Beli Mark Robinson

»Jaz sem črni naci«, je pred leti na pornografski spletni strani Gola Afrika izjavil uporabnik z imenom minisoldr, oziroma, po naše, mali vojak. Pred dnevi je ameriški CNN objavil novico, da se za tem imenom ne skriva nihče drug kot Mark Robinson, trenutno lieutenant governor, oziroma vice-guverner ameriške zvezne države Severna Karolina, kandidat republikanske stranke za guvernerja te zvezne države na prihajajočih novembrskih volitvah in, vsaj do objave CNN raziskave, ljubljenec predsedniškega kandidata Donalda Trumpa, ki je Robinsona označil za Martina Luthra Kinga na steroidih. Gre sicer za osebo, ki je izjavila, da si želi ponovne uveljavitve suženjstva. Verjetno zaradi preobilice steroidov.

Resnici na ljubo se obtožbe glede Robinsonovega razgrajanja na pornografskih sajtih nanašajo na obdobje pred začetkom njegove politične kariere. Ta se je začela razmeroma pozno, aprila 2018, ko je Robinson ves razburjen prišel na sestanek mestnega sveta v njegovem domačem mestu Greensboro in zavrnil predlog, da bi iz pietete do žrtev streljanja na srednji šoli v mestu Parkland na Floridi odpovedali orožarski sejem. Spomnimo, mesec dni pred tem je 19 letni Nikolas Cruz z avtomatsko puško umoril sedemnajst ljudi, še sedemnajst pa jih je bilo ranjenih. Od takrat je šla Robinsonova politična kariera le še strmo navzgor. Takoj so ga povabili na zasedanje National Rifle Association, lobistične organizacije, katere glavni namen je zagotoviti, da se Američani po vsakem množičnem streljanju na tragedije odzovejo z »mislimi in molitvami«, namesto da bi razmišljali o omejitvah dostopa do orožja.

Če bi Robinson svoje izpade omejil na nacizem, zanikanje holokavsta, antisemitizem in podobne teme, bi verjetno mnogi, še posebej pa goreči podporniki predsedniškega kandidata Trumpa, le skomignili z rameni, češ, saj pod kožo smo vsi rjavi. Mali vojaček, ki so ga pri CNN ujeli tudi zato, ker je to uporabniško ime uporabljal tudi na drugih družbenih omrežjih, na katerih se je predstavljal z imenom in priimkom, svojih pogledov na svet ni delil le souporabniki pornografskih uslug. Prav nasprotno, po vstopu v politiko je postal eden od najvidnejših, najglasnejših in najbolj vulgarnih vojščakov Trumpove kulturne vojne proti »prebujenstvu«. Ne le da je zanikovalec podnebnih sprememb, je tudi ognjevit borec proti pravici do splava. Pri umetni prekinitvi nosečnosti gre, po Robinsonovem prepričanju, za umor, ki ga zakrivijo ženske, ki neodgovorno dvigujejo kikle in moški, ki se ne morejo upreti spuščanju hlač. V zadrego ga ni spravilo niti dejstvo, da je bil v preteklosti tak vojaček-brez-hlaček tudi sam, saj je bil prisiljen priznati, da je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja svojemu takratnemu dekletu plačal abortus. Resnici na ljubo se je z dekletom kasneje poročil, svojo predanost družinskim vrednotam pa je, kot je zaupal svojim souporabnikom Gole Afrike, razširil še na njeno sestro, s katero so, v troje, preživeli nemalo veselih uric. In to ga je na koncu verjetno tudi odneslo. Ne toliko nacizem, ampak onegavljenje s svakinjo. Kar je dano oranžnemu Jupitru, ni dano volu.

Da je dvoličnež na steroidih, je Robinson dokazal tudi s svojimi izjavami glede transseksualcev, ki so pogosta tarča njegovih političnih govorov. Politik Robinson jih ne mara, vojaček Robinson pa je priznal, da je pogosto užival ob gledanju transseksualnih porničev.

Robinson je v svoji kratki politični karieri uspel zanikati holokavst, podpreti teorije o satanističnih marksistih in mednarodnih judovskih zarotah, še posebej veliko časa in pozornosti pa je posvetil napadom na LGBT skupnost. To ni presenetljivo. Nestrpnost in sovraštvo do istospolnih oseb je rdeča nit, ki povezuje politične skrajneže, avtoritarne populiste in oportunistične mešetarje z nestrpnostjo z vseh celin. Navkljub navidezni ideološki različnosti, homofobe, - od Moskve do Miamija in od Ljubljane do Alabame, - povezuje dejstvo, da svojo oblastno paradigmo gradijo na nestrpnosti do družbenih manjšin. Homofobna internacionala. Hominterna. Iz Rusije, s sovraštvom.

