Bratje Lehman in demokracija

Moj šef in prijatelj Lord Russell-Johnston, škotski liberalni demokrat, humanist in veseljak, je rad dejal, da sta dve največji laži v angleškem jeziku "seveda te bom imel zjutraj še vedno rad" in "vlada je tukaj zato, da vam pomaga". Russell je umrl julija 2008. Če bi živel še nekaj mesecev dlje, bi se mu zdela ta šala se bolj smešna. Ali pa žalostna.

Preden je septembra 2008 bankrot investicijske banke Lehman Brothers sprožil najglobljo in najdaljšo recesijo od tridesetih let prejšnjega stoletja, je v razvitih zahodnih gospodarstvih že živelo, ali životarilo, na milijone ljudi, ki so na lastni koži izkusili dejstvo da, navkljub vsem trditvam Ronalda Reagana in Margaret Thatcher, denar ne kaplja navzdol, od tistih, ki imajo veliko, k tistim, ki imajo najmanj. Zlom Lehman Brothers in reševanje finančnih institucij z davkoplačevalskim denarjem pa sta pokazala, da v trenutku, ko se v škripcih znajdejo tisti, ki imajo največ, denar še kako lahko kaplja navzgor. Država in njene institucije, ki bi morale preprečiti pogoltno orgijo bratov Lehman in kompanjonov s toksičnimi drugorazrednimi obveznicami, niso opravile svoje naloge. K temu je doprinesla tudi deregulacija, ki je nadzornim mehanizmom zavezala roke. Saj veste, trg, tudi finančni, se najbolje regulira sam. Ko pa je prišlo do krize, so "elite" hitro našle način, da z državno intervencijo breme prevalijo na pleča tistih, ki za krizo niso bili krivi in ki od finančnih manipulacij, ki so krizo povzročile, niso imeli nič.

Zgornja trditev je seveda precej poenostavljena, a je v njej dovolj resnice, da lahko razumemo kako uničujoč vpliv je imela na zaupanje in podporo ljudi v politiko, oblast in njene institucije. Nezaupanje in zavračanje teh institucij in gnev, ki so jih ponižani in razžaljeni čutili do političnih in finančnih elit, se ni začela s propadom Lehman Brothers, je pa to gotovo dogodek, ki je sodu izbil dno. Ustvaril je plodna tla za cinično mešetarjenje in manipuliranje s čustvi ljudi, upravičeno ogorčenimi nad krivicami in ekonomsko, družbeno in politično marginalizacijo, ki se je začela že dolgo pred tem usodnim septembrom 2008.

Leta 1944 je britanski filozof in ekonomist avstrijskega rodu Friedrich Hayek v Londonu izdal knjigo Pot v suženjstvo. V njej Hayek trdi, da vmešavanje države v gospodarstvo vodi v izgubo svobode, represijo nad posamezniki in politično tiranijo. Že ob izidu je knjiga doživela precejšen uspeh, do danes so je prodali več kot dva milijona izvodov. Vsaj dva izvoda sta si gotovo kupila že omenjena ameriški predsednik Ronald Reagan in njegova britanska kolegica premierka Margaret Thacher, ki sta v osemdesetih letih prejšnjega stoletja krojila nacionalno in mednarodno ekonomsko politiko zelo po Hayekovem navdihu. V strahu, pravim ali zaigranim, pred grožnjo tiranije, ki naj bi ga v sebi nosil vsakršni državni poseg v gospodarstvo, sta utemeljila triptih neoliberalne politike, ki je temeljil na agresivni privatizaciji in zmanjševanju javnega sektorja in deregulaciji predpisov, ki so omejevali prosto delovanje gospodarskih subjektov, vključno s predpisi, ki so ščitili javni interes. Krona vsega pa je bila seveda davčna politika, z intenzivnim zmanjševanjem obremenitev najbogatejših slojev prebivalstva, pod pretvezo, da bo to na koncu prineslo srečo in obilje celotni družbi. Saj veste, skozi kapljanje.

