Matjaž Gruden

Kako umirajo demokracije?

/ Večer

V angleščini: How Do Democracies Die?

Pred dobrima dvema letoma sem bil povabljen na konferenco v Washingtonu, kjer smo razpravljali o tem, kako rešiti liberalno demokracijo. Pred menoj je nastopil Francis Fukuyama, avtor slavne teze o koncu zgodovine – ki pa ni najbolje prestala preizkusa časa. Izrazil je globoko zaskrbljenost nad stanjem demokracije v ZDA, nato pa dodal, da je situacija v Evropi bistveno drugačna in zato ni razloga za paniko.

V svojem odzivu sem povedal vic o Hasotu, ki je med vojno našel zatočišče na Švedskem, medtem ko je Mujo ostal v Bosni.

»Kako je na Švedskem?« ga vpraša Mujo po telefonu. »Eh, Švedi so leta za nami,« odgovori Haso. »Kako to misliš – leta za nami?« »Mir, sožitje, vsi se imajo radi.«

Prisotne sem nasmejal do solz. Vse – razen Fukuyame.

Od takrat se je na obeh straneh Atlantika marsikaj spremenilo – večinoma na slabše. Vprašanje, ali Evropa res še vedno »zaostaja« za ZDA, ni več retorično in še manj smešno. Tam smo od letošnjega januarja priča učbeniškemu primeru, kako lahko avtoritarni populizem v izredno kratkem času oslabi vse demokratične institucije in varovalke.

Najprej glede pojmov. Pri nas imamo še vedno navado, da izraz populizem lepimo na vse mogoče. Vsakič, ko politik zaigra na čustva ali se odzove na način, ki upošteva želje in pričakovanja večine, začnemo kričati o populizmu. Daleč od tega, da bi v takšnih primerih lahko vedno pričakovali optimalne odločitve, a po drugi strani politik, ki se ne ozira na razpoloženje, čustva in pričakovanja državljanov, v demokraciji ne bo prišel daleč. Še več – prav neodzivnost in arogantnost do volivcev ter njihovih legitimnih pričakovanj sta v veliki meri botrovali izgubi zaupanja v politiko in posledično tudi v demokracijo.

Avtoritarni populizem pa je nekaj drugega. Gre za politično paradigmo, ki podpihuje in izkorišča stiske, frustracije in strahove glede socialnih, ekonomskih, varnostnih in drugih vprašanj zato, da se postavi v položaj edinega legitimnega predstavnika »ljudske volje« in s tega položaja delegitimira politično konkurenco ter vse demokratične varovalke – od sodišč do medijev in civilne družbe.

Začetna točka avtoritarnega populizma je identifikacija grešnih kozlov – družbenih skupin, ki so v določenem kontekstu najbolj primerne, da se nanje usmeri nakopičeno ljudsko nezadovoljstvo. Najprej je treba poiskati tiste, ki imajo v določeni družbi največji potencial za usmerjanje ljudskega srda. V ZDA so to gotovo nezakoniti priseljenci; za dobro mero so dodali še transspolne osebe, istospolne pare in – na koncu koncev – vse nebele Američane, ki so v preteklosti baje uživali nezaslužen privilegiran položaj. Za uspeh avtoritarnega populizma je nujno, da na sočloveka ne gledamo več kot na mamo, očeta, otroka, sodelavca ali soseda, ampak kot na tujek v narodovem telesu.

Ko populističnemu politiku uspe oslabiti, diskreditirati ali podrediti ustavne in zakonske varovalke pravic in svoboščin teh skupin, je do odprave vseh varovalk za vse državljane odprta pot. Da bi ta proces potekal čim hitreje in učinkoviteje, je potrebno stigmatizirati in dehumanizirati pripadnike teh manjšin – da v razmontiranju demokracije ne bi prišlo do nebodigatreba zadržkov zaradi sočutja, človečnosti ali drugih prebujenskih zarot.

Daleč od tega, da bi bile vse frustracije, ki jih populizem izkorišča, iz trte izvite. Demokratična politika je vsekakor zagrešila dovolj napak in nedoslednosti, ki spretnemu demagogu ponujajo obilo priložnosti za prilivanje olja na ogenj. Mnogi od najbolj radikalnih in za demokracijo najnevarnejših ukrepov so sprejeti kot odziv na resnične travmatične dogodke in legitimne občutke zaskrbljenosti. Tudi v ZDA večina opazovalcev priznava, da so bile potrebne spremembe v migracijski politiki, predvsem pa večji nadzor nad mejami. Varnost – tudi glede migrantskih tokov – je legitimno pričakovanje državljanov in obveznost vsake odgovorne politike. A to še ne pomeni, da cilj upravičuje vsa sredstva, vključno z lovljenjem žensk in otrok po ameriških ulicah s strani zamaskiranih dedcev z avtomatskimi puškami.

V takšni situaciji so najprej pod pritiskom sodišča. Ko začnejo opravljati svojo ustavno vlogo in spodbijati očitno neustavne in nezakonite ukrepe izvršilne oblasti, so predstavljena kot sovražniki ljudstva. Če v svojem poslanstvu ne vztrajajo in se podredijo, ostanejo kastrirana tudi v odnosu do prihodnjih protiustavnih dejanj – ne le proti posameznim družbenim skupinam, ampak proti vsem državljanom. Nobena odgovorna demokratična oblast si ne more privoščiti, da bi sprejemala odločitve, za katere vnaprej ve, da so ustavno ali zakonsko sporne, saj s tem neposredno spodkopava enega najpomembnejših temeljev demokratične družbe – neodvisno sodstvo.

Druga demokratična varovalka – neodvisni mediji – že nekaj časa ne zmore opravljati svoje vloge. Ekonomsko ogroženi in soočeni z načrtno vzpodbujano izgubo zaupanja ter konkurenco družbenih omrežij, ki so pod nadzorom velikih platform in izjemno bogatih posameznikov, je kakovostno novinarstvo pod velikim pritiskom in vse pogosteje prisiljeno v tuljenje z volkovi.

O kritični civilni družbi tako ali tako »vemo«, da gre za prebujensko zaroto in Soroševe plačance – zato o njej ne bi izgubljali besed.

Ko se začnejo rušiti demokratične institucije in zaupanje vanje, postane čez noč mogoče vse – tudi uporaba vojske proti lastnim državljanom.

Vse to se seveda dogaja v ZDA. V Evropi pa – če parafraziram Hasota – za zdaj še zaostajamo. Kako velik je ta zaostanek in ali se bo v prihodnje povečeval ali zmanjšal, je še vedno odvisno predvsem od nas: od odgovornosti naše politike in angažiranosti nas, državljanov.

Nedavne volitve na Nizozemskem so pokazale, da je mogoče tudi drugače – da je volivce mogoče pridobiti s pozitivnim in optimističnim diskurzom. Daleč od tega, da bi bili skrajneži tam dokončno poraženi, a vendarle: pot obstaja. Če nam zmanjkuje odločnosti, pomislimo na alternative. Kot mi je pred kratkim rekla mlada Ukrajinka: »Pri nas si ne moremo privoščiti malodušja. Prepozno je za pesimizem.«

Na koncu sem vam dolžan še odgovor na vprašanje iz naslova:

Kako umirajo demokracije?

Najprej počasi. Potem pa vse hitreje.