Kekci v sramotnem breznu

Gospa Müller je vsa zaskrbljena pripeljala malega Hansa k zdravniku. "Gospod doktor, moj fant me ni še nikoli tako skrbel, ves dan je utrujen in slabe volje, čeprav ima neverjeten apetit. Včeraj za kosilo, na primer, je pojedel več kot midva z možem skupaj. Pa vseeno je tako slabo videti, poglejte, gospod doktor, ta bledi obrazek in utrujene oči. Nekaj je zagotovo narobe."

Zdravnik je malega Hansa pregledal, potem pa mamico potolažil, da bo s fantom vse v redu. Opozoril pa jo je, da bi vsako nadaljnje odlašanje z zdravljenjem lahko imelo zelo resne posledice za fantovo zdravje. Hans je imel namreč trakuljo.

"Kaj pa je to trakulja?" je vsa prestrašena vprašala Hansova mama.

"Trakulja je črv, ki lahko doseže dolžino nekaj metrov. Trakulje živijo v človeškem črevesju in - draga gospa Müller - vaš Hans ima v svojem telesu takšnega črva," je potrpežljivo pojasnil prijazni zdravnik. Po daljšem pojasnilu glede vseh grozljivih podrobnosti, ki jih trakulja lahko povzroči človeškemu organizmu, je Hans je z materjo odšel domov. Tam je poslušno pojedel zdravila, ki so hitro pokončale tujega zajedavca v Hansovih črevih, mami in očku pa vrnila nasmeh na lice.

A zgodba se tukaj še ne konča. V skrbi, da kakšna trda buča ne bi razumela sporočila, je avtor dodal še moralo te poučne pripovedi.

Takole je zapisal: "Trakulje ne obstajajo zgolj v živalskem svetu, ampak tudi v človeški obliki. To so Judje! … Trakulje so nevarne, ker človeka oropajo hranilnih snovi, ki jih potrebuje za življenje … Judje ravnajo enako znotraj narodov, v katere so se zajedli … Trakulje in Judje so paraziti najhujše vrste. Če se jih želimo znebiti, če želimo ponovno postati zdravi in močni, potem obstaja samo eno zdravilo – njihovo iztrebljenje."

Zgornja pripovedka je leta 1940 izšla v zbirki zgodb za otroke izpod peresa Ernsta Hiemerja, drugega človeka založbe in istoimenskega časopisa Der Stürmer, katerega glavni urednik je bil Julius Streicher. Založba je imela sedež v Nürembergu, kar je bilo za Streicherja na moč priročno, vsaj z logističnega vidika, saj se mu ni bilo treba nikamor seliti vse do procesa, na katerem je bil nekaj let kasneje obsojen za zločine proti človeštvu.

Knjiga Jude primerja s celo vrsto invazivnih ali drugače neprijetnih tujih in domačih vrst, od trotov, hijen, kobilic, stenic, kač strupenjač pa vse do bakterij, a v tej družbi trakulja vseeno izstopa z nekaj značilnostmi, ki jo delajo zanimivo tudi za sodobne privržence primerjav med ljudmi in odurnimi živalskimi vrstami. Trakulje, ali latinsko cestode, so črvi. Poleg tega imajo na glavah priseske in kaveljčke, kar jasno kaže na njihovo tujost, invazivnost in parazitnost. Za trakulje je značilna tudi hiperprodukcija potomcev, izležejo namreč na milijone jajčec. Krona vsega pa je dejstvo, da se nam v čreva ne naseljujejo trakuljčice in trakuljci, saj so te zanikrne beštije, v posmeh in žalitev vseh, ki spoštujejo tradicionalne družine, obojespolne.

In ko smo že pri analogijah, so ljudje, ki se jim zdi, da nekateri nedavni dogodki kar kličejo po primerjavah z gospodom Hiemerjem, urednikom Streicherjem in časopisom Der Stürmer.

Drugi menijo, da takšne zgodovinske primerjave niso koristne, ker ekstremističnim in rasističnim provokatorjem prinašajo točno tisto, kar s svojimi izpadi želijo doseči. Ta teza očitno temelji na prepričanju, da bodo novodobni hiemerji in streicherji, če jih bomo le dovolj disciplinirano ignorirali, slej kot prej obupali in vrgli puške v koruzo. Morda, a po isti logiki bi bilo moč verjeti, da je Hitler prišel na oblast zgolj zato, ker so se ljudje preveč zmrdovali nad njegovim pred genocidnim kričanjem, sovraštvom in žuganjem s pestmi.

Obstajajo pa tudi drugačna mnenja. Irski literarni in dramski kritik in kolumnist Fintan O'Toole je pred meseci zapisal, da moramo za razumevanje o tem, kaj se dogaja v današnjem svetu, razmisliti o dveh stvareh. Prvič, da živimo v času testiranj. In drugič, da je tisto, kar se testira, fašizem. Gre za besedo, kot pravi O'Toole, ki jo je treba uporabljati s previdnostjo, a brez zadržkov, ko se nam tako jasno pojavi na obzorju. "V delujoči demokraciji se fašizem ne pojavi od nikoder. Ljudi pripraviti do tega, da se odrečejo svojim idejam o svobodi in civiliziranosti, ni enostavno. Potrebno je testiranje, ki v primeru uspešnosti služi dvojnemu namenu. Pomaga nam ljudi pripraviti do tega, da sprejmejo stvari, ki so je jim v začetku upirale; ob tem pa nam omogoča da izboljšamo in kalibriramo svoj pristop," je zapisal O'Toole.

"Treba je spodkopati meje moralnosti, pripraviti ljudi, da sprejmejo dejanja največje krutosti. Kot pse, je treba tudi ljudi privaditi na kri. Pridobiti morajo okus za krvoločnost. Fašizem to počne z ustvarjanjem strahu do preziranih manjšin. To omogoča dehumanizacijo pripadnikov teh skupin. Ko je to enkrat doseženo, lahko gradiš naprej, od razbijanja oken do iztrebljenja."

Morda je Fintan O'Toole opisoval situacijo v svoji necivilizirani in podivjani Irski in se lahko tolažimo, da se pri nas kaj takega ne more zgoditi. Pa vendarle, medtem ko si nekateri prizadevajo, da bi ponovno napisali Kekčeve dogodivščine - z bradatim Mohabedancem, ki nadleguje nedolžno Mojco in Pehto, ki pod burko skriva pas z razstrelivom -, le ne gre pozabiti, kaj so med Hansovim bojem s trakuljo, v obrambi pred multikulturnostjo, počeli Hansov očka in njegovi uniformirani kameradi. Z Judi, pa tudi s Slovenci.