečevanje zločinov proti človeštvu iz leta 2022, ki pravi, da je potrebno obravnavati sionizem v kontekstu vzpona antisemitizma ob koncu 19. stoletja in kot gibanje za nacionalno neodvisnost po vzoru revolucij leta 1848, da bi se izognili kakršni koli nevarni in kontroverzni pretirani poenostavitvi. Takšne poenostavitve, ki jih danes mrgoli, svet ministrov označuje kot "radikalni antisionizem" in obliko antisemitizma. Dejstvo je, da danes sionizem veliko ljudem pomeni zelo različne stvari in se dejansko uporablja tudi kot argument za nesprejemljive politike in dejanja. Problem je v tem, da površni kritiki sionizma, nehote ali hote, postavljajo pod vprašaj pravico Izraela do obstoja. Korenine tragedije, ki smo ji priča, vidijo v dejstvu, da so Judje sploh prišli na ozemlje, na katerem so živeli Palestinci - in tam ustanovili svojo državo. V kombinaciji čustvenega afekta, ideološkega zanosa, intelektualne lenobe in zgodovinske površnosti začetek in razvoj izraelske države tlačijo v kalup kolonializma in protikolonialističnega boja za svobodo. In preprosto ignorirajo vse tisto, česar ne zmorejo stlačiti v ta okvir. Na primer to, da so že pred ustanovitvijo judovske države na tem prostoru živeli mnogi Judje. Nekateri so prišli že v prvih letih dvajsetega stoletja kot privrženci Herzlovega sionističnega gibanja, mnogi so tja prišli v tridesetih letih prejšnjega stoletja, da bi pobegnili pred nacističnim preganjanjem. Ko je 1933. Hannah Arendt pobegnila iz Nemčije in preko Prage in Ženeve prispela v Pariz, se je tam pridružila organizaciji za emigracijo mladih sionistov. Po vojni so se jim v Palestini pridružili še tisti, ki so preživeli holokavst, v mnogih primerih dobesedno živi okostnjaki, ki so se opotekli iz pekla koncentracijskih taborišč. In na koncu seveda tudi nekaj sto tisoč Judov, pregnanih iz njihovih domov v drugih državah v regiji.

Ta danes praviloma spregledana dejstva v ničemer ne opravičujejo dejanj proti Palestincem ali zmanjšujejo njihovega trpljenja v desetletjih okupacije. Pomenijo pa, da moramo v razumevanju kompleksnosti palestinsko-izraelskega vprašanja upoštevati tako nakbo kot holokavst. Projekt judovske države je posledica stoletnega preganjanja Judov, ki je kulminiralo v krematorijih nacističnih taborišč. Zato je preminuli palestinski intelektualec Edward Said Palestince označil za žrtve žrtev in begunce pred begunci. Ljudje, ki Judom oporekajo pravico do države, nikoli ne ponujajo alternative, kaj naj bi se z Judi zgodilo, če te države ne bi bilo, leta 1947 ali danes. To je dokaz, kako neprimeren je antikolonialistični mindset v reševanju palestinsko-izraelskega vprašanja. Po dekolonizaciji v Afriki so Portugalci odšli na Portugalsko, Francozi v Francijo, Belgijci v Belgijo, Britanci pa v Veliko Britanijo. Kam bi poslali Jude? Na Madagaskar? Še enkrat, pa čeprav se zdi to v luči trenutne vojne vse prej kot lahko, edina rešitev za trajni mir je vzpostavitev dveh držav. Tako Palestinci kot Izraelci imajo pravico do varnosti, miru, svobode in prihodnosti, ki jo bodo gradili drug ob drugem in skupaj, kot sosedje, ne kot sovražniki. Da bi prišli do tega, se mora zgoditi marsikaj. Takoj se mora končati trpljenje nedolžnih palestinskih civilistov. Nujna je izraelska politika, ki bo ustvarjala pogoje za rešitev dveh držav, namesto sedanje, ki te pogoje, predvsem skozi vse bolj nasilno naseljevanje zasedenih ozemelj, naklepno spodkopava. In na koncu, ustvarjanje možnosti za sožitje zahteva tudi odločnejši boj proti antisemitizmu, ki nikoli ni izginil, a ga je danes vedno več in je mnogim očitno vedno bolj sprejemljiv.