Sovraštvo in tišina
Kandel je nemško mestece v bližini francoske meje, kakšnih 70 kilometrov od Strasbourga. Tja z družino radi zahajamo na izlete, saj mestece z devet tisoč prebivalci ponuja veliko možnosti za rekreacijo. Ob mestnem ribniku ob nedeljah igra lokalni harmonikarski orkester, v kiosku strežejo brizganec z lokalnim sivim burgundcem in tople preste. V tem idiličnem mestecu v pokrajini Pfalz je bila 27. decembra lani, pred lokalno drogerijo, umorjena 15-letna Mia Valentin. Storilec je bil njen bivši fant, Abdul D., begunec iz Afganistana, ki je v Nemčijo prišel dve leti poprej. Avgusta letos je bil na sojenju v Karlsruheju obsojen na osem let zapora.
Grozljivi umor je v Nemčiji razumljivo povzročil veliko ogorčenje, a mnogi od odzivov so bili zelo hitro umaknjeni z družbenih omrežij. Novi nemški zakon, imenovan Netz DG, internetnim platformam namreč nalaga obveznost, da same odstranjujejo sovražni govor. Kot je med nedavnim predavanjem v Strasbourgu omenil harvardski profesor in avtor knjige Ljudje proti demokraciji Yascha Mounk, se je med umaknjenimi zapisi na facebooku znašlo kar nekaj izjav, ki jih je na nemško kanclerko Angelo Merkel naslovila mati umorjenega dekleta. Zaradi izjemno visokih zagroženih kazni, ki lahko dosežejo 50 milijonov evrov, Facebook pač ni hotel tvegati in se ukvarjati s podrobnejšo analizo, ali je dejansko šlo za sovražni govor ali ne, niti ni upošteval konteksta, da gre za besede prizadete matere, ki je v grozljivih okoliščinah izgubila otroka. Propagandna vojska skrajne desnice takšnega darila seveda ni izpustila iz rok.
Enajstega marca 2004 je v bombnem napadu na postaji madridske podzemne železnice Atocha umrlo 193 ljudi. Odgovornost je prevzela islamistična teroristična organizacija Al Kaida. To ni bila prva izkušnja Španije s terorizmom. V zadnjih 50 letih je bilo v napadih baskovske teroristične organizacije Eta ubitih na stotine ljudi. V tem kontekstu je mogoče razumeti, da 578. člen španskega kazenskega zakonika prepoveduje "poveličevanje terorizma" in "žaljenje žrtev terorizma". Težava je v tem, da se v zadnjih letih število obsodb skokovito povečuje, v zadnjih dveh letih jih je bilo več kot sedemdeset. Med njimi je kar nekaj umetnikov in ustvarjalcev. Prejšnji teden je sodišče v Gentu zavrnilo zahtevo po izročitvi 24-letnega raperja Valtonyca z Majorke, ki je v Belgijo pribežal maja letos, potem ko je špansko višje sodišče potrdilo kazen treh let in pol zapora zaradi besedil, ki so mnenju sodnikov poveličevala terorizem.
Pred nekaj dnevi je francosko sodišče Marine Le Pen odredilo psihiatrično izvedensko mnenje. Voditeljici francoske skrajno desne stranke sodijo zaradi razširjanja posnetkov grozljivih zločinov Islamske države. Če jo sodišče spozna za krivo, ji grozi kazen do treh let zapora. Ob tej novici so mnogi v Sloveniji zarobantili, zakaj takšnih procesov ne moremo imeti tudi pri nas. A pri tem velja opozoriti, da ne gre za prvo tovrstno izkušnjo Le Penove. Pred leti je bila zaradi izjav o "islamski okupaciji Francije" najprej obsojena, potem pa na višjem sodišču oproščena. Njeni pristaši so navdušeno pozdravili zmago mučenice, ki se v imenu naroda bori za resnico proti cenzuri s strani pokvarjenih elit.
