Evropski ne-mir

Ravno na dan, ko sem začel pisati ta tekst, je Eurobarometer objavil zadnje podatke o razpoloženju volivcev v državah članicah Evropske unije pred junijskimi volitvami v Evropski parlament. Živo si predstavljam, kako zmedeno so se raziskovalci evropskega javnega mnenja čohali po beticah, ko so do njih prišli podatki iz Slovenije. Smo visoko nad evropskim povprečjem glede vprašanja ali nam je članstvo v Evropski uniji v korist, obenem pa pri dnu glede pričakovane volilne udeležbe. Še bolj presenetljiv je podatek o ugledu Evropskega parlamenta. Tam je Slovenija prav na repu vseh držav članic, za nami sta le Češka in Francija. Obenem pa smo Slovenci pri samem vrhu med tistimi, ki menijo, da bi Evropski parlament moral dobiti več pristojnosti in vpliva.

Slovenci smo nad Evropsko unijo navdušeni, obenem pa nas ne zanima. Prepričani smo, da zaradi članstva živimo bolje, obenem pa se nam fržmaga. Logika me spominja na vic od Woodyja Allena o dveh oskrbovankah doma za ostarele občane, v katerem se prva pritožuje, da je hrana zanič, druga pa ji pritrjuje in dodaja, da so porcije premajhne.

Zgornji podatki me v pisanju članka na temo našega odnosa do Evropske unije spravljajo v zagato. Če bi bili z njo nezadovoljni, ker verjamemo, da nam ni prinesla nič dobrega in zafurala vse, kar se je zafurati dalo, bi poskušal na te očitke odgovoriti in jih osvetliti z druge strani. Ker verjamem, da sta pavšalni negativizem in nihilizem tipa nič od tega, zelo nespametni in nevarni zadevi. Če bi bili Slovenci nad EU nekritično navdušeni, bi opozoril na vrsto njenih napak in slabosti, ker verjamem, da je tudi nekritična idolatrija nad katerokoli obliko oblasti zelo nespametna in nevarna zadeva. Morda bi se v razmišljanju o odnosu Slovencev do Evropske unije veljalo najprej razmisliti o nas samih in našem odnosu do zunanjega sveta. Analogija z našim odnosom do bivše države je simplistična in, kot večina analogij, tudi nepopolna. Ni pa popolnoma nerelevantna, ker odnos, ki ga gojimo do Bruslja, pogosto zelo spominja na odnos, ki smo ga nekoč imeli do Beograda. Kar je paradoks. Saj so bile prav evropske aspiracije tiste, ki so nas vodile in motivirale v času osamosvajanja in ustanavljanja samostojne države. S ciljem, seveda, da čimprej postanemo del evropske družine. Zdaj, ko smo to dosegli, pa smo nekako zmedeni. Kot kažejo podatki iz zadnjega Eurobarometra. To me spominja na staro foro legendarnih komikov Cheecha in Chonga. Včasih sem bil ful zblojen od drog. Potem sem odkril Jezusa. Zdaj sem pa ful zblojen od Jezusa.

Ampak šalo na stran. Seveda ni nič narobe s tem, da nekaj podpiramo, obenem pa smo do tega kritični. Še več, kot sem že omenil, je ta kritičnost demokratična nuja, še posebej, kadar gre za odnos do oblasti in moči. Je pa pomembno, da smo pri tem kritični tudi do sebe, ostanemo racionalni in ne dopustimo, pa naj bomo še tako upravičeno jezni, da emocije premagajo razum. Lahko smo razočarani in besni na politiko in politike, a to ne bi smel biti razlog, da naredimo križ nad demokracijo kot sistemom. Lahko (in moramo) biti kritični in jezni do socialnih stisk, ki jih prinaša navdušenost nekaterih nad neoliberalno ekonomijo, dokler nas ne zanese v koketiranje z že preizkušenimi (in komaj preživetimi) socialnimi utopijami, ki so nam v preteklosti v imenu nikoli izpolnjene obljube o kolektivni socialni pravičnosti in blagostanju odrekale individualne pravice in svobodo. Lahko ne maramo NATO in orožja, dokler ne začnemo verjeti, da nas to dela varne in da nas nikoli nihče ne bo ogrožal, zgolj zato, ker se ne bomo sposobni braniti. Lahko se nam fržmaga Fides in non stop kraval na onkološki kliniki, dokler nas to ne zapelje v misel, da lahko ukinemo zdravstveni sistem in skrb za svoje zdravje prepustimo homeopatskim arcnijam, ki nam jih prodajajo herte kosmine. Lahko in moramo biti kritični do Evropske unije, dokler se zavedamo, kakšna je Evropa bila, ko Evropske unije ni bilo in kakšna spet lahko postane, če je v prihodnosti slučajno ne bo več.

