Hibridna obramba demokracije

Dejstvo je, da je evropski model demokracije resno ogrožen, tudi vojaško, zato je potrebno okrepiti naše odvračalne sposobnosti. Dejstvo je tudi, da naš model demokracije ni ogrožen le vojaško, zato nas tudi zelo povečane investicije v obrambne kapacitete ne morejo zaščititi pred drugimi grožnjami, ki lahko pripeljejo do tega, da se bo naš demokratični sistem sesul od znotraj, ne da bi kdorkoli proti nam sprožil en sam strel.

Na letošnjem Blejskem strateškem forumu sem sodeloval na panelu z naslovom Propad demokracije – Smo že tam ali šele dobro na poti? S provokativnimi naslovi in temami na takšnih dogodkih seveda ni nič narobe. Prav nasprotno, sodelujočim otežujejo pobeg v udobno izmenjavanje puhlic in cirkularno trepljanje po ramenih.

Težava je v tem, da naslov ni bil le provokativen, ampak v resnici odslikava stanje duha med mnogimi zagovorniki demokracije v današnji Evropi in svetu. Seveda še vedno zagovarjamo in verjamemo v demokracijo, obenem pa se vse bolj obnašamo, kot da je že crknila, mi pa smo glede tega popolnoma nemočni. Lejte, tako pač je, kaj pa hočemo, se bo pač treba prilagoditi. Zadnja obhajila bomo spedenali skozi popuščanje, prilizovanje in normaliziranje tistih, ki so nam demokracijo spravili na mrtvaško posteljo. Pa ne, da bi bilo z diplomacijo in dialogom kaj narobe. Težav v svetu ni mogoče reševati le med dobronamernimi in podobno mislečimi razsvetljenci. Da bi rešili krize in ustavili vojne, se je potrebno pogovarjati in pogajati tudi – in predvsem – s tistimi, ki imajo moč, da to storijo, čeprav je danes med njimi veliko takšnih, ki se nam upravičeno fržmagajo. Ampak ne kakorkoli in za vsakršno ceno. Vem, da se bo marsikomu kolcnilo, ampak glede tega bi se bilo dobro spomniti besed nekdanje ameriške državne sekretarke Madeleine Albright, ki je pogosto poudarjala, da morajo biti diplomacija in pogajanja trdna, načelna in zasidrana v vrednotah, ne pa zgolj v popuščanju. Z drugimi besedami – ne le realpolitik, ampak tudi moralpolitik.

Ampak preden se začnemo pogovarjati, kako bi branili, poglejmo, kaj bi sploh branili. Demokracija je kot žvečilni gumi – raztegljiv pojem. Podobno kot svobodo, tradicijo, kulturo in poštenje si jo lastijo vsi, razlaga pa vsak po svoje. Demokracija niso samo volitve. Te imajo tudi v Iranu. Niso sicer svobodne in poštene, je pa njihov izid včasih bolj negotov kot v nekaterih drugih državah, ki se imajo za demokracije. Model, na katerem smo po drugi vojni v Evropi izgradili do sedaj najdaljše obdobje (relativne) stabilnosti, miru in gospodarske uspešnosti, temelji na vladavini prava ter na ustavno in zakonsko zagotovljeni zaščiti človekovih pravic in političnih svoboščin. Posameznike in družbene manjšine ščiti pred arbitrarnostjo in zlorabo izvršne oblasti. Zahteva dosledno spoštovanje neodvisnosti sodstva ter svobodo in neodvisnost medijev in civilne družbe. Včasih smo temu modelu rekli liberalna demokracija, sedaj pa je ta izraz nekako prišel iz mode. Na desnici je ne marajo, ker dobijo mozolje ob omembi kakršnekoli liberalnosti, na levici pa zato, ker jo zmotno povezujejo z neoliberalno ekonomijo, ki svobodo kapitala postavlja nad svobodo in pravice posameznikov. Kar je škoda. Meglenost razumevanja, za kakšno demokracijo se zavzemamo, je v korist zgolj tistim, ki nam v megli prodajajo vse mogoče, kar z evropskim modelom demokracije nima veliko skupnega, ali pa je z njim celo v nasprotju.

