Pax Trumpiana

Predstavljajte si, da tolpa roparjev vstopi v banko, izprazni sef in uvodoma postreli nekaj zaposlenih in strank, ostale pa zajame kot talce. Na prizorišče pride šef policije, ki po megafonu najprej nahruli talce, da so s svojim izzivanjem povzročili prelivanje krvi, nato pa se z roparji dogovori za izpustitev zajetih. V zameno roparji dobijo dovoljenje, da obdržijo plen in selfie s šefom policije. Ta si na tiskovni konferenci prilasti vse zasluge za mirno reševanje krize, potem pa od rešenih talcev in družin tistih, ki so bili pobiti, kot plačilo za reševalno akcijo zahteva, da v prihodnje pol svojega dohodka namenijo policijskemu sindikatu. Svoj uspeh proslavi na posestvu vodje roparske tolpe. 9. maja v Moskvi.

Vse bolj očitno je, da bo v vojni v Ukrajini, ki jo je z agresijo začela Rusija, po treh, oziroma desetih letih, slej kot prej prišlo do nekakšnega premirja. Po vsem uničenju in človeških žrtvah v tem konfliktu je prva misel ob tem gotovo olajšanje. Vojne so zlo, v vojni umirajo ljudje, vojne je potrebno končati čimprej. Ta reakcija je legitimna in človeška, ne glede na okoliščine, v katerih bo do premirja najverjetneje prišlo. Po drugi strani pa je popolnoma legitimno in tudi potrebno, da spregovorimo o teh okoliščinah, predvsem pa o posledicah, ne le za Ukrajino, ampak za Evropo, svet in tudi Slovenijo, ki je del te Evrope in tega sveta, čeprav se pogosto obnašamo, kot da temu ni tako in živimo v nekem vzporednem vesolju in alternativni realnosti.

Prvič, skrbeti bi nas moralo, da bo po vsem sodeč, šlo za dogovor, ki bo zmago prinesel agresorju. To ni le moralni problem, ampak predvsem varnostno tveganje, saj je agresor jasno pokazal, da se njegove osvajalne ambicije ne ustavljajo na trenutni liniji fronte in segajo ne le do zunanjih meja trenutne žrtve, ampak tudi onkraj njih.

Drugič, ne bo šlo za premirje, ki bi si ga Ukrajina, kot žrtev ruske agresije želela in zaslužila po treh letih krvave vojne in boja proti tujemu okupatorju. A tudi to dejstvo nam ne daje pravice, da bi dogovoru o premirju oporekali, če ga bo sprejela Ukrajina, pa čeprav pod prisilo, po tem, ko so ji ZDA, po Trumpovem ukazu, čez noč obrnile hrbet. Tisti, ki z izidom niso zadovoljni, ob tem pa niso sposobni ali voljni Ukrajini pomagati tako, da bi lahko ubranila svojo svobodo in ozemeljsko integriteto, nimajo pravice iz foteljev in od daleč navijati za nadaljevanje spopadov.

Tretjič, tudi če je takšen izid v trenutni konstelaciji sil neizogiben, lahko ohranimo vsaj toliko dostojanstva, racionalnosti in samoohranitvenega nagona, da ga ne proslavljamo kot velike zmage. Ker s tem povečujemo možnost, da se bo naslednja agresija, morda nad nami, končala s podobno »mirovno rešitvijo«.

Četrtič, poglejmo si pobližje, kdo sta glavna arhitekta te »mirovne rešitve«. Na eni strani imamo ponovnega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki Ukrajinsko vojno »rešuje« spodbujen z »uspehom«, ki ga je imel pri končanju morije v Gazi. Narekovaji niso zato, ker tudi sam ne bi pozdravljal dejstva, da se je več kot leto dni trajajoča krvava tragedija v Gazi, ki je sledilo nečloveškemu zločinu proti civilistom v Izraelu, končala. Vsaj zaenkrat. A vprašati se moramo, na kakšen način je Trump uvedel mir na Bližnji vzhod. Mnogi trdijo, da mu je, - za razliko od svojega ostarelega in upehanega predhodnika v Beli hiši,- uspelo v pogajanja prisiliti izraelskega premierja Netanjahuja. Mislim, da je šlo bolj za to, da je bilo Bibiju jasno, da bo od Trumpa dobil mnogo ugodnejše pogoje kot od Bidna. In v tem se ni motil. Trump je najprej ukinil sankcije proti nasilnim judovskim naseljencem na Zahodnem bregu, ki so tam živeče Palestince preganjali in pobijali kot zajce, potem pa še prišel na dan z genialno idejo, da iz Gaze deportirajo tamkajšnje prebivalce in jo spremenijo v obmorsko letovišče »za svetovne ljudi«. Netanjahu kar ni mogel verjeti svojim ušesom. Tiste, ki se nad tem zgražajo, ob tem pa vztrajajo, da je potrebno podpreti vsakršno premirje v Ukrajini, bi opozoril, da tudi Trumpova »rešitev« prinaša »mir« v Gazo. Če tam ne bo več Palestincev, ne bo več kravala, spopade lahko pričakujemo zgolj od »svetovnih ljudi«, ki se bodo prepirali za ležalnike in sončnike na s krvjo prepojenih plažah.

