Moralpolitik

Realpolitika, tako pravi ChatGPT, je politični pristop, ki daje prednost pragmatizmu, moči in interesom države pred ideološkimi ali moralnimi vidiki odločanja. Ključne značilnosti realpolitike so osredotočenost na nacionalni interes in moč kot glavna merila političnega delovanja in pragmatične odločitve, ki niso vezane na vrednote, temveč na to, kaj je učinkovito in dosegljivo. Realpolitika pogosto vključuje kompromise, diplomatske manevre, celo manipulacijo ali vojaško silo in zanemarja moralne ideale, če ti ovirajo doseganje političnih ciljev. Še posebej v tej zadnji značilnosti – zanemarjanju moralnih idealov namreč, - se realpolitika približa politični doktrini, ki je v Sloveniji znana po paroli »ne levo, ne desno, ampak naprej«.

Ko poguglate kdo so bili glavni protagonisti realpolitike v preteklosti, vam internet ponudi pisano sliko osebnosti, od Machiavellija do Bismarcka in Henryja Kissingerja. Kot primere realpolitike v sodobnem času se pogosto omenja ameriška (pa ne le ameriška) politika do Savdske Arabije ali donedavna nemška politika do Putinove Rusije.

Ideološki čistuni in moralni pridigarji bodo ob vsem tem gotovo vzklikali fuj in fej. Po drugi strani pa je tudi res, da mednarodna, pa tudi notranja politika, v reševanju največjih izzivov in groženj pogosto zahteva dialog in sodelovanje onkraj lastnih ideoloških prepričanj in interesov. Brez pragmatizma, bodo gotovo trdili nekateri, ne bi prišlo do konca hladne vojne ali jedrskega razoroževanja (dokler je to se obstajalo kot aktiven mednarodni proces).

Ne morem se upreti skušnjavi, da bi napisal, da je prava pot nekje vmes. Po eni strani čistunsko vztrajanje na doslednem spoštovanju moralnih načel pogosto naleti na oviro realnosti in se sprevrže v impotentno stokanje in pritoževanje, ali pa celo v prilagajanje resničnosti in dejstev in ustvarjanje paralelnih resničnosti, v katerih si lahko lažemo, da ostajamo zvesti svojim idealom. Poučen primer slednjega je diskurz slovenskih »mirovnikov« v odnosu do Rusije in njene agresije na Ukrajino.

Po drugi strani pa se pragmatizem realpolitike v konfliktu med interesi in etiko lahko postavi tako očitno in izključno na stran (lastnih, ozkih, političnih, ekonomskih) interesov, da izgubi vso moralno integriteto in verodostojnost in družbo in svet spreminja v džunglo, v kateri prevladujejo in odločajo le najmočnejši in najbolj brezobzirni. Dober primer tega je zahodna politika do krvave tragedije na Bližnjem vzhodu.

A vmesne poti med interesi in vrednotami ne moremo in ne smemo iskati na aritmetični sredini in še manj v podrejanju etike ozkim in kratkoročnim političnim in ekonomskim ambicijam . Glede pozicioniranja med interesi in moralo avtoritarci in demokrati niso v istem položaju. Prvim se na moralo ni treba ozirati, teptanje etičnih in humanističnih načel je tako rekoč v njihovem opisu del in nalog. Drugače je z liberalnimi demokracijami, torej državami, ki svojo družbeno in politično usmeritev utemeljujejo na vrednotah demokracije, vladavine prava in spoštovanja človekovih pravic. Te imajo glede ignoriranja etike in morale v lastni politiki zelo malo manevrskega prostora. Tega bi se morale zavedati. Pa se očitno ne. In če iščemo razloge, zakaj je danes liberalna demokracija kot politični in družbeni sistem v takšni krizi, je to vsekakor eden izmed najpomembnejših.

V današnjem svetu, ki vse bolj postaja podoben že omenjeni džungli, v kateri vladajo najbolj robati primati, odnos in spoštovanje temeljnih civilizacijskih, humanističnih in demokratičnih načel, za liberalne demokracije ni vprašanje trenutnih interesov, ampak preživetja. Brez zasuka od realpolitike k moralni politiki je demokracija, kot družbeni in politični sistem, obsojena na dolgotrajno podrejenost, ali celo izginotje.

Konflikti in napadi na najbolj temeljne vrednote solidarnosti, humanizma, nediskriminacije, spoštovanja človeškega dostojanstva in svobode, ki smo jim priča v današnjem svetu, niso stranski show, ampak centralni spopad med konceptom demokraticne družbe, ki temelji na razsvetljenstvu in avtoritarnem anti-woke in ruski mir silaštvu, ki ga forsirata Trump, Putin in njuni po svetu in Evropi raztreseni in vse bolj opogumljeni pajdaši.

Kakšen bo na koncu izid tega civilizacijskega konflikta je zaenkrat težko napovedati. Zdi se, da so silaki v prednosti, ker so veliki, brezobzirni in glasni. A na koncu bo odločalo tudi to, kakšen bo odziv tistih, ki – vsaj na deklarativni ravni, - zagovarjajo in prisegajo na vrednote civilizirane, svobodne, humanistične družbe. O tem, kakšen bo svet jutri in ali bo v njem se prostora za demokracijo in za mednarodni red, se odloča v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu, pa tudi ob vsaki priložnosti, veliki ali mali, ko se morajo demokraciji zavezani politiki odločati, kje se bodo postavili v odnosu med trenutnimi interesi (kot si jih razlagajo sami) in etičnim ravnanjem.

Da v tej situaciji demokracije niso nemočne, so pokazale nedavne volitve v Kanadi. Ceno prilizovanja in kompromisarstva pa so pred dnevi na lokalnih volitvah v Veliki Britaniji plačali vladajoči laburisti. Moralno mešetarjenje s Trumpom čez lužo je voda na mlin trumpkov doma.

To je lekcija, ki je ne bi smeli ignorirati naši domači zagovorniki demokracije in demokratičnih vrednot. Njihovo ognjevito moraliziranje za domače potrebe izzveni prazno in dvolično, če so pripravljeni svoja načela tako hitro pospraviti v kot za vsako priložnostno slikanje s slovenskim zetom ali njegovimi oligarhi, ob tem pa te slikice še objavljati na družbenih omrežjih, z nebuloznimi zapisi, ki izzvenijo ne le neokusno, ampak tudi popolnoma neresno.