Pred dobrimi desetimi leti sem bil svetovalec v uradu takratnega generalnega sekretarja Sveta Evrope Thorbjorna Jaglanda, bivšega zunanjega ministra, predsednika parlamenta in predsednika norveške vlade. Med službovanjem v Strasbourgu je bil član Norveškega odbora za Nobelovo nagrado za mir, ki ga je vrsto let tudi vodil. Leta 2012 je bila dobitnica nagrade Evropska unija. V njenem imenu sta jo na ceremoniji v Oslu iz Jaglandovih rok prevzela takratni predsednik Evropske komisije Manuel Barroso in predsednik Evropskega sveta Herman Van Rompuy.

Odločitev je sprožila burne odzive v medijih in v javnosti, mnogo je bilo tudi negativnih in posmehljivih. Kar je bilo po svoje tudi razumljivo. Spomnimo se takratnega zgodovinskega konteksta. Evropa se še vedno ni opomogla od posledic globalne finančne krize, ki jo je povzročil bančni krah v Združenih državah Amerike. Kriza je Evropsko unijo zalotila nepripravljeno. Monetarna unija, ki je nastala na temelju pogodbe iz Maastrichta, je bila nedokončan projekt, ki ni imel ustreznih in učinkovitih varovalk in mehanizmov za finančno solidarnost med državami članicami v primeru kriz, kakršna je bila tista iz 2008. Evropski bančni sistem je bil na robu kolapsa. Posledice krize – pa tudi načina reševanja krize, - so bile zelo boleče, a ne enako boleče za vse države članice. Tiste na jugu Evrope niso preživljale le zelo globoke recesije, ampak so morale pristati in izpeljati izjemno boleče varčevalne ukrepe v zameno za finančno pomoč, ki jih je rešila bankrota. Socialne, ekonomske, politične in demografske posledice teh ukrepov so bile za najbolj prizadete države, v prvi vrst Grčijo, izjemno boleče. Nezaposlenost se je v Grčiji med letom 2008 in 2015 dvignila od manj kot 8% na 23%. Skoraj 94 % gospodinjstev je prizadela občutno zmanjšanje prihodkov. Več kot tretjina prebivalstva se je znašla na robu revščine. Kriza je vplivala tudi na zdravje in še posebej duševno zdravje grških državljanov. Povišalo se je število samomorov. Demografske posledice, ki se čutijo še danes, so vključevale občutno zmanjšanje natalitete in povečanje emigracije, še posebej med mladimi. Dejstvo, da je bila kriza v nekaterih državah tako globoka in boleča tudi in predvsem zaradi pretekle finančne neodgovornosti njihovih političnih in ekonomskih voditeljev in elit, ni v ničemer zmanjšala stisk, ki so jo v reševanju in zaradi reševanja občutili državljani. Kriza je poglobila delitev med evropskim severom in jugom. Z ene strani so severnjaki južnjake obtoževali neodgovornega razsipništva, z druge pa so prihajali očitki, da bogatejšim državam članicam ni mar za njihove hude socialne stiske. Državljane enih in drugih pa je združeval skupni gnev nad načinom reševanja evropskih bank. Morda malo poenostavljeno in posplošeno, a vendarle ne popolnoma netočno, je prevladalo prepričanje, da dobički vedno ostajajo bankirjem, izgube pa po pravilu plačujejo davkoplačevalci iz svojih žepov.

Globalna finančna kriza ni predstavljala začetka socialnih in političnih pretresov, ki smo jim priča danes, je pa dala velik pospešek vzponu populistične politike in njenemu vse bolj uspešnemu pohodu na oblast. Mnogi Evropejci, ne le na južni polovici celine, so za težave in stiske krivili Evropsko unijo in njene ukrepe za reševanje finančne krize. Ali so bili vsi učinki v celoti upravičeni in utemeljeni na objektivnih dejstvih, je drugotnega pomena. Na osebni ravni, sta krivce za vse gorje za številne evropske državljane personificirali predvsem dve osebi, Angela Merkel v Berlinu in José Manuel Barroso v Bruslju. Prizor ceremonije v Oslu, na kateri se je slednji šopiril z medaljo za zasluge za mir v svetu, je mnogim pognal vso kri v glavo.

