Preganjanje drugače drugače drugače mislečih

Drugače misleči je bila nalepka, ki so si jo pred leti omislili prvoborci slovenskega boja proti prebujenstvu. Nom de guerre pogumnezev, ki so zaceli dvigovati svoj glas proti tiraniji in enoumju civilizacijskih vrednot, na katerih je zahodni svet, predvsem pa Evropa, po drugi svetovni vojni gradila obrambni sistem proti ponovitvi ene od najtemnejsih epizod v svetovni zgodovini. Spostovanje cloveskega dostojanstva, solidarnost in empatija do ljudi v stiski, enakopravnost, clovekove pravice in politcine svoboscine. Pustimo, ob strani dejstvo, da zahodni svet ni bil vedno najbolj dosleden v spostovanju teh vrednot, to tudi ni bilo tisto, ki je drugace mislece najbolj motilo. Problem so bile te vrednote same po sebi, ne pa nacin, na kateri so bile, ali niso bile uveljavljane.

Slo je seveda za zelo prozoren alibi za legitimizacijo sovraznega govora do posameznih druzbenih skupin. Homofobija, mizoginija, sovrastvo do beguncev. Vsakic, ko je tak govor naletel na odziv, je sledil protinapad, ki je kritiko oznaceval za krsitev svobode govora, tako rekoč za liberticid.

Z danasnje perspektive je jasno, da ni slo za spontane izbruhe nestrpnosti, ampak za strategijo, ki je zelela s stigmatizacijo dolocenih druzbenih skupin oslabiti druzbene, pa tudi ustavne in zakonske varovalke njihovih cloveskih pravic in svoboscin. Ko ta zascita enkrat neha veljati za nekatere, slej kot prej neha veljati za vse. Vse to se je odvijalo in se se odvija s socasnimi napadi na pravosodje, medije in civilno druzbo, kot najpomembnejse demokraticne varovalke, ki druzbo scitijo pred avtoritarizmom in diktaturo izvrsilne oblasti.

Odziv na ofenzivo drugace mislecih je bil zmeden. Z ene strani so mnogi na vse pretege zahtevali intervencijo tozilcev in kazenski pregon sovraznega diskurza, tudi v primerih ko ni – in najveckrat ni, - dosegal visokega praga, ki ga za prepoved in pregon govora dolocajo slovenski in evropski pravni standardi. Vse to je bila le voda na mlin drugace mislecih, ki so z veseljem zagrabili priloznost in se predstavljali kot zrtve nedemokraticnega preganjanja ljudi, ki imajo drugacna stalisca in poglede na druzbena vprasanja.

Politika se je na to odzvala razlicno, izstopala pa je doktrina bivsega predsednika, ki je v imenu preseganja razlik in spostovanja razlicnih mnenj iskal kompromis na aritmeticni sredini med zagovarjanjem temeljnih vivilizacijskih vrednot in sirjenjem nestrpnosti, s tem pa seveda naredil veliko uslugo tistim, ki so si s sovrastvom tlakovali pot na oblast.

Ko jim je to uspelo, so se uresnicile napovedi, da bodo vse pr