Naprej v preteklost

Prostorsko-časovni kontinuum je koncept, ki ga je v svoji posebni teoriji relativnosti razvil dr. Albert Einstein z univerze v Princetonu, v njegovih bolj uporabnih vidikih pa dr. Emmet Brown iz filma Nazaj v prihodnost. Gre za štiridimenzionalni prostor, ki ga sestavljajo tri prostorske in ena časovna razsežnost, po katerih lahko potujete s predelanim športnim avtom na jedrski pogon. Potovanje skozi čas pa ni brez nevarnosti, saj vmešavanje v preteklost lahko sedanjost popelje v nezaželeno smer. Strokovno se temu reče prekinjanje prostorsko-časovnega kontinuuma oziroma problem vzročnosti. Klasični primer je paradoks starega očeta. Kaj se zgodi, če se vrneš v preteklost in ubiješ dedka, preden ta zaplodi tvojega očeta? V filmu Nazaj v prihodnost je bil prostorsko-časovni kontinuum prekinjen v trenutku, ko se je v glavnega junaka zaljubila njegova lastna mati, s tem pa ogrozila verjetnost, da bi kasneje zanosila z njegovim očetom.

Fizika in preteklost sta zapleteni zadevi in Slovenci imamo še posebej težave s slednjo. Bolj kot jo skušamo pustiti za seboj, bolj se nam vrača in nas brca v rit. Morda bi bilo pametneje, da bi ji nehali kazati hrbet in ji raje pogledali v oči. To še posebej velja za tisto obdobje, ki nam povzroča največje preglavice in ki ga po navadi imenujemo polpretekla zgodovina. Kot da to ne bi bilo dovolj, pa imamo zadnje čase vse več težav tudi z odnosom do nekaterih kasnejših dogodkov, ki bi jih, po logiki, lahko imenovali četrtpretekla zgodovina.

Vse do nedavnega je veljalo, da se je Slovenija osamosvojila zato, da bi lahko v samostojni državi zgradili svobodno, odprto, solidarno, demokratično družbo, temelječo na spoštovanju človekovih pravic in političnih svoboščin in na demokratični vladavini prava. V tej zaverovanosti v liberalno demokracijo smo šli tako daleč, da smo vse te zadeve zapisali v ustavo, zraven pa še celo vrsto drugih pomembnih reči, od tega, da naj bi bila Slovenija socialna država, pa do pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok in veljavnosti ratificiranih mednarodnih sporazumov, da o ločitvi med državo in verskimi skupnostmi sploh ne govorimo. Bolj kot o naciji smo govorili o državljanih.

Vse do nedavnega. Danes se mnogi obnašajo tako, kot da je junija 1991 prišlo do prekinitve prostorsko-časovnega kontinuuma, ki je zgodovino zasukala v nezaželeno smer. Seveda ne trdim, da bi kdorkoli obžaloval samostojnost kot tako. Verjamem, da samostojno državo podpiramo vsi, mnogi iz iskrenega domoljubja, nekateri pa morda tudi zato ker verjamejo, da manjši format političnim povprečnežem olajšuje pohod na oblast. Slovenci nimamo težav z osamosvojitvijo, imamo pa jih z razlogi, ki smo jih v utemeljevanje te osamosvojitve, pred sedemindvajsetimi leti, tako ognjevito ponavljali sebi in drugim.

In v odpravljanju teh težav smo vedno bolj učinkoviti. Preteklost uspešno preurejamo tudi brez športnega avtomobila na jedrski pogon. V filmu Nazaj v prihodnost glavni junak po vsakem uspešno odbitem napadu vanj zatrapane matere na fotografiji družinskega portreta nervozno preverja, ali njegov lik bledi ali se krepi. Pri nas ni razloga za strah, s fotografije naše politične sedanjosti vse uspešneje brišemo sledi četrtpreteklih liberalno demokratičnih aspiracij. Namesto njih se izrisuje družba, zelo podobna tisti, ki smo jo baje želeli pustiti za seboj. Da ponazorim, o čem govorim, poglejmo v kakšni družbi smo živeli nekoč.

Država, od katere smo se osamosvojili, je temeljila na zelo močnih voditeljih oziroma voditelju. V politiki ni bilo relativnih zmagovalcev. Vse zmage so bile absolutne in ireverzibilne.

Imeli smo zelo dobro varovane meje. Pred nevarnostjo prehodov v obeh smereh so nas čuvali graničarji, nemški ovčarji, karavle in mrtve straže.

Imigracijskih pritiskov ni bilo. Tujci so k nam prihajali zgolj na počitnice, ni jim padlo na pamet, da bi se k nam preselili in s svojimi navadami, jezikom in običaji ogrožali našo kulturo. Če kdo, so naši gastarbajterji ogrožali njihovo.

Politični proces je potekal tekoče in zelo učinkovito. Nikakršnih težav ni bilo ne z razdrobljenostjo političnih strank ne s sestavljanjem vlad. Vse vlade so bile, po definiciji, razvojne in reformne. Vse reforme so bile, po definiciji, uspešne.

Popolnoma varni smo bili pred grožnjo ideološke polarizacije. Iz enotnosti smo naredili državno religijo. Po njej smo imenovali avtocesto.

Novinarjem smo rekli družbenopolitični delavci. Od njih se je pričakovalo, da nimajo lastnih mnenj.

Človekove pravice in politične svoboščine smo imeli za zaroto zahodnih liberalnih elit, na račun in v škodo malih, navadnih in poštenih ljudi oziroma delovnih ljudi in občanov, kot smo si radi rekli v tistih časih.

Navkljub vsem podobnostim pa je med takratno in današnjo družbo obstajala tudi pomembna razlika. V zadnjih letih pred osamosvojitvijo smo živeli v liberalni nedemokraciji, danes se vse bolj strumno premikamo proti neliberalni demokraciji. Razlika ni toliko v vsebini kot v smeri. V prejšnjem sistemu je liberalizem spodkopaval nedemokracijo, danes nam antiliberalizem spodkopava svobodo. V imenu naroda korakamo naprej v preteklost. Če bo šlo tako naprej, nam ostane samo še, da se iztaknemo iz časa. Ampak to je že druga zgodba.