Nad odločitvijo sem bil začuden tudi sam. »OK, štekam, EU je kul«, sem nagovoril Jaglanda v strokovnem žargonu, ki ga poznavalci evropskih zadev uporabljamo, kadar se pogovarjamo med seboj. »Ampak zakaj ravno zdaj, ko gre EU vsem tako na jetra?« »Nič ne štekaš«, mi je odvrnil šef, s pogledom, ki ga šefi uporabljajo v odgovorih na neumna vprašanja podrejenih. »Nagrado so morali dobiti sedaj, ravno zaradi tega, ker gre vsem na živce.«

Odločitev je bila po njegovi razlagi premišljena in naklepno provokativna. Namen ni bila odvrnitev pozornosti od slabosti in napak, ki jih je Evropska unija zagrešila v svojih odgovorih na finančno krizo. Kot socialni demokrat je bil Jagland seveda občutljiv na kritike, da so evropski voditelji v reševanju finančnega sistema zanemarili socialne učinke, ki jih je ta povzročil, s tem pa ogrozili politični projekt, ki mu je bil zapisan od samih začetkov svoje politične kariere. Leta 1990 je na Norveškem izdal knjigo Moje Evropske sanje, ki pa njegovih sodržavljanov vendarle ni prepričala, da bi nekaj let kasneje glasovali za vstop v Evropsko unijo. Ampak to mu ni odvzelo ne poguma ne zagnanosti. Ker je bil zaskrbljen, da bodo Evropejci, v svojem, pa čeprav upravičenem gnevu, pozabili, da projekt Evropskega povezovanja ne more biti zreduciran zgolj na mnenje o trenutni vodstveni garnituri in odziv na eno izmed sicer pogostih kriz, ki jih je Evropska unija preživljala od svojega nastanka, je želel opozoriti na njeno temeljno poslanstvo, zagotavljanje miru in stabilnosti na Evropskem kontinentu. Nobelova nagrada za mir je bila mišljena kot opomin, da je projekt Evropskega povezovanja, od samega začetka, predvsem in najprej mirovni projekt. In da moramo v oceni pomena njenega obstoja upoštevati ne le legitimne aspiracije (in s tem povezane kritike) glede tega, kakšna naj bi idealna Evropa po našem mnenju bila, ampak tudi spomin na to, kakšno Evropo smo imeli pred njo.

Odločno je zavračal očitke, da je s to odločitvijo Norveški odbor za Nobelovo nagrado za mir »reševal« takratno vodstvo Evropske unije pred kritikami in političnimi posledicami njihovih spornih odločitev. Po njegovem opozorilo glede eksistencialnega pomena Evropskega povezovanja za mir na starem kontinentu ni bilo namenjeno zgolj evropskim državljanom. Šlo je tudi za opomin takratni politični garnituri v Bruslju in drugih evropskih prestolnicah, do česa lahko pripelje lahkomiselnost, aroganca, kratkovidnost in politični oportunizem v odzivu na legitimna pričakovanja njihovih volivcev. Če ti ne bodo imeli zaupanja in materialnih dokazov za to, da Evropska unija učinkovito ščiti njihove ekonomske, socialne, politične, demokratične, varnostne in druge interese in pravice, je s tem ogrožena ne le prihodnost EU institucij, ampak stabilnost in mir v Evropi.

Na vprašanje, koliko so moj bivši šef in drugi člani Norveškega Odbora prispevali k reševanju prihodnosti evropskega povezovanja, je zaenkrat še težko dati dokončen odgovor, predvsem zato, ker ta prihodnost se zdaleč ni zagotovljena. Ravno tako nisem prepričan, ali so Barroso in njegovi kolegi nagrado res razumeli kot opozorilo. Po drugi strani je Evropska unija v odzivu na krize, ki so sledile, najprej migrantske in predvsem zdravstvene, vendarle pokazala, da se je nekaj naučila tudi iz lastnih napak. Koliko je to bila zasluga Nobelove nagrade za mir, je drugo vprašanje, dejstvo pa je, da je bil odgovor na globalno zdravstveno krizo precej bolj keynesijanski in solidarnosten, mučno natepavanje o tem, da ne moreš zapravljati denarja, ki ga nimaš, pa v strahu pred socialnimi in političnimi posledicami še ene globoke družbene krize, vsaj zaenkrat, postavljeno v drugi plan.

