Naklepna bebavizacija države

Recite, kar hočete, ampak sam menim, da si naš retroaktivno nikoli pravnomočno obsojeni predsednik Državnega zbora zasluži doktorat. OK, častnega, da ne bo potem spet težav s plačilom. Če že ne na Filozofski fakulteti, potem bi mu morali vsaj na FDV priznati zaslugo, da je s parolo »moč ljudem«, s katero njegova stranka naskakuje slovenski politični prostor, proizvedel najbolj koncizno definicijo populizma. Vrhunski politologi o tem pišejo knjige, ga razlagajo in razčlenjujejo do obisti, Stevanoviću pa uspe vse povedati v dveh besedah. Moč ljudem.

Zakaj je to definicija populizma? Ker je populist vedno tisti, ki si jemlje pravico, da edini zastopa voljo in interese ljudstva. Ki je v populistični paradigmi homogena in amorfna gmota, ki misli in čuti kot eno. Populistični vodja je edini, ki ve kaj ta amorfni narod želi in potrebuje. In samo on zna, zmore in ima pravico uveljavljati ljudsko voljo. Moč ljudem. Karkoli Stevanović naredi ali zagreši, je v interesu naroda. Druga floskula, na kateri populizem gradi svojo oblastno paradigmo, je globoka država. Populizem namreč vedno gradi na ustvarjanju vtisa, da se bori proti elitam. In kdo vse sestavlja to famozno globoko državo? Vsi, ki kritizirajo Stevanovića. Vsi, ki so njegovi politični nasprotniki. Mediji, ki opravljajo svoje delo. Civilna družba, ki se bori proti populizmu. Vsi tisti, ki delajo proti ljudem. Jim jemljejo moč.

To seveda ne pomeni, da med političnimi nasprotniki populistov, kot je Stevanović, ni ljudi in skupin, ki bi jim bilo mogoče marsikaj očitati. Ampak populizem se ne ukvarja z detajli. Svoje kritike ne gradi na specifičnih obtožbah, z izjemo površnega kajpaonizma. Populizem ne gradi na vsebini, ampak na tribalni polarizaciji. Narod proti globoki državi. Mi proti njim.

Stevanoviću je treba tudi priznati, da je populizem očistil vsakršnih poskusov pretvarjanja in retorike, ki bi vsaj skušala dajati vtis, da se še vedno sprejema neki okvir minimalne politične razumnosti, dostojanstva, logike in dejstev. Na obtožbe in kritike ne odgovarja z nasprotnimi dejstvi in argumenti, ampak se preprosto usede v svoj službeni avto in posname filmček za družbena omrežja v slogu …spet me nekaj obtožujejo. Same laži. Zarota globoke države. Zaprli jim bomo pipice. Strah jih je. Mater jih jebemo v glavo…

V Sloveniji smo priča naklepni bebavizaciji političnega in družbenega prostora. Gre za postracionalno in postvrednostno politikanstvo v najbolj primitivni obliki. Logika, dejstva in doslednost so elitistični koncepti, s katerimi se globoka država bori proti malemu človeku. To seveda ne pomeni, da imam gospoda Stevanovića za bebca. Bog ne daj. Saj gre za skoraj nikoli pravnomočno obsojenega skoraj doktorja s skoraj plačanim doktoratom, ki je skoraj nemudoma izključil strankarskega kolega in v evropsko institucijo skoraj poslal človeka, skoraj inženirja, ki skoraj nikoli ni plačeval svojih delavcev. In danes je skoraj prvi človek v državi. Pa naj še kdo reče, da skoraj še nikoli ni zajca ujel. Ne, gospod Stevanović ni neumen, le pokvarjen.

Če po čem gospod Stevanović vendarle odstopa od običajnega profila slovenskega populista, je to v tem, da ni nacionalist. Vsaj ne slovenski. Pa da se razumemo: njegovo pajdašenje in simpatije do srbskih nacionalistov in avtoritarcev niso etnični, ampak etični problem. Letošnjo poslanico ob dnevu suverenosti Republike Slovenije je podal človek, ki nekako ne zmore priznati, da se je v Srebrenici zgodil genocid. Ki v prostorih Državnega zbora sprejema politika iz Republike srbske z zelo vprašljivo preteklostjo. Predsednik Državnega zbora, ki koketira s kokardami, kakršne so na svojih kučmah nosili modeli, ki so 1. decembra 1989 v Ljubljani hoteli organizirati miting resni.ce, pardon, resnice. Pred tem istim Državnim zborom, ki mu danes predseduje, saj veste, kdo. Vici se pišejo sami. Ampak niso zelo smešni.