Ljudi, ki o homoseksualcih in drugih seksualnih manjšinah razmišljajo podobno kot Mark Robinson, najdemo tudi pri nas. Naj vas ne preslepi njihovo zatrjevanje, da nimajo nič proti homoseksualcem, ampak jih moti zgolj »LGBT ideologija«. Pri sklicevanju na slednjo gre za poizkus, da se nestrpnost in sovraštvo do homoseksualcev zakamuflira v boj proti obsojanju nestrpnosti in sovraštva do homoseksualcev. Zvito, pokvarjeno in učinkovito.

Približno ob istem času, ko je CNN objavil prispevke k biografiji mini vojaka Robinsona, je na družbenem omrežju objavil sporočilo bivši slovenski minister za notranje zadeve, ki je ob imenovanju kandidatov za člane bodoče Komisije EU povedal naslednje: »Ne samo pripadniki komunističnih tajnih služb, špiclji, v novi Evropski komisiji bo imel pomembno vlogo tudi homoseksualni lobi. Francoski kandidat za komisarja je nekdanji partner(ica) predsednika vlade Attala. Ga je von der Leyen štela v moško ali žensko kvoto ?« »Homoseksualni lobi«, za nepoučene, je poizkus diskreditacije kateregakoli poljubno izbranega konteksta, pod pretvezo, da v njem na kakršenkoli način sodeluje, ali je z njim povezan, najmanj en homoseksualec. Na primer, če pred glavno pošto v Ljubljani na šestko poleg vas vstopi homoseksualec, se v Črnuče ne boste peljali z mestnim avtobusom, ampak v homoseksualnem lobiju. Bedasto, pokvarjeno, ampak učinkovito.

Druga podobnost med obema zgodbama je v tem, da sta oba protagonista povzročila težave svojima šefoma. Objava Robinsonovih komentarjev na pornografski spletni strani je za republikance in kandidata Trumpa prišla v zelo neprijetnem trenutku. Ne le, da je še dodatno povečala zaostanek pred demokratskim protikandidatom v tekmi za guvernerski položaj v Severni Karolini, ampak lahko tudi ogrozi Trumpovo zmago v tej zvezni državi in s tem oteži njegov povratek v Belo hišo. Homofobni izpad bivšega ministra, ki je v bruseljskih krogih dvignil veliko prahu, pa po drugi strani gotovo ne bo pripomogel k uspešnosti metanja kolen pod noge slovenski kandidatki za komisarko, ki jo kmalu čaka zaslišanje v Evropskem parlamentu.

Obema primeroma je skupno tudi to, da ne enemu ne drugemu malemu vojaku njuna šefa nista navila ušes, vsaj ne v javnosti. Je pa res, da so republikanski politiki en za drugim začeli brisati vse digitalne sledi svojega občudovanja do vojaka Robinsona, ta pa je kot gumb od gat v zadnjem trenutku odletel s seznama Trumpovih gostov na mitingu v Severni Karolini. Na drugi strani pa pri nas nisem zasledil nikakršnega distanciranja do homofobnega izbruha bivšega ministra s strani njegovih političnih somišljenikov. Prej nasprotno.

Razlika med obema zgodbama je tudi v tem, da je Robinson v najboljšem Trumpovem stilu vse zanikal in zatrdil, da gre za lažnivo zaroto liberalnih medijev in pokvarjenih demokratov. Naš mini vojak pa je hrabro prevzel odgovornost za svoje besede. »Kaj od tega, kar sem rekel, ni res?« je spraševal v odzivu na odzive na svoj odziv. Homoseksualni lobi, k'nede, he, he, he.

Analogija med obema zgodbama ni popolna. Robinson je počel stvari, ki jih naš bivši minister ni. In verjetno obratno. Sta pa oba primera simptomatična za dno, v katerega smo se pogreznili glede oblike in vsebine političnega delovanja, v ZDA in pri nas. Sovraštvo in nestrpnost sta predstavljena kot boj za svobodo govora, strpnost, spoštovanje in druge demokratične in humanistične vrednote, pa kot grožnja nacionalnemu preživetju in družbeno zlo. Dejstvo, da je škandal resno ogrozil Robinsonovo politično prihodnost, pri nas pa za podobne izbruhe nestrpnosti in dvoličnosti nikoli nikomur ni izstavljen nikakršen račun, pa vendarle daje misliti, da smo pri nas, vsaj v tem oziru, zabredli še globlje od Američanov. Očitno je še vedno bolj politično tvegano biti črn naci v Ameriki, kot beli Mark Robinson pri nas.