To ne pomeni, da si lahko oddahnemo. Krize si sledijo in tekmujejo med seboj. Pogosto citirani domislek iz spominov Jeana Monneta, da »gradnja Evrope poteka skozi krize in bo na koncu skupek vseh rešitev, ki bodo sprejete, da bi te krize rešili«, je, milo rečeno, postavljen pred vse težje preizkušnje. Slepa vera v tezo, da bo EU po vsaki krizi še močnejša, se spopada s kruto realnostjo in pastmi, ki jih evropskemu povezovanju nastavlja iliberalni populizem in vsi mogoči - desni in levi -preroki čudovite prihodnosti, ki nas čaka ob vrnitvi v zlato dobo »svobodnih in suverenih« nacionalnih držav. Te dobe v zgodovini seveda nikoli ni bilo. Ampak zakaj bi dopustili, da nam dejstva pokvarijo učinkovite populistične laži.

Ljudje so danes nad Evropo razočarani, mnogi tudi jezni. Ta frustracija pogosto prevlada nad koristmi, ki jih ljudje dejansko imajo zaradi članstva njihove države v Evropski uniji. Kot kažejo podatki iz Eurobarometra, je Slovenija zelo dober primer tega navideznega paradoksa. Navideznega zato, ker se nobena politika ne more nadomestiti izgube zaupanja v prihodnost, zgolj s sklicevanjem na uspehe iz preteklosti. In dejstvo je, da je ljudi danes strah pred prihodnostjo. To je za politični, socialni, pravni in ekonomski projekt, ki temelji na načelih liberalne demokracije, zelo slab obet, saj daje priložnost alternativnim ideološkim projektom, ki temeljijo na drugačnih vrednostnih temeljih. Da bi ustavila trenutne trende, ki vse bolje kažejo populističnim in nacionalističnim avtoritarcem, mora Evropska unija – in tiste njene države članice, ki še vedno prisegajo na vrednote, na katerih je bil postavljen evropski projekt od samega začetka, - veliko stvari spremeniti pri sebi. Zgolj kazanje s prstom na falote, ki ne marajo demokracije in človekovih pravic, ne bo dovolj. Ljudje pričakujejo Evropsko unijo, ki bo uspešna, učinkovita in dosledna v prepoznavanju njihovih pričakovanj in reševanju njihovih težav.

Evropska unija je v zadnjih letih šla čez celo rajdo kriz in lahko bi dejali, da je življenje postavilo Monnetovo krilatico na glavo. Danes v njej mnogi vidijo skupek vseh napak in slabosti, ki jih je pokazala v njihovem reševanju. Včasih se zdi, da EU in njena birokracija teh frustracij ne jemlje dovolj resno. Zbudi se nekaj mesecev pred evropskimi volitvami, začne ropotati o grožnji, ki jo prinaša naraščajoča podpora skrajnim, populističnim in anti EU silam, ko pa se zopet, skozi vsakič ožje šivankino uho, izvleče, pa gredo stvari bolj ali manj po starem. Kar nas ne ubije, nas dela močnejše. Morda res, vsaj dokler nas nekaj ne ubije.

Kriza na Bližnjem vzhodu in pobijanje palestinskih civilistov, ki smo mu priča v Gazi, je zadnja od kriz, ki še dodatno šibijo ugled in podporo Evropski uniji. Tega ne spreminja dejstvo, da so njene pristojnosti glede neposrednega posredovanja omejene in mnogi na Bruselj projicirajo frustracije in jezo nad stališči, ravnanji - in ne-ravnanji - njihovih lastnih vlad. Ljudje imajo poln kufer in Bruselj je pač priročna tarča za usmerjanje gneva. Skrajna, nacionalistična desnica navijaško podpira Netanjahujevo početje, ker v njem in v njegovi brezobzirnosti do Palestincev in do vseh mednarodnih norm in obvez, vidijo zaveznika v vzpostavljanju neobrzdane suverenosti, v kateri bo oblast znotraj in zunaj svojih meja končno lahko počela vse kar ji pade na pamet, da si utrdi svoje pozicije moči. Kot bonus svoje navijanje za Netanjahujevo početje uporabljajo kot alibi pred očitki za svoj latentni antisemitizem. Na drugi strani velik del javnega mnenja, zgrožen in ogorčen nad prelivanjem krvi, opazuje zmedo, neodločnost in dvojna merila s strani večine evropskih vlad. V to situacijo s strani uletava še Rusija, ki veselo priliva olje na ogenj, ki ga je v veliki meri pomagala zakuriti sama.

