Muppet show

(5886) Ne vem, ali sem edini, ampak mene zborovanja in modrovanja Zbora za republiko pogosto spominjajo na tista dva namrgodena starčka na balkonu Muppet showa, s to razliko seveda, da ima Zbor za republiko večji balkon in manj smisla za humor. Takšen je bil tudi prvi vtis glede njihove nedavne tiskovne konference. "Opažam mobilizacijo, obujanje revolucionarnih socialističnih tradicij in sovraštva do kapitalizma ter sovraštva do Cerkve," je potožil prvi možakar.

"Nova vlada bo delovala pod taktirko jugonostalgične levice," je jezno zabrusil drugi in dodal, da se za notranje sovražnike štejejo vsi, "ki ne sprejemajo postkomunistične razlage polpretekle zgodovine".

"Pojavljajo se zahteve po uvedbi cenzure tistih, ki problematizirajo mitologijo o času druge svetovne vojne in po njej," se je razkuril tretji.

"Gre za odkrite ali prikrite težnje po zanikanju slovenskega holokavsta," je mrko zaključil zadnji možakar, ki ni pozabil dodati, da "je v nekaterih demokratičnih državah zanikanje holokavsta celo kaznivo".

Pestro vsekakor, čeprav, kot sem omenil, ne preveč smešno. Pravzaprav ne zelo Muppet show. Rokohitrsko manipuliranje z dejstvi in zgodovino bolj spominja na možakarje, ki na ulicah z bliskovito hitrostjo premikajo kroglico med tremi škatlicami in mimoidoče vabijo, naj uganejo, kje se skriva. Pri tem opravilu jim pomaga navidez nepovezan pajdaš, urejen in uglajen gospod v obleki in s kravato, ki občinstvo z zaigrano nepristranskostjo prepričuje o poštenosti in kredibilnosti cele rabote in jih vabi k spravi. Pardon, k stavi.

A šalo na stran, postavlja se vprašanje, kaj so udeleženci s tiskovno konferenco dejansko želeli doseči. Namen gotovo ni bil, da bi slovenska javnost izvedela, da so se v povojnem obdobju zgodili zločini nad neoboroženimi ljudmi. To je splošno sprejeta resnica, ki je nihče ne zanika. Gotovo cilj tudi ni bila želja po politični obsodbi. Povojni dogodki so bili obsojeni, z vseh strani, morda z izjemo nekaj ideoloških vročekrvnežev, za katere bi bilo res bolje, da so tiho. Takšna obsodba je tudi edino sprejemljiva in spodobna. Vsakršen poizkus opravičevanja povojnih pobojev je voda na mlin tistih, ki želijo te tragične dogodke izkoristiti za to, da bi obrnili zgodovino na glavo.

Ne gre tudi za željo po spoštljivem spominu na žrtve. Tudi temu nihče ne oporeka.

Še najmanj, vsem naporom urejenega in uglajenega gospoda navkljub, pa gre za iskreno željo po spravi. Ta se je dejansko zgodila že pred osemindvajsetimi leti, po zaslugi takratnega predsednika in nadškofa. Če želite, je bila v marmorju zacementirana tudi po zaslugi sedanjega šefa države. A ta sprava ne zanima članov Zbora za republiko, še manj pa zanima njihovega zborovodjo. Celo moralna ekvidistanca do antifašizma in kolaboracije, ki jo v svoji marmornati inačici implicira spravni proces, ne zadovoljuje njihovih ambicij glede reinterpretacije zgodovine.

Za kaj torej gre? Najprej, za poizkus diskreditacije in odrekanja legitimnosti politični konkurenci, na podlagi za lase privlečenih obtožb in domišljijskih povezav njihovih političnih nasprotnikov z vsem mogočim, vključno s povojnimi dogodki. O Marjanu Šarcu, Alenki Bratušek, Miru Cerarju, Dejanu Židanu, Karlu Erjavcu in Luki Mescu si lahko mislite, kar hočete, ampak trditve, da so ti ljudje kakorkoli povezani ali nosijo odgovornost za povojne poboje, so dejansko preveč bebaste, da bi si zaslužile resen odgovor. A živimo v čudnih časih in bebave laži imajo vse daljše noge. Kot so v uvodu, brez trohice ironije, poudarili udeleženci tiskovne konference, se "politično okolje spreminja v plodna tla za bohotenje ideološke nestrpnosti".

Drugi cilj sklicevanja na povojne dogodke, in po mojem mnenju glavni, je poizkus prekvalifikacije zgodovinskih poražencev v zmagovalce. V tej luči gre razumeti indiferentnost do spravnega procesa. Ne zanimajo jih odpustki in relativizacija odgovornosti, pričakujejo in zahtevajo moralno zmago nad antifašizmom. Povojni poboji, ki so pri nas, tako kot v nekaterih drugih državah, žal prevladali nad sodnimi procesi kot edino ustrezno obliko sankcioniranja kolaboracije z nacisti in zločinov nad lastnim narodom, se v diskurzu in logiki Zbora za republiko in njihovih somišljenikov spremenijo v trenutek očiščenja odgovornosti za sodelovanje v zločinskem podvigu, ki je v Evropi povzročil smrt dvajsetih milijonov ljudi. Med njimi je bilo tudi šest milijonov Judov, ki so umrli kot žrtve holokavsta. Izjava predsednika Zbora za republiko, ki je povojne dogodke, torej poboje ljudi, ki so podpirali rablje iz koncentracijskih taborišč ali sodelovali z njimi, imenoval "slovenski holokavst" je, milo rečeno, nespodobna in žaljiva do žrtev nacističnih zločinov. Da v tem kontekstu omenja še kaznivost zanikanja holokavsta v nekaterih državah, pa je cinizem brez primere. Ne spomnim se, da bi se gospod predsednik na to temo oglasil, ko je pred časom v javnosti holokavst omalovaževal in zanikal vidni član zbora, ki mu predseduje.

Manipulacija z zgodovinskimi dejstvi je predvsem odskočna deska za poizkus politične prevlade v sedanjosti in preureditev prihodnosti po navdihu idej, ki so Evropi enkrat že povzročile toliko gorja. Pod vse bolj tenko krinko antikomunističnega vrišča in boja proti fantomskim sovražnikom in totalitarnim režimom, ki jih več ni, se vse bolj jasno izkazujejo prave ambicije revizije zgodovinskih resnic. Gre za spodkopavanje civilizacijskih pridobitev evropske družbe, temelječe na liberalni demokraciji, humanizmu, solidarnosti, človekovih pravicah, socialni pravičnosti, demokratični vladavini prava in predvsem na antifašizmu. Družbe torej, ki jo je demokratična Evropa vzpostavila po drugi svetovni vojni zato, da ideje in sile, ki so bile v tej vojni poražene, nikoli več ne pridejo na oblast. Nikoli več.