Vi niste Charlie

Preden je Robert Bowers z avtomatsko puško odšel v sinagogo Drevo življenja v Pittsburghu in pobil enajst ljudi, je svojo namero objavil na spletni platformi Gab, ki je zelo priljubljena med ameriškimi belimi supremacisti, antisemiti in islamofobi. Ustanovitelj Gaba, Andrew Torba, se v javnosti rad pojavlja z zeleno bejzbolsko čepico, na kateri piše Naredimo govor spet velik. Svoboda izražanja je za mešetarje z nestrpnostjo zelo pomembna stvar. Vojščaki skrajne desnice in njihovi oprode jo razumejo kot pravico do sovraštva.

Deseti člen Evropske konvencije o človekovih pravicah ščiti pravico do svobodnega izražanja. Gre za eno od ključnih varovalk svobode posameznika in nadzora nad izvajanjem oblasti. Brez svobodnih in neodvisnih medijev, brez javne kritike, dialoga in soočanja različnih mnenj, ni ne svobode ne demokracije. Svoboda izražanja ne zajema zgolj vsebin, s katerimi se strinjamo, pa če smo še tako prepričani, da imamo prav. Pravna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice zato dovoljuje tudi govor, ki žali, moti in vznemirja. A to še ne pomeni, da imajo Torba in njegovi somišljeniki tudi prav. Obsodba sovraštva in nestrpnosti svobode govora ne krši, ampak jo brani. Sodišče ne prepoveduje žaljivega, motečega in vznemirjujočega govora zato, ker bi menilo, da je takšen govor treba upoštevati in spoštovati, ampak zato, ker smatra, da je v interesu demokracije bolje in učinkoviteje, da se nanj odzovemo z družbeno in politično reakcijo, ne pa s pravnimi sankcijami. Takšnega odziva pa mnogi, tudi v Sloveniji, pod pretvezo obrambe svobode govora ne želijo in ne zmorejo. To daje potuho tistim, ki gredo v manipulaciji svobode govora še korak dlje – kot sovražni govor je v altdesničarskem novoreku označena vsakršna kritika nestrpnosti in ščuvanja k sovraštvu do drugih in drugačnih.

Takšno obračanje na glavo temeljnih varovalk človekovih pravic in demokracije bi bilo smešno, če ne bi imelo tako nevarnih posledic za demokracijo, varnost in stabilnost v družbi. Kako se je to zgodilo, je dolga in zapletena zgodba, a eden od prelomnih mejnikov je gotovo bilo "darilo", ki so ga populističnim nestrpnežem poklonili islamistični skrajneži z napadom na francoski satirični tednik Charlie Hebdo. V terorističnih napadih ubijanje ni cilj, ampak sredstvo. To ni nikakršno opravičilo za teroristične zločine, prej nasprotno, a zavedati se je treba, da fanatiki niso nujno tudi butci. Če mnogi izmed izvajalcev terorističnih napadov niso ravno svetovni prvaki v kognitivnih športih, pa tega nikakor ne gre trditi za tiste, ki teroristična dejanja načrtujejo in vodijo. Terorizem ubija z natančno določenimi cilji in nameni.

Ko sta 7. januarja 2015 v pariško uredništvo satiričnega tednika Charlie Hebdo vstopila brata Said in Cherif Kouachi in s puško Zastava M70 ter nekaj pištolami umorila dvanajst ljudi, večinoma sodelavcev časopisa, namen ni bil utišati enega izmed najbolj znanih, predrznih, provokativnih satiričnih glasov v Franciji in Evropi - to jim seveda tudi ni uspelo -, ampak sprožiti dolgoročno družbeno reakcijo, po načrtih in željah njunih šefov iz Al Kaide. V tem so bili zelo uspešni. Načrtovani učinki napada na Charlie Hebdo so poglobili napetosti in v očeh mnogih legitimizirali nestrpnost do islama in muslimanov. Napad na Charlie Hebdo nam pomaga razumeti, kako je nastal sovražni prevzem svobode govora v imenu pravice do sovraštva.