Ravno tako nevaren je občuten odmik od ciljev zelenega prehoda in ukrepov za boj proti posledicam okoljskih sprememb, do katerih je prišlo po populističnem izkoriščanju stisk in težav evropskih kmetov. Namesto, da bi kritično prevetrili te ukrepe in zagotovili, da so ekonomsko vzdržni in socialno pravični, - kar ob ogromnih sredstvih, ki jih EU namenja pomoči kmetijstvu, ni nepremostljiv izziv, - so evropski voditelji padli v demagoško past desnice in še poglobili delitve med ljudmi. Mnogi, še posebej mladi, imajo občutek, da je politika oportunistično žrtvovala njihovo prihodnost, zato da si pridobi nekaj točk podpore med ljudmi, ki jim v tej prihodnosti ne bo treba živeti. In v teh okoliščinah bomo sedaj imeli volitve v Evropski parlament.

Zakaj torej, ob vsem tem, človek teh volitev ne bi izkoristil zato, da Evropski uniji in tistemu delu politike, ki prisega nanjo, pokaze sredinec? Da sploh ne gre na volitve ali pa obkroži imena tistih, ki prodajajo zgodbe, - črne, rdeče ali rjave, - o sreči, varnosti in izobilju, ki nas čakata, ko se bomo končno rešili bruseljskih okov?

Za odgovor se je potrebno vrniti v zgodovino. Razmisliti o tem, zakaj je Evropska unija dejansko nastala. Kje smo bili, ko je ni bilo in kam se lahko vrnemo, če izgine. V podporo svojih pogledov ne morem podeljevati Nobelovih nagrad, lahko le razložim zakaj sam, v teh okoliščinah in z vso kritičnostjo in utemeljenimi očitki, še vedno - in vedno - bolj podpiram projekt evropskega povezovanja in Evropsko unijo.

Tradicionalna floskula, da je Evropski projekt odgovor na strahote, ki smo jih doživeli v drugi svetovni vojni, prepriča le malokoga. Grobo rečeno, ljudje si težko predstavljajo neposredno povezavo med bruseljsko birokracijo in grozo koncentracijskih taborišč. Na takšno retoriko reagirajo podobno kot na tisti zlajnani »nikoli več«, ki ga politika izusti enkrat na leto ob polaganju tega ali onega venca, potem pa nanj pozabi, čeprav nam »že spet« rine v vse pore družbenega in političnega življenja. Da bi bolje razumeli to vzročno zvezo, se je potrebno spomniti na to, kakšna je bila Evropa pred drugo svetovno vojno, pa tudi o tem, kakšna je bila takoj po njej.

Evropo na začetku druge svetovne vojne je opisala dopisnice Newsweeka iz Bukarešte Rosie Waldeck, junija 1940, potem ko so nacistične čete vkorakale v Pariz. »Padec Francije je pomenil vrhunec dvajsetih let neizpolnjenih obljub demokracije, da bo obvladala brezposelnost, inflacijo, deflacijo, delavske nemire, strankarski egoizem in še kaj. Evropa, ki je bila utrujena sama od sebe in je dvomila o načelih, po katerih je živela, se je skoraj oddahnila, ko se je vse uredilo … Evropa je menila, da je bil Hitler zelo pameten človek – neprijeten, a pameten. Svojo državo je naredil močno. Zakaj ne bi poskusili na ta način?« Ta tekst, z minimalnimi prilagoditvami, bi lahko ne le opisal razpoloženja v današnji Evropi, ampak tudi temeljne točke volilnih programov vse številčnejših in vplivnejših političnih strank.

Kako se je vse skupaj končalo, vemo. Saj veste, nikoli več. Povojni evropski projekt je bil odgovor na Evropo, ki jo je opisala Rosie Waldeck. Ni šlo (le) za poizkus gospodarskega sodelovanja, ki se je šele v zadnjih letih razširil v politični projekt, kot to želijo predstaviti nekateri. Evropa, kot gospodarski, pravni, politični, socialni projekt je bil od samega začetka mišljen kot obrambni mehanizem, ki naj Evropejce zaščiti pred samimi sabo. Postavil je temelje za drugačno sobivanje med evropskimi narodi, ki so v zgodovini odprta vprašanja praviloma reševali z vojnami in medsebojnim pobijanjem.