O tem, kaj Trump od inavguracije počne z demokracijo v ZDA, ne bom izgubljal besed. To v živo spremljamo vsi. V peklenskem tempu poteka popolna demontaža ali podreditev vseh demokratičnih, javnih ali državnih institucij, na škodo večine Američanov, v cilju polnjenja žepov svojih milijarderskih podpornikov in preprečitve možnosti, da bi ga Američani, ko jim bo končno kapnilo, kaj so izvolili, demokratično zamenjali. Ideološka municija v tem antidemokratičnem blitzkriegu je nazadnjaški program, ki temelji na delitvah in sovraštvu. V imenu »svobode«, grobo napada in onemogoča politične nasprotnike, posamezne družbene skupine in kritične glasove. V zunanji politiki se osredotoča na naštevanje držav in ozemelj, ki si jih namerava podrediti. V vsem tem je Trump na povsem isti liniji kot njegov novi najboljši prijatelj za zmeraj, Vladimir Putin. Njuno pajdaštvo je morda zgodovinsko šokantno, a ideološko popolnoma logično.

Drugi arhitekt »miru« je Vladimir Putin, diktator, ki je na oblast prišel s terorističnimi napadi proti svojim državljanom, začel nekaj vojn, znotraj in zunaj države. Predsednik, ki je ukazal agresijo na Ukrajino, krivec za Bučo, Mariupol in smrt na tisoče ukrajinskih civilistov. Predsednik Rusije, ki je dal umoriti najmanj trinajst novinarjev, da o političnih nasprotnikih ne govorimo. V Rusiji kritičnih glasov ni več. Srečneži končajo v arestu, drugi padejo skozi okno.

Ta dva kompanjona sta torej našla pot do miru. Trump tudi tako, da od žrtve agresije zahteva vojne reparacije v višini 500 milijard dolarjev. Ta vsota je precej višja od dejanske pomoči ZDA, ki je bila nižja od pomoči Evrope, obe vsoti pa ne dosegata povečanja premoženja, ki je od Trumpove izvolitve priteklo v malhe njegovega adjutanta Elona Muska. Putina je v dogovor Trump prisili tako, da je vnaprej pristal na vse njegove pogoje. Vladimir verjetno tudi sam ne more verjeti svojim ušesom. Dobil je pravico, da obdrži plen in spodbudo za prihodnje roparske podvige.

O Evropi žal ne gre izgubljati besed. Večina voditeljev je še vedno v prvi fazi žalovanja, zanikanju, in očitno še vedno upa, da se bodo prebudili in te nočne more naenkrat ne bo več. Trump z ene strani in Putin z druge, pritiskata na vse gumbe in učinkovito, od zunaj in od znotraj, spodkopavata še tisto malo vpliva in moči, ki bi ga vse bolj nebogljena in vse bolj razdeljena Evropa morda še zmogla.

In v Sloveniji? Mi se slikamo s Trumpom in Muskom, navdušujemo nad Melanijinim klobukom, pišemo pisma odboru za Nobelovo nagrado za mir in ustanavljamo skupine za prijateljstvo z Rusijo. Trump je pravzaprav idealni ideološki Frankenštajn za »preseganje ideoloških razlik« v naši tako polarizirani slovenski javnosti in politiki. Enim je všeč pajdašenje s Putinom, ki za del ideološko in kognitivno disonančne levice še vedno predstavlja pozitivca, drugim prinaša podporo za njihovo kulturni boj proti vsemu, na čemer bi morala temeljiti civilizirana demokratična družba. V Ukrajini ni več vojne, juhej, prišel je mir. Nihče si ne beli glave s tem, kako se nam bo godilo v krasnem novem svetu, ki ga na noge postavljata Donald in Vladimir. »Kako luštkano deželico imate tukaj na sončni strani Alp. Prav škoda bi bilo, če bi se ji kaj zgodilo«. Morda bi veljalo razmisliti o ponovni oživitvi rudnika urana v Žirovskem vrhu. Samo velenjski lignit in Melanija v transakcijski prihodnosti, v kateri bodo odločali samo silaki, ne bosta dovolj. Za svobodo, varnost in neodvisnost sicer tudi to ne bo zadostovalo, morda pa nam vendarle uspe vsaj ponižno životariti in preživeti. Juhej.