Lov na cigane

Naslov je namenoma provokativen. Izraz cigan je žaljivka, ki jo mnogi še vedno uporabljajo za pripadnike romske skupnosti. Ljudje, ki soljudi ne zmerjajo z žaljivkami, jih imenujejo Romi. Beseda Rom, tako kot Romi sami, izvira iz Indije in preprosto pomeni človek. Morda boste ugovarjali, da gre za novodobno prebujensko izmišljotino, usmerjeno proti tradicionalnim vrednotam in pogledom na svet, v katerem ni bilo prostora za Rome, ampak samo za cigane. Do neke mere je to res. Cigan je tradicionalen in v preteklosti prevladujoč izraz za imenovanje pripadnikov romske skupnosti. Del koncentracijskega taborišča Auschwitz v katerem so 2. avgusta 1944 nacisti umorili skoraj tri tisoč internirancev, med njimi veliko žensk in otrok, se ni imenoval Romski tabor, ampak Zigeunerlager. Na obletnico tega dogodka Romi in z njimi vsi ljudje, ki soljudi ne zmerjajo z žaljivkami, obeležujejo spomin na Romski genocid. Teh tri tisoč žrtev je zgolj manjši del vseh med drugo svetovno vojno pobitih Romov. Natančno število je težko določiti, a večina ocen se giblje med 300 000 in 700 000 Romov. Romskemu genocidu mnogi pravijo tudi pozabljeni genocid. ker za razliko od drugih kategorij žrtev nacizma, ni bilo sistematičnega raziskovanja tega poglavja do danes najbolj temačnega obdobja v novejši zgodovini. Spomin na romske žrtve nacizma je dolgo časa živel zgolj med Romi, v tišini, kot del ustnega izročila. Ni bilo ne institucij, ne držav, ne vidnih posameznikov, ne kolektivnega občutka krivde ali odgovornosti, ki bi omogočili, da romske žrtve ne bi postale le statistični detajl v opombah pod črto zgodovinskih poročil.

Za deklico z žalostnimi očmi, ki na eni od najbolj pretresljivih ohranjenih fotografij iz časa holokavsta, prestrašeno gleda iz priprtih vrat živinskega vagona na poti v koncentracijsko taborišče, je dolgo časa veljalo prepričanje, da gre za mlado Judinjo, dokler ena od preživelih sopotnic deklice ni prepoznala. V resnici je šlo za Romkinjo Anno Mario Steinbach, njeni bližnji so ji ljubkovalno rekli Settela. Rojena je bila 23. decembra 1934 v majhni vasici Buchten, na jugu Nizozemske. 16. maja 1944 so nacisti Settelo, skupaj z materjo, brati, sestrami in drugimi sorodniki, aretirali in jih zaprli v zbirni tabor Westerbork, kjer je tudi nastala fotografija. Le tri dni kasneje, 19. maja 1944, so jih skupaj z drugimi 244 Romi in nekaj judovskimi zaporniki natlačili v živinske vagone. Pred njimi je bila dolga in mučna pot do taborišča smrti – Auschwitz-Birkenau. Tam je Settela preživela nekaj zadnjih tednov svojega kratkega življenja. Med 31. julijem in 3. avgustom 1944 so jo skupaj z materjo, sorojenci, teto in nečaki odpeljali v plinsko celico v že omenjenem Zigeunerlagerju, oziroma v Ciganskem družinskem taborišču, kot se je glasilo uradno nacistično ime. In potem konec, tišina in pozaba.

Dolgoletno zanemarjanje genocida nad Romi ni bilo naključno. Čeprav je bila med vojno pobita najmanj tretjina, po nekaterih ocenah pa celo več kot polovica predvojnega romskega prebivalstva v Evropi, so v celoti preživeli predsodki večinskega prebivalstva proti njim. Prva uradna priznanja in odškodnine za romske žrtve nacističnega nasilja je nemška vlada sprejela šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, štiri desetletja po tem, ko so v Zigeunerlagerju usmrtili Settelo in njeno družino. Ves ta čas je bilo prisotno prikrito prepričanje, da so Romi, zaradi svojega obnašanja in »asocialnosti«, nekako tudi sami odgovorni za vse, kar se jim je zgodilo.