Tudi gospodarsko sodelovanje, ki predstavlja zametke tega, kar danes poznamo pod imenom Evropska unija, je od samega začetka imelo politične cilje. Razlog za to so bile predvsem razmere v povojni razrušeni Evropi. Prva leta po porazu nacizma so se v našem kolektivnem spominu bolj ali manj izgubila. Po navadi so stlačena v bližnjico med nemško kapitulacijo in gospodarskim razcvetom, ki je v zahodni Evropi trajal skoraj dve desetletji, tja do sredine sedemdesetih let. A prva povojna leta so bila drugačna. Gospodarske težave, demografske posledice vojne, razrušena infrastruktura, dolgovi, ki so si jih države pridelale v letih vojskovanja, so začele ustvarjati družbeno klimo, ki je postajala podobna tisti desetletje poprej. V Franciji so se med stavkami menjavale vlade, ena šibkejša od druge, laburistom v Veliki Britaniji je pohajala sapa, boleče posledice vojne, ki so jo začeli nacisti, so po mnenju nekaterih v Nemčiji ustvarile pogoje za njihov ponovni vzpon. To je vsekakor bilo mnenje, ki si ga je ustvaril George Marshall, ameriški zunanji minister, ko je marca 1947, na poti v Moskvo, obiskal vrsto evropskih prestolnic. Odgovor je bil Marshallov načrt, eden izmed najuspešnejših in najučinkovitejših programov gospodarske pomoči v zgodovini. Brez njega, bi povojna zahodna Evropa kaj lahko zavila v drugo smer. Za projekt evropskega združevanja je pomemben najmanj v dveh ozirih. Prvič, vključeval je mehanizem, ki je pomoč pogojeval z medsebojno trgovino med dobitnicami pomoči. Prve zametke današnjega enotnega trga so postavili Američani. Drugič, z injekcijo, ki je sprožila povojni gospodarski razcvet, so evropskim politikom, v prvi vrsti krščanskim demokratom, konservativcem in ljudskim strankam, - omogočili, da so vzpostavili državo blagostanja, temelječo na visoki stopnji socialne zaščite in solidarnosti. Glede na ekonomske programe večine izmed sodobnih naslednic teh strank, je temu dejstvo skoraj težko verjeti, a spomnimo, da je šlo za politike, ki niso le preživeli vojne, ampak tudi imeli izkušnje z predvojno gospodarsko, socialno in politično krizo, ki je do te vojne pripeljala.

Tekst o Evropski uniji, ki se začne z današnjim dnem, konča pa globoko v preteklosti, se bo morda marsikomu zdel postavljen na glavo. Sam poudarjam pomembnost zgodovinskega spomina, ker bi si želel, da slovenski volivci v evropske institucije ne pošiljajo populističnih demagogov, ki nam prodajajo pravljice o čudovitosti neobrzdane suverenosti in posebnežev, ki bi želeli iz Bruslja in Strasbourga streljati na chemtraile, pljuvati po cepivih in razpečevati rusko propagando. Želel bi, da bi ljudi v odločitvi, ali naj gredo na volitve, in kako in za koga naj tam glasujejo, vodile ne le legitimna vprašanja, kritike in pritožbe glede ravnanja Evropske unije in njenih držav članic v današnjem času, ampak tudi razumevanje njene zgodovinske vloge in pomena v ohranjanju stabilnosti in miru na evropski celini. To ne pomeni, da bi morali današnjim evropskim političnim garnituram podeljevati odpustke, prav nasprotno, gre za opozorilo tudi njim. Evropska unija bo lahko svojo mirovno poslanstvo uspešno opravljala le, če bo temeljila vrednotah, na katerih je bila po drugi svetovni vojni zgrajena. In te vrednote tudi udejanjala. Tako, da bodo evropski državljani to tudi občutili in v to verjeli. Formula za mir v Evropi je, vsaj na papirju, enostavna. Samozavestna in močna Evropska unija, ki temelji na socialni pravičnosti in spoštovanju človekovih pravic, spoštovanju mednarodnega prava, humanizmu in solidarnosti, ne le retorično, ampak vsakič in dosledno, tudi takrat, ko je to težko in zahteva pogum. Ko pridejo evropske in vse druge volitve, podprite tiste politične ideje in stranke, pa naj bodo leve ali desne, ki podpirajo takšno Evropsko unijo. Če dopustimo, da ta propade, nas ne bo rešil noben »nikoli več«. »Že spet« je v današnji Evropi preblizu za ihtasto igranje z usodo.