Kaj se je zgodilo, vemo. Slepo in ihtavo fetišiziranje trga, kot edinega učinkovitega in legitimnega regulatorja ekonomskih in družbenih odnosov, je pripeljalo do stagnacije življenjskega standard obsežnih slojev prebivalstva v velikem delu zahodnih razvitih gospodarstev. Pričakovanja, da bo kapital, enkrat osvobojen okovov državne intervence in regulative, pridobil družbeno zavest in se začel obnašati odgovorno do javnega interesa, se niso, kako bi dejal, v celoti izpolnila. Zmanjševanje javnega sektorja je prizadelo tiste, ki si niso mogli privoščiti plačljivih alternativ za storitve, ki so jih prej prejemali brezplačno ali ceneje. Srednji sloj, najštevilčnejše in najzanesljivejše volilno telo socialdemokratskih, sredinskih in desnih političnih opcij, ki so v povojni zahodni Evropi ponujale različne mešanice in izpeljanke države blagostanja, je številčno usahnil in izgubil svoj vpliv. Delavski razred je bil v dobrem delu porinjen, če ne na rob revščine, pa vsaj na rob človeškega dostojanstva. Tradicionalni elektorat levice je tako postal lahek plen za desni, šovinistični ekstremizem tipa Salvini in Le Pen.

Paradoks cele zgodbe je seveda v tem, da so plodna tla za populistični napad na institucije demokratične družbe, ki temelji na liberalno demokratičnih vrednotah človekovih pravic, političnih svoboščin in demokratične vladavine prava, pripravile ideje človeka, ki je svobodo želel ubraniti pred tiranijo. In zlomka, že spet je odklapljalo v drugo smer. Pri tem gredo populistom na roke tudi mnogi ki, z leve ali desne strani, enačijo ekonomski neoliberalizem in liberalno demokracijo. Demagoško metanje vsega v isti koš populistom olajšuje nategovanje žrtev ekonomskega neoliberalizma, saj so prepričane, da so za njihove tegobe odgovorne demokratične institucije, mediji, civilna družba in človekove pravice. In seveda migranti. Kot alternativo populisti ponujajo ekonomski neoliberalizem brez svobode in brez pravic. Na koncu bodo največje žrtve prav tisti, ki populiste danes najbolj ognjevito podpirajo.

Dejstvo je, da socialna država, ki ustvarja pogoje za konkurenčno in učinkovito gospodarstvo, pri tem pa skozi smotrno davčno politiko in regulacijo ohranja tudi učinkovit javni sektor in preprečuje prekomerne socialne razlike, ni v nikakršnem nasprotju z načeli in vrednotami liberalne demokracije. Prav nasprotno, gre za nujni pogoj normalnega delovanja takšne demokracije. Tu ne gre za opredeljevanje levo ali desno, ampak za ekonomski, politični in socialni model, znotraj katerega so, seveda z različnimi poudarki, povojno evropsko družbo gradile vlade z vseh koncev demokratičnega političnega spektra. Prekomerne socialne razlike pa niso zgolj prepreka za normalno delovanje liberalne demokracije, ampak predstavljajo tudi oviro za vzdržno gospodarsko rast, kar je leta 2014 spoznala in priznala tudi OECD.

Glede na tezo empiričnih dokazov bi človek domneval, da je doktrino kapljičaste ekonomije povozil čas. Fejk njuz! Donald Trump Hayekove knjige morda ni prebral, je pa verjetno prepričan, da jo je napisal. Pri tem ga opogumljajo trenutni izjemni rezultati ameriškega gospodarstva, za katere si seveda lasti vse zasluge. Ko jih bo konec, bo krivdo prevalil na druge. Navdušen je tudi Boris Johnson, ki v najtrši možni inačici Brexita vidi priložnost za novo Veliko Britanijo, v kateri bodo skozi odločne davčne reze ustvarili "srečno in dinamično gospodarstvo, ki bo spodbujevalo podjetništvo in nagrajevalo zares pridne in inovatorje in v kateri bodo ljudje lahko upali, da bodo domov prinesli višjo plačo". Operativna beseda v tem stavku je seveda "upanje". Boris očitno računa na to, da Britancem še ni kapnilo, da jim ne bo kapnilo.

Od tistih dveh milijonov izvodov Hayekove knjige so jih nekaj očitno prodali tudi v Sloveniji - in to prav v zadnjem času, kot kažejo nekatera stališča v zadnji žolčni razpravi o davčni politiki. Da se nad Hayekovimi idejami navdušujejo tisti, ki jim gredo demokratične institucije liberalne demokracije in socialna država na jetra ni nobeno presenečenje, vsi drugi pa bi se morda lahko zamislili kako, zakaj in kam je svet zaplul v zadnjih treh desetletjih.

Če ne, se nam prav lahko zgodi, da se bomo nekega jutra zbudili z močnim glavobolom in moralnim mačkom, v postelji z nekom, ki nas ne bo imel rad.