Kako globoko zakoreninjeni in polni sovraštva so bili ti predsodki, med vojno in po njej, kaže tudi dejstvo, da Romov niso pobijali zgolj nacisti. Usmrtitve romskih družin med drugo svetovno vojni s strani lokalnih partizanskih skupin, predvsem na Dolenjskem, so temen madež na izročilu narodnoosvobodilnega boja v Sloveniji. Po vseh znanih podatkih je šlo za dejanja, sprejeta na lokalni ravni, rojena iz osebnih predsodkov in sumničenj, brez soglasja ali neposrednega ukaza vrhovnega partizanskega vodstva. Vendarle pa dejstvo, da so bili ti dogodki po vojni zamolčani in da še do danes ni prišlo do uradnega priznanja in dostojnega spomina na žrtve, nekaterim politikom v Sloveniji,- ki sicer niso znani po svojem tolerantnem odnosu do Romov, -omogoča instrumentalizacijo teh dejanj za poizkus diskreditiranja celotnega narodnoosvobodilnega boja in antifašističnega gibanja v Sloveniji. Edini učinkoviti odgovor na takšne manipulacije je priznanje, spoštovanje in spomin.

Zgodovinski spomin na trpljenje in diskriminacijo zoper pripadnike romske skupnosti v Evropi in tudi v Sloveniji je nujen za razumevanje današnje situacije, težav in napetosti, ki jih spremljamo in ki so pripeljale do nedavne izjave člana Državnega zbora o tem, da naj se Slovenci včlanijo v strelska društva, da bi se lažje zaščitili pred Romi. To nikakor ne pomeni, da upoštevanje krivic iz preteklosti na kakršenkoli način opravičuje nasilna dejanja ali neprimerno obnašanje posameznikov v lokalnih okoljih, v katerih živijo. Sobivanje z nekaterimi romskimi družinami v nekaterih delih Slovenije je težavno in ljudje, ki tam živijo, imajo legitimno pravico zahtevati, da se stvari uredijo in da se končajo težave in incidenti, ki jim onemogočajo normalno življenje. Teh težav ni mogoče reševati samo z lekcijami o človekovih pravicah iz prestolnice, kjer teh težav nimamo in jih ne poznamo. Razumem nezadovoljstvo in frustracije ljudi zaradi dolgoletne odsotnosti učinkovitih rešitev. A kot po eni strani izhoda ne moremo iskati zgolj v vzvišenem pridiganju iz prestolnice, je ne bomo našli niti v posplošeni stigmatizaciji, kolektivni odgovornosti vseh pripadnikov romske skupnosti, še najmanj pa v odgovoru države, ki se vse bolj usmerja zgolj v represijo.

Simptomatična je nedavna izjava ministra za notranje zadeve, ki je omenjal »odgovornost romske skupnosti« za nastalo situacijo. OK, minister, ampak ne pozabimo na odgovornost »slovenske skupnosti«, oziroma države, za nastalo godljo, v kateri so se znašli in trpijo tako Romi, kot ljudje, ki z njimi živijo kot sosedje. Težav je toliko, da jih bomo težko rešili čez noč, a potrebno jih je začeti reševati drugače in to takoj. Kritično se ozrimo na to, kaj smo počeli do sedaj in zakaj so šle stvari v napačno smer, potem pa se odločimo kako naprej, skupaj s pripadniki romske skupnosti in ne zgolj proti njim. Napačno in nevarno je vse prepuščati lokalnim skupnostim in dopuščati, da napetosti povzročajo konflikte in nestrpnost. Smer, v kateri je potrebno iskati rešitve nam nakazuje 2. člen slovenske ustave, ki pravi, da je Slovenija pravna drzava. To pomeni, da zakoni veljajo enako za vse, tudi za člane romske skupnosti. A drugi člen ustave pravi tudi, da je Slovenija socialna država in tudi to mora veljati za vse, vključno za Rome. Če bomo še naprej zgolj pridigali ali grozili, bo to dalo še večji zagon lodnastim nestrpnežem, kot je že omenjeni poslanec, ki navijajo za to, da bi medsebojne težave reševali z orožjem. Saj ne bi bilo prvič. In na koncu bodo Romi, ponovno, zaradi svojega obnašanja in »asocialnosti«, nekako tudi sami odgovorni za vse, kar se jim bo zgodilo