Kako smo prišli do te situacije?

Najprej so tu volivci, ki ne le kljub vsemu zgoraj opisanemu, ampak prav zaradi tega podpirajo »politiko« Zorana Stevanovića. Tudi njih nimam za bebce. Po eni strani je razumljivo, da ima veliko ljudi poln kufer politike, kakršno so opazovali in doživljali v več kot treh desetletjih slovenske izkušnje z demokracijo. Ponovno se izkazuje, da populizem izjemno spretno izkorišča pogosto upravičen gnev nad nesposobnostjo, nedoslednostjo, pohlepom, koruptivnostjo, narcisizmom in, da, tudi elitizmom politikov vseh barv, ki imajo sicer polna usta demokratičnih vrednot, visokoletečih obljub in zaklinjanja v lastno integriteto. Daleč od tega, da bi bili vsi isti, je pa res, da je bilo neistih doslej bistveno premalo.

Deloma lahko razumem gnev, to čustveno potrebo ponižanih in razžaljenih po kazanju sredinca, a bi vendarle tem ljudem predlagal, naj poleg čustev začnejo uporabljati tudi razum. Ne zdrave pameti, ki je postala nalepka za vsako svinjarijo in predsodek, ampak kritično razmišljanje, ki se začne s kritičnim odnosom do lastnih stališč in informacij, na katerih ta počivajo. Ne počnite tega zaradi mene, počnite to zaradi sebe. Mnogi volivci v Ameriki, ki so do včeraj goreče podpirali predsednika Trumpa, danes na zelo boleč način spoznavajo, da glavni problem v njihovem življenju ni bil, na katerem stranišču bodo lulali transseksualci, ampak populistična elita, ki jim je s ščuvanjem proti posameznim družbenim skupinam odvračala pozornost od svojega početja, koruptivnosti in nesposobnosti. Enako se bo zgodilo tudi v Sloveniji. Prej ko bomo začeli kritično razmišljati, manj boleče bodo posledice.

Stevanovićev uspeh v slovenski politiki pa je omogočila tudi druga skupina ljudi, do katerih gojim bistveno manj razumevanja. Najprej gre za njegove politične partnerje, sedanjo koalicijo, ki je bila, da bi se zavihtela in obdržala na oblasti, očitno pripravljena spajdašiti se s komerkoli. Politične stranke in posamezniki, ki so se ujeli v to past in so zdaj prisiljeni braniti in opravičevati vsako novo afero in aferico, ki jih prostodušno in redno producira vrli predsednik Državnega zbora, se morajo zavedati, kakšno vlogo igrajo pri razkrajanju in poniževanju slovenske demokracije. To niso stvari, ki se bodo čez noč pozabile. Slej ko prej bo prišel račun.

Pa da ne bomo klestili samo po vladajoči koaliciji. Ne glede na to, kako ogorčena je danes opozicija nad početjem predsednika Državnega zbora, se ni mogoče povsem izogniti dvomu, da so bili vsaj nekateri po volitvah tudi sami pripravljeni sodelovati z njim. Če se izkaže, da se tej zgodovinski sramoti niso izognili zaradi lastnih etičnih zadržkov, ampak jih je rešil Stevanović sam, ker se je odločil za boljšo ponudbo, nosijo del odgovornosti za bebavizacijo slovenske države in politike tudi oni.

Verjamem v slovensko demokracijo, zato ostajam zelo zaskrbljen optimist. A časa ni na pretek. Nekatere stvari lahko pustijo trajne posledice. Zadnji čas bi bil, da se politiki, ki se imajo za odgovorne, pa naj bodo na desni ali levi, začnejo odgovorno tudi obnašati. Pomemben korak v tej smeri bi prineslo zavedanje, da je dolgoročno tudi zanje bistveno bolje in varneje v imenu demokracije žrtvovati oblast, kot obratno.