Uvertura v napad na Charlie Hebdo je bila pobuda danskega časopisa Jyllands Posten, ki je septembra 2005 začel objavljati karikature preroka Mohameda, da bi, kot so pojasnili uredniki, prispeval k javni razpravi o kritiki islamske vere in samocenzuri. Že samo upodabljanje preroka je za muslimane bogokletno, še posebno pa vsebina nekaterih od karikatur, ki so se odkrito in včasih tudi precej nesramno norčevale iz preroka in njegovih častilcev. Vse to je povzročilo burne proteste med muslimani v Evropi pa tudi drugod po svetu. Mimogrede, izhodiščna teza, s katero je Jyllands Posten utemeljeval objavljanje karikatur, me osebno ni prepričala. Objava vsebin, ki jih del prebivalstva doživlja kot žaljive, brez konteksta družbenega komentarja ali kritike, se mi zdi vprašljiva. Ne razumem, kakšna je družbena korist od tega, da žalimo ljudi, zato da bi dokazali, da jih lahko žalimo. Tudi prešuštvo se v nekaterih delih sveta kaznuje s kamenjanjem in smrtjo, v zahodnem svetu pa je, hvala bogu popolnoma legalno, a iz tega še ni mogoče utemeljevati trditve, da je za obrambo svobode treba organizirati svingerske zabave in kavsanje med sosedi. "Lojzka, žene ni doma, daj no, v obrambo naše kulture, vere in civilizacije."

Kakorkoli že, nestrpneži so z nasilnimi protesti in grožnjami s smrtjo hitro poskrbeli za kontekst, v katerem so v znak solidarnosti do svojih danskih kolegov karikature začeli objavljati mnogi drugi mediji, med drugim tudi Charlie Hebdo, ki je temu dodal tudi ščepec sebi lastne predrznosti, nesramnosti in črnega humorja, s katerim so se redno norčevali tudi iz drugih verskih prepričanj. V vse globlji polarizaciji je svojo priložnost zaslutila Al Kaida, saj se je zavedala, da bo podpihovanje napetosti in sovraštva Evropejce slej kot prej pripeljalo do tega, da se bodo obesili na vejo, na kateri sedijo. Načrtovalci napada so se zelo dobro zavedali, kakšne učinke bo imel napad na Charlie Hebdo. Kritika in obsodba nestrpnosti je postala po pokolu politično tvegana reč. Na razliko med sovraštvom in satiro se je drznil opozoriti le malokdo. Islamistični teroristi so islamofobom poklonili darilo, ki jih ne preneha razveseljevati. Svoboda govora je za mnoge postala pravica do sovraštva. Govor, kot je zapisano na čepici Andrewa Torbe, je postal spet velik.

Zloraba tragedije Charlie Hebdo v imenu nestrpnosti je seveda nedostojna. Charlie Hebdo je bil in ostal v svoji satiri nesramen in brezkompromisen. Do vseh. Norčuje se iz oblastništva, neumnosti, pokvarjenosti in zaslepljenosti vseh barv. Pogosto gre tudi čez rob, a nikoli v imenu sovraštva. Če torej želite biti Charlie, potem ni dovolj zgolj braniti pravice do svobodnega izražanja, potrebna je tudi javna, jasna obsodba nestrpnosti in mržnje. Vsakič. Konkretno. Odločno. Posplošene floskule in retorične puhlice nikakor niso dovolj. Če želite biti Charlie, ne morete biti tiho. Tudi če vam je res do svobode govora in demokracije, ne morete biti tiho. Iz tragedije Charlie Hebdo politični dobiček gradijo zagovorniki neliberalnega, avtoritarnega populizma, ki na svoj račun ne prenesejo in ne dovolijo nikakršne kritike, še najmanj pa satire. Če kdo ustreza populistični oznaki svobodnih in neodvisnih medijev kot sovražnikov ljudstva, potem je to Charlie Hebdo. V alt desničarski viziji sveta je svoboda govora namenjena zgolj izražanju sovraštva do drugih in drugačnih, ne pa kritiki oblasti. V tem so si zelo blizu tistim, ki jim s svojim sovraštvom in terorizmom pomagajo tlakovati pot na oblast. Pajdaštvo med ekstremisti na obeh straneh morda ni dogovorjeno, je pa učinkovito. Ne gre za teorijo zarote, zgolj za to, da imajo eni in drugi če ne zelo podobne, pa vsaj dopolnjujoče cilje in poglede na ureditev družbe in sveta.