Pa tako lep dan je bil
"Hlače so moje, iz Dachaua," mi je dejal Jean Villeret, ko sva se počasi vzpenjala po strmi poti spominskega centra koncentracijskega taborišča Struthof-Natzwiller, "suknjič je od prijatelja, ki je že umrl." "Tisti, ki sem ga nosil tukaj, je imel na hrbtu črki NN, Nacht und Nebel." Noč in megla, tako so bili v koncentracijskih taboriščih označeni politični interniranci in odporniki, ki jim je bila namenjena smrt brez kakršnegakoli postopka. Ljudje, ki sta jih vzela noč in megla. "Kako vam je uspelo, da ste preživeli," sem ga vprašal. Dvaindvajset let sem bil star, je odgovoril Jean, mlad, trmast in močan kot konj. Ampak mnogim ni uspelo.
Od dvainpetdeset tisoč internirancev, med njimi je bil tudi Boris Pahor, jih je v Struthofu umrlo dvaindvajset tisoč, mnogi kot žrtve "medicinskih" poizkusov. Bili so mučeni, pobiti in upepeljeni v krematoriju, skritem malo nižje v alzaških gozdovih nad dolino reke Bruche. "Pa tako lep dan je bil, ko so me pripeljali sem," je pristavil Jean, "gledaš te hribe, to lepoto, še včeraj si preganjal punce in veseljačil s prijatelji, saj ne verjameš, da se ti lahko zgodi kaj groznega. Ampak lahko, pa še kako lahko."
Nacht und Nebel je logična izpeljanka koncepta suverenosti, kot ga je utemeljil nacistični dvorni pravnik in filozof Carl Schmitt. Suveren je tisti, ki ima moč, da se v obrambi življenjskih interesov nacije postavi nad vsa pravna in etična pravila in zakone. Danes se mnogi ponovno navdušujejo nad močnimi voditelji, enotno nacijo in nacionalno suverenostjo. Mene osebno to navdaja z neugodjem in skrbjo.
Z Jeanom sva se srečala v nedeljo, 24. junija, na spominski slovesnosti, ki jo vsako leto organizira Evropski center odpornikov deportirancev v sodelovanju s francosko državo. Ob državni sekretarki v francoskem ministrstvu za obrambo sem bil povabljen, da na slovesnosti spregovorim v imenu Sveta Evrope. Ko se vmeša ministrstvo za obrambo, takšne stvari postanejo resne. Imeli smo častno četo, protokol, na ducate zastavonoš, diplomatski zbor in pihalno godbo nemške vojske, ki je zaigrala marseljezo. Tako delitve iz preteklosti presegajo Nemci in Francozi, v skupnem izrazu spoštovanja do žrtev nacizma.
V govoru sem citiral Borisa Pahorja in njegovo Nekropolo, poudaril, kako pomemben je zgodovinski spomin za razumevanje današnjega sveta, in povedal zgodbo o moji teti Mariji.
Bil je še en prelep junijski dan leta 1941, ko so Nemci prišli po moja dedka in babico v njuno hišo pri Sveti Ani v Slovenskih goricah. Komaj dva tedna stara Marija je bila premlada, da bi jo sicer izjemno učinkovita okupatorska birokracija že utegnila vpisati v papirje za deportacijo. V živinskih vagonih, v katere so ju strpali na poti v izgnanstvo v Bosno, je babica krvavela zaradi posledic poroda novorojenega otroka, ki ga je bila prisiljena pustiti pri sosedih. Ja, takrat so ločevali otroke od staršev. Tako je rekla oblast in red mora biti. Babica in dedek Marije nista videla nikoli več, umrla je nekaj mesecev kasneje, v rokah ženske, ki ni bila njena mama.
Marijina zgodba je simbolna vez med včeraj in danes. Ne gre za to, da bi tiste, ki danes ločujejo starše od otrok, imeli za naciste, takšna retorika je pretirana in nekoristna, gre za to, da se vrhunec nečlovečnosti in zla, ki ga je svet doživel pred slabimi osmimi desetletji ni začel v krematorijih Struthofa in drugih taborišč smrti. Začel se je v trenutku, ko so ljudje, iz različnih nagibov, začeli sprejemati ali celo podpirati politično manipulacijo sovraštva in strahu. Takrat, ko se je začela krhati človečnost. Takrat, ko so ljudje, najprej postopoma, skoraj neopazno, potem pa vse hitreje postajali vse manj ljudje.
Po slovesnosti sem se vrnil v Strasbourg. Zahvaljujoč sprostitvi dostopa do digitalnih vsebin sedaj lahko slovenske televizijske programe gledam tudi doma. Včasih Evropski uniji za to nisem najbolj hvaležen. V poročilih je voditeljica, s slabo prikrito škodoželjnostjo, poročala o razprtijah na sestanku članic EU o migrantski krizi. "Se bo Slovenija priključila tistim državam, ki so pripravljene odločno ukrepati," ali tistim, "ki še vedno zagovarjajo odprte meje", se je spraševala. Slišal sem, da migranti sicer umirajo, a so za to krivi predvsem tihotapci, morda v sostorilstvu s humanitarnimi organizacijami, ki moške, ženske in otroke rešujejo pred utopitvijo v Sredozemlju. O številkah, ki kažejo, da je število neregularnih prihodov od lani padlo za polovico, od 2016 pa za kar 80 odstotkov, ni bilo govora, morda zato, ker bi to bilo pogodu političnim izkoriščevalcem ljudske bede, strahu in sovraštva.
Krize, ki jo je čutiti predvsem v Italiji in Grčiji, niso toliko povzročili migranti kot indiferentnost, egoizem, kratkovidnost in politični oportunizem drugih držav članic, med katerimi prednjačijo tiste, "ki so pripravljene odločneje ukrepati". Salvinija na oblast niso prinesli migranti, ampak Evropa, ki je Italijo in Grčijo pustila na cedilu. Ne soočamo se z migrantsko krizo, ampak s krizo naših institucij, naše človečnosti in naših vrednot.