Težave s hrbtenico

Matjaž Gruden, Strabourg

Ko sem bil otrok, smo živeli v Trstu. Starša sta me vpisala v slovenski katoliški vrtec, kjer so za nas skrbele sestre vrtnarice. Večjih posledic mi to ni pustilo, razen tega, da sem vsak dan po vrnitvi domov na očeta in mamo vpil, da bomo končali v peklu, ker ne hodimo k službi božji. Mislim, da sem v tistih časih pridobil nagnjenost k pridiganju, ki me spremlja še danes. Najbolj pa se mi je vtisnilo v spomin, da smo, triletniki, večino dneva presedeli v klopeh, z rokami za hrbtiščem stola. "Če se ne boste držali pokonci," so nam dejale sestre vrtnarice, "vas bo na starost bolel hrbet."

Na te besede sem se spomnil nedavno, ko so bile objavljene fotografije z bruseljskega sestanka zveze Nato in opotekajočega se predsednika Evropske komisije. Bolečine v križu so zoprna reč. Od nekoga, ki je bil na sedanji položaj izvoljen kot spitzenkandidat krščansko demokratske Evropske ljudske stranke, bi sicer pričakoval, da je bil v mladosti deležen bistveno daljše katoliške vzgoje kot jaz. A morda je šprical takrat, ko so jemali pokončno držo.

A naj bo takoj jasno, ne strinjam se z valom očitkov in ogorčenja, ki se je na Junckerja vsul v trenutku, ko so bili objavljeni posnetki njegove majajoče hoje po svečani tribuni. Obstajata dve možnosti in v obeh primerih si opotekajoči se Luksemburžan zasluži več sočutja kot ogorčenja. Morda je res, kot so dejali njegovi predstavniki za javnost, da ga je napadel išias. Bolečine v hrbtu so huda stvar in iz tega se ni delati norca. Če pa je njegov passo doble rezultat popivanja pred tako pomembnim sestankom na očeh svetovne javnosti, gre prav tako za bolezen, ki zahteva zdravljenje, ne pa za razlog za posmehovanje.

Predsednik Evropske komisije se je na pisanje o njegovi domnevni opitosti odzval z izjavo, da zahteva spoštovanje. Tukaj pa imam tudi sam, vsemu sočutju navkljub, določene zadržke. Spoštovanje ni nekaj, kar se dobi na zahtevo, spoštovanje si je treba zaslužiti. Najboljši način, da se to doseže, je pokončna drža, ki poleg tega pomaga tudi proti bolečinam v hrbtu. In predvsem s pokončno držo imajo mnogi evropski politiki danes kar nekaj težav.

V času, kjer zagovorniki liberalne demokracije tekmujemo v ogorčenju nad tistimi, ki z njenimi vrednotami delajo kot svinja z mehom, ne gre pozabiti na odgovornost tistih, ki deklarativno podpirajo iste vrednote, a so s svojim ravnanjem, nedoslednostjo, dvoličnostjo, političnim kalkuliranjem, nenačelnim bojem za oblast, pomanjkanjem integritete ali preprosto z nekompetentnostjo ustvarili priložnost za nacionalistični in populistični come back na politično sceno Evrope in sveta. Evropska ljudska stranka, ki ji pripada tudi predsednik Evropske komisije, je s svojim odnosom do populizma v lastnih vrstah ilustrativen primer tega trenda. V skrbi za čim boljši izkupiček na prihajajočih evropskih volitvah in posledično čim večji kos oblastne in finančne pogače so pripravljeni pozabiti na vrednote, na katerih so njihovi predhodniki po drugi svetovni vojni izgradili evropski institucionalni, pravni, družbeni in ekonomski model, kot obrambo proti nacionalizmu, populizmu in politiki sovraštva in delitev. V svojih vrstah so pripravljeni zato obdržati vsakogar, tudi tiste, ki s svojim diskurzom in politiko spodkopavajo vrednote tiste Evrope, ki je imajo naši vrli politiki sicer vedno polna usta. Takšno pomanjkanje nedoslednosti v obrambi lastnih vrednot spretno izkoriščajo politiki, ki na delitvah in sovraštvu gradijo svojo politično moč v vse večjem številu evropskih držav.

Normalizacija in legitimizacija nesprejemljivega zaradi kratkoročnih političnih dobičkov postaja vsesplošni trend z izjemno nevarnimi dolgoročnimi posledicami. Eden od zadnjih primerov pri nas je bila zastrašujoča odsotnost ustreznega političnega odziva na javno spogledovanje z neonacizmom, in to ne anonimnih internetnih trolov, ampak uradne kandidatke ene od političnih strank na nedavnih državnozborskih volitvah. Prav neverjetno je, da imajo tisti, od katerih bi v prvi vrsti pričakovali takojšno obsodbo in distanciranje, še vedno polna usta državotvornosti.

Glede na dejstvo, da smo našo državo tvorili na podlagi podpore in sodelovanja večine Slovencev v zavezniškem boju proti fašizmu, v času osamosvojitve pa na vrednotah, ki so diametralno nasprotne tistim, s katerimi simpatizira nesojena poslanka, je takšno sklicevanje na državotvornost, milo rečeno, nekredibilno. Če kaj, kaže na obupno nizko raven politične kulture, odgovornosti in spodobnosti v slovenski politiki. En ali dva nesprejemljiva tvita imamo lahko za izoliran incident, odsotnost ustreznega političnega odziva pa ta incident legitimizira in ga spreminja v mainstream.

Živimo v času salonfähig populizma, za katerega niso krivi samo trumpi, orbani in naši domači posnemovalci, ampak tudi in predvsem tisti, ki so populiste in nacionaliste povabili v dnevno sobo in se potrudili, da se v njej počutijo kot doma. Rešitve iz te godlje ne moreta prinesti sprenevedanje in dodatna relativizacija osnovnih civilizacijskih vrednot, na katerih je Evropa gradila svojo povojno stabilnost in mir, ampak zgolj močna etična hrbtenica ter odgovorno, odločno in dosledno vztrajanje na teh vrednotah, pa čeprav na račun parcialnih in kratkotrajnih političnih interesov.

Evropskim in slovenskim politikom, ki vsaj na deklarativni ravni zagovarjajo demokratične vrednote, zato svetujem predvsem pokončno držo. To ni le najboljši način, ampak tudi edini, da obranimo Evropo, ki temelji na demokraciji, človekovih pravicah in demokratični vladavini prava. Poleg tega pomaga tudi proti išiasu. Če ne bodo pazili na hrbtenico, jim ostane le še, da si zabolijo hrbet od sramote in obupa.