Mini mi

Predsednik republike Borut Pahor je imel na nedavnem zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov v New Yorku soliden govor. Izrazil je jasno podporo multilateralni ureditvi sveta kot edinemu načinu zagotovitve trajnega miru in varnosti v svetu. Poudaril je tudi pomen spoštovanja človekovih pravic, brez katerih po njegovem mnenju ne more biti ne miru ne razvoja. Slišali smo sporočilo odgovornega državnika, ki za govorniškim odrom brani načela, ogrožena od nacionalističnega populizma oziroma "ideologije patriotizma", kot se je v svojem govoru dan kasneje izrazil Pahorjev stanovski kolega Donald Trump.

V Sloveniji so nekateri opazili predvsem tisto, kar je bilo v predsednikovem govoru izpuščeno, namreč arbitražni sporazum. Spraševali so se, zakaj predsednik ni izkoristil priložnosti, da pred svetovno javnostjo potoži, kakšna krivica se nam godi. Tudi na to vprašanje je imel Pahor odgovor, ki si zasluži pohvalo. Omembi arbitražnega sporazuma se je izognil, je dejal, ker vsi, ki jih to zanima, zadevo poznajo, hkrati pa noče, da bi Slovenija postala država "enega problema".

Slovenija ima s politiko "enega problema" in diplomacijo, ki se nikakor ne more odtrgati od vrtanja po lastnem popku, težave že od prvih let po osamosvojitvi. Spominjam se zgodnjih devetdesetih let, ko sem kot mlad diplomat v ekipi prvega slovenskega veleposlanika v Bruslju dr. Borisa Cizlja pomagal utirati prve slovenske korake v Evropo. Drug za drugim so se v belgijski prestolnici vrstili visoki predstavniki mlade slovenske države in vsi po vrsti so vsak razgovor z evropskimi predstavniki začeli z istim stavkom "Slovenija je mlada srednjeevropska in sredozemska država, ki nima nobene zveze z vojno na Balkanu." S čisto človeškega vidika je bilo to sporočilo mogoče razumeti. Vojna je le nekaj let nazaj oplazila tudi Slovenijo. Z zunanjepolitičnega vidika predstavljanja Slovenije kot članice mednarodne skupnosti, na katero je mogoče računati, pa je šlo za strel v koleno. Evropski komisar Hans van den Broek je ob slovenskem tarnanju stalno in prav nič diskretno zavijal z očmi. Tudi njegovo reakcijo je moč razumeti. Medtem ko so v naši neposredni soseščini nosile glavo na prodaj modre čelade iz Gane, Nepala in Finske, je moral on poslušati, kako Slovenija s to vojno, ki je divjala le nekaj kilometrov od njenih meja, nima in noče imeti prav ničesar.

Po enem od teh srečanj sem odposlancem iz Ljubljane predlagal drugačen pristop. "Poslušaj, Hans, mi smo del te zgodbe, poznamo ljudi, mentaliteto in jezik. Slovensko približevanje Evropi je nagrajevanje opcije, ki je ob osamosvojitvi izbrala demokracijo, človekove pravice in vladavino prava, evropska Slovenija je lahko del rešitve za Balkan." Moja naivna pobuda, milo rečeno, ni naletela na odobravanje in Evropejci so še nekaj časa zavijali z očmi.

Zgornji primer je ilustracija težave, ki slovensko diplomacijo spremlja še danes. Imamo zunanjo politiko, ki je usmerjena navznoter. Sporočilo o nebalkanski Sloveniji nikoli ni bilo namenjeno van den Broeku, ampak zgolj domači javnosti. Seveda je zunanja politika del domače politične realnosti in ne sme zanemarjati javnega mnenja, a mora ob tem biti sposobna, da na dolgi rok gradi mednarodno pozicijo in vpliv, s katerima je država sposobna braniti svoje strateške interese. Ta drugi del enačbe nam je šel vedno slabše od rok.

Majhne države so v mednarodnih odnosih vedno šibkejše in bolj ranljive, zato je poudarek slovenskega predsednika na pomenu multilateralizma še toliko bolj na mestu, saj je ta edini, ki ponuja okvir za uveljavljanje in zaščito interesov držav, kot je Slovenija. A tudi v multilateralnem svetu ta vpliv in zaščita interesov ne prideta sama od sebe, ampak je treba vanje vlagati, dolgoročno, strateško in inteligentno. Nas to nikoli ni preveč zanimalo. V mednarodni politiki smo največkrat raje tiho in brez idej, izjeme so bolj rezultat truda in talenta posameznikov kot plod strateških načrtovanj. Namesto aktivni smo raje servilni. Namesto da bi imeli jasna stališča do pomembnih vprašanj, ki bi nam prinesla prepoznavnost in ugled, raje mencamo in čakamo, v katero smer se bo obrnil veter. Ko skušaš ugajati premnogim, te na koncu ne spoštuje nihče. In kot povsod je tudi v zunanji politiki pol uspeha že to, da se pojaviš. Tudi to nam ne gre od rok. Kot je bilo nedavno objavljeno, je Slovenija na samem dnu, ko gre za prisotnost ministrov na sestankih v Bruslju.

Slovenija ni tako majhna, kot jo majhno in nepomembno delamo sami. Z zunanjo politiko, ki ne sega čez državno mejo, pač ne moreš uspešno braniti svojih interesov. Prepozno je, če se zbudiš šele, ko se ti zgodi arbitražni sporazum. In prav nič ne pomaga, če potem izkoriščamo vsako priložnost, da tarnamo in stokamo, kako se nam godi krivica. Razumevanja, sočutja in podpore lahko pričakujemo toliko kot možakar, ki na zabavi vsakomur toži, da ga je žena prevarala s sosedom. To ne pomeni, da se ne smemo in ne moremo truditi za uveljavljanje arbitražnega sporazuma, a koristno bi bilo, če bi se tega in drugih zunanjepolitičnih izzivov lotevali bolj inteligentno, bolj profesionalno in bolj dolgoročno, kot to počnemo danes. Pametno bi bilo, če bi Slovenija vodenje postopkov glede arbitraže prepustila nekomu z mednarodnopravnimi in zunanjepolitičnimi izkušnjami, znanjem in ugledom, ne pa nekomu s hipoteko rasistične neotesanosti.

Ugled je za majhne države, brez posebne gospodarske, politične ali vojaške moči, v mednarodnih odnosih zelo pomemben in včasih odločilen adut. Tudi zato je bil govor predsednika Pahorja v New Yorku za Slovenijo, tudi glede prihodnje usode arbitražnega sporazuma, gotovo koristnejši, kot če bi tribuno Generalne skupščine izkoristil za tarnanje nad usodo in krivico, ki se nam godi. V govoru se je predstavil kot odgovoren in načelen državnik, ki ga skrbi prihodnost sveta. Tako se v mednarodnem okolju pridobivata ugled in vpliv. Kaj bi šele bilo, če bi predsednik v državniški drži in načelnosti zdržal dlje kot do vrste, v kateri so vzhodnjaki čakali na priložnost za selfie z Donaldom in Melanio Trump.