Grimsove pravljice

V zadnjih dneh me preganjajo moraste sanje. Topotanje škornjev sredi noči, butanje po vratih, možakarji v uniformah Slovenske varde. "Gruden? Nalog za preiskavo stanovanja imamo." Prestrašen do kosti skušam ohraniti mirno kri. Vardisti rutinirano premetavajo stanovanje, očitno tega ne počnejo prvič. "Aha," zavpije eden od njih. Pred oči mi potisne porumenel kos papirja in škodoželjno črkuje: "Študentu Pravne fakultete Univerze v Ljubljani Matjažu Grudnu se izreka priznanje za diplomsko nalogo z naslovom Evropska unija kot članica evropske konvencije za človekove pravice." "Ne Evropska unija, Evropske skupnosti," medlo ugovarjam, "diplomiral sem še pred Maastrichtsko pogodbo." Njegov pogled mi da vedeti, da dejstva dandanes niti v sanjah nimajo nobene veljave. Ne pusti se motiti in nadaljuje branje, nato pa izbulji oči in zarohni: "Nagrado podeljuje slovensko združenje za Združene narode." Zaripel od besa repetira pištolo in mi jo prisloni na senca. "Združeni narodi, ti pes izdajalski …"

Prepričanje, da so Združeni narodi sovražnik ljudstva, sicer ni od včeraj. Že dolga leta je to del podeželske folklore v odročnih hribih ameriškega severozahoda, kjer oboroženi vaški posebneži z izrazito nedomoljubnim odnosom do plačevanja davkov kopljejo bunkerje in si izmenjujejo recepte za obaro iz veveric, čakajoč na napad v črne uniforme oblečenih komandosov zarotniške organizacije s sedežem na Vzhodni reki. Z varne razdalje so se mi zgodbe o tipih, ki živijo pod zemljo in se hranijo z glodavci, ker se bojijo, da jim bodo Združeni narodi ukradli svobodo, odvzeli suverenost in spremenili način življenja, vedno zdele smešne in vznemirljivo romantične. Zdaj varne razdalje ni več. Vse več držav z retoriko, ki jo je bilo malo slišati, vse odkar sta Nemčija in Japonska zapustili Ligo narodov, povzdiguje glas proti hegemoniji mednarodnega sodelovanja nad suvereno pravico narodov, da delajo škodo sebi in drugim. Tudi v Sloveniji se borci proti Združenim narodom ne skrivajo v bunkerjih, ampak modrujejo v Odmevih.

O ocvirkih, ki jih samooklicani branitelji zahodne civilizacije stresajo o sporazumu iz Marakeša oziroma Globalnem sporazumu Združenih narodov o migracijah, med ljudmi, ki spoštujejo dejstva in dajo na razum, ne bi bilo treba izgubljati besed. A živimo v časih, v katerih ima laž svoje ne tako kratke noge na pisalni mizi Ovalne pisarne. Nič ne pomaga, da je v vsaki Grimmovi pravljici več preverljivih dejstev kot v hujskanju proti pobudi, da mednarodna skupnost racionalno in učinkovito odgovori na migracijske izzive. Populizem je v migracijah prepoznal priložnost za spodkopavanje mednarodne stabilnosti in institucij, ki so jih demokratične družbe vzpostavile kot odgovor na zadnjo zgodovinsko izkušnjo z nebrzdano suverenostjo in podivjanim nacionalizmom. Sporazumu iz Marakeša kritiki, brez trohice sramu nad bebavostjo laži, ki jih stresajo, očitajo vse mogoče in nemogoče. Glavni trn v populistični peti pa je dejstvo, da sporazum migracij samih po sebi ne obsoja, ampak si prizadeva, da se na podlagi dogovorjenih standardov in meddržavnega sodelovanja migracijski tokovi regulirajo s ciljem, da se zagotovi tako zaščita ekonomskih, družbenih in varnostnih interesov sodelujočih držav kot spoštovanje mednarodnega humanitarnega prava, človeškega dostojanstva in osnovnih človekovih pravic. Za politiko, ki svojo moč gradi na strahu in sovraštvu do migracij kot izvoru vsega zla, je to seveda nesprejemljivo. Kot nadomestilo za globalno reševanje globalnega vprašanja ponujajo iluzijo, da je migracijske tokove treba in mogoče ustaviti z nacionalistično retoriko, nojevskim unilateralizmom in zidovi na mejah. Takšno spodkopavanje multilateralnih prizadevanj za skupni odgovor na migracijske izzive pa dejansko krepi tveganje, da bo odziv še naprej stihijski, histeričen in neučinkovit, z vsemi varnostnimi, humanitarnimi, političnimi in ekonomskimi posledicami, ki jih bomo na koncu trpeli vsi.

Gonja proti Marakeškemu sporazumu je simptom dna, proti kateremu drvimo. Sodelovanje, racionalnost in človečnost so postali ovire v doseganju političnih ciljev. A da ne bi vse krivde zvračali samo na populiste, še večjo odgovornost nosijo tisti politiki, ki imajo na deklaratorni ravni polna usta demokracije in humanizma, v konkretnih situacijah pa jim zmanjka odločnosti, da bi se postavili v obrambo lastnih vrednot. Pri tem ne gre le za etični zdrs, ampak tudi za žaganje veje, na kateri sedijo. Namesto da bi se brez oklevanja zoperstavili demagoškem manipuliranju in lažem, jih z izjavami o "spremenjenih okoliščinah" legitimizirajo in jim dajejo težo. Za racionalno in učinkovito migracijsko politiko so potrebni moralna integriteta, avtoriteta in pogum, da se populistom postaviš po robu. Potrebna je tudi pozitivna in proaktivna politika, ne pa mlahavo izgovarjanje, da je sporazum "sprejemljiv", zato ker pravno ni zavezujoč. Ko v politiki in družbi ni več kritične mase posameznikov in institucij, ki bi odločno in z argumenti zagovarjali racionalne in humane pristope k reševanju migracijskih izzivov, bo med ljudmi seveda prevladalo prepričanje, da je najboljši voditelj tisti, ki je do migrantov najbolj sovražen in nepopustljiv.

Ko se to enkrat zgodi, je medla, malo sem - malo tja politika obsojena na propad. Sam popolnoma razumem, da ljudje, ki so jih uspeli prepričati, da begunci predstavljajo življenjsko nevarnost za preživetje slovenskega naroda oziroma, kot bi dejal zunanji minister, "za ohranitev našega načina življenja", raje volijo brezkompromisne nacionaliste kot njihove polovičarske sotto voce oponašalce. In ti zadnji s svojo etično mlahavostjo na kocko ne postavljajo zgolj svoje politične kredibilnosti in usode, ampak tudi našo prihodnost. Za majhne države, kot je Slovenija, so mednarodne institucije, pravo in sodelovanje še posebej pomembni in ključni tudi z varnostnega vidika. V populističnih pravljicah ni srečnega konca. Če vam ni do življenja v bunkerjih, topotanja vojaških škornjev sredi noči in veveričje obare, ostanite raje pri bratih Grimm.