Odnos med liberalno in neoliberalno ekonomijo je sicer zelo pomemben. Delujoča liberalna demokracija zahteva visok nivo socialne varnosti. Z drugimi besedami – ljudje morajo imeti materialne dokaze, da je demokracija sposobna in pripravljena prepoznati ter upoštevati njihova legitimna pričakovanja glede socialnih pravic, zaposlovanja, zdravstvenega sistema, izobraževanja, okolja in varnosti. Verjetno ni treba posebej razlagati, da ti cilji niso prioriteta neoliberalne politike, ampak prav nasprotno. Ko se glede socialnih pravic zalomi in ko se vse večji del prebivalstva znajde v ekonomski in socialni stiski, podporo demokraciji hitro zamenjata negotovost in strah pred prihodnostjo, te negativne emocije pa potem izkorišča avtoritarni populizem v svojih prizadevanjih za prevzem oblasti in preoblikovanje družbe in sveta, v katerem živimo. Nič več mednarodnega prava, nič več spoštovanja človekovih pravic, nič več solidarnosti in človečnosti, nič več svobode – le gola in nebrzdana demonstracija moči, navznoter in navzven.

Delujoča liberalna demokracija zahteva tudi investicije v demokratično okolje – skozi izobraževanje in druge oblike podpore aktivnemu državljanstvu in civilni družbi. Demokratične institucije ne morejo delovati brez državljanov, ki imajo znanja, veščine, priložnosti in motivacijo, da aktivno sodelujejo in sooblikujejo demokratično politiko, ne le na volitvah. Demokracije ni brez kvalitetnih in neodvisnih medijev, ki uživajo zaupanje javnosti. Nobelova nagrajenka za mir, filipinska novinarka Maria Ressa, upravičeno pravi, da v trenutku, ko v družbi ni več soglasja o dejstvih, demokracije ni več. To je situacija, s katero smo že soočeni. Namesto informacijskega okolja, v katerem bi državljani imeli dostop do kvalitetnih, na dejstvih slonečih informacij, smo soočeni z dezinformacijskim kaosom družbenih omrežij, ki ni nastal organsko in naključno, ampak kot rezultat naklepnega rušenja z jasnimi (in zelo nedemokratičnimi) ekonomskimi in političnimi interesi. Tudi rešitev ne bo prišla sama od sebe, ampak zgolj skozi učinkovito podporo – tudi ekonomsko – kvalitetnim medijem ter skozi izobraževanje za medijsko pismenost.

Zaupanja državljanov v demokracijo ni brez etičnosti in odgovornosti politike, ki se v svojem delovanju sklicuje na demokratične vrednote. Dvoličnost, brezbrižnost in nemoč, ki jih velik del zahodne politike izkazuje do dogajanja v Gazi, podaljšujejo trpljenje in umiranje Palestincev, obenem pa spodkopavajo zaupanje in podporo demokraciji.

Demokracija danes ni v krizi samo zato, ker jo njeni sovražniki vojaško ogrožajo od zunaj, ampak tudi in predvsem zato, ker smo skozi nedoslednost, neučinkovitost in dvoličnost politike, ki ima sicer polna usta demokratičnih vrednot, ustvarili idealne pogoje za razraščanje nezadovoljstva, strahu, jeze in delitev, ki jih nedemokratične sile od znotraj in od zunaj spretno podpihujejo in izkoriščajo za rušenje demokratične družbe in njenih institucij v Evropi.

Ne, demokracija še ni umrla – in moramo prenehati z defetizmom in apatijo, ki je le voda na mlin njenim nasprotnikom. Po drugi strani pa se iz te resne krize ne bo pobrala sama od sebe, pa tudi braniti je ne moremo zgolj s puškami, droni in tanki. V današnjem svetu je povečanje naših obrambnih sposobnosti žal nujno potrebno. Ampak če ob tem ne bomo uspeli prepoznati in rešiti globljih vzrokov za vse večje državljansko nezadovoljstvo nad demokracijo, ne bomo varni. Obrambnih sposobnosti v Evropi torej ne moremo in ne smemo krepiti zgolj z investicijami v orožje, ampak tudi z bistvenim povečanjem vlaganj v izobraževanje, socialno varnost, okoljsko zaščito, digitalno in UI regulacijo, ki je v skladu z demokratičnimi načeli in zagotavlja njihovo spoštovanje, razvoj gospodarstva in medije. Vse to je tudi z varnostnega vidika tako pomembno, da bi se moralo šteti v investicijske napore, ki jih od nas zahteva NATO. In potem ne bi smeli imeti težav, da bi prišli do petih odstotkov – pa tudi krepko čez. Če bo demokratična politika zmogla to, obenem pa dokazala, da je glede najpomembnejših vprašanj v današnjem svetu sposobna delovati bolj pogumno, odločno in etično, potem smo lahko glede prihodnosti demokracije manj črnogledi. Kar se mene tiče, ostajam zelo zaskrbljen optimist.