Navedeni trije primeri so med seboj različni, a vsak po svoje ilustrira tveganje, ki ga v borbi proti sovražnemu govoru prinašajo premalo premišljeni in pregloboki posegi v svobodo govora. Seveda to ne pomeni, da v to svobodo ne smemo in ne moremo posegati, je pa pri tem treba biti previden, da ne naredimo več škode kot koristi. To je razlog, zakaj Evropsko sodišče prag za zakonsko prepoved in še posebej za kazenski pregon postavlja zelo visoko in kot legalnega opredeljuje tudi govor, ki šokira, vznemirja ali žali.
V Sloveniji imamo brez dvoma izjemno velik problem s širjenjem sovražnega govora in nestrpnosti, a tega po mojem mnenju ne bo mogoče rešiti zgolj s tožilci. Čeprav je bilo v zadnjem času kar nekaj primerov, ki so vključevali neposredno grožnjo z nasiljem in kjer so vprašanja glede odločitev tožilstva gotovo na mestu, pa pri znatnem delu govora, ki ga lahko ocenimo kot sovražnega, vendarle ne moremo kategorično vnaprej zatrjevati, da dosega visoki prag, ki ga je za najstrožje posege v svobodo govora postavilo strasbourško sodišče.
To seveda ne pomeni, da takšen govor ne potrebuje in zahteva odločne obsodbe. Prav nasprotno, strasbourško sodišče takšne politične in družbene reakcije ne samo dopušča, ampak jih v demokratični družbi tudi pričakuje. To je sporočilo tistim, ki svojo tišino utemeljujejo s spoštovanjem demokratičnih vrednot. Tisto, česar v odgovoru na vse bolj razširjeno sovraštvo v Sloveniji najbolj primanjkuje, je predvsem odločna in jasna družbena reakcija politikov pa tudi drugih osebnosti in institucij, ki v družbi uživajo ugled ali vpliv. Potrebujemo demokracijo, katere preživetje ne bo odvisno samo od tožilcev, ampak se bo znala braniti tudi sama.
V civilizirani moderni demokratični družbi bi morali sovraštvo, rasizem in prostaške laži, ki jih v našem prostoru širijo nekatere javne osebnosti in mediji, morali pomeniti enosmerno in nepovratno vozovnico iz javnega življenja in vpliva. Pri nas je pogosto ravno obratno. Največji problem s tviti ljubljanske odvetnice ni v tem, da gospe po njihovi objavi policisti niso vklenili in odpeljali na Povšetovo, ampak dejstvo, da jo je njena stranka, ki je del Evropske ljudske stranke, navkljub rednim izbruhom prostaškega sovraštva, brez zadržkov in brez posledic kandidirala na volitvah za parlament.
Največja skrb glede nedavnih naslovnic Demokracije ni v tem, da kriminalisti niso vdrli v uredništvo in po trafikah zaplenili vseh izvodov, ampak da predsednik republike verjame, ali hoče verjeti, da se ne sme odzivati na primere očitnega sovražnega govora, rasizma in nestrpnosti v medijih. Najbolj zaskrbljujoče dejstvo glede očitno sovražnih in rasističnih izjav našega varnostnega strokovnjaka ni v tem, da njegova nestrpnost ni bila cenzurirana, ampak da je gospod, njej navkljub, postal državni sekretar.
Naša slabost v odgovoru na vse bolj razširjeno sovraštvo ni samo v tem, da premalo kazensko preganjamo, ampak da smo preveč tiho in da nas je premalo sram. Tišina sovraštvu daje potuho in ga legitimizira. Če želimo premagati sovražni govor, kar ni le etični imperativ, ampak tudi varnostni, potrebujemo politiko, ki bo jasno in odločno zagovarjala ustavno zaščitene demokratične vrednote. Politiko, ki se bo postavila v bran tistih, ki so sovraženi, ne pa da molči, opravičuje, kandidira ali celo zaposluje tiste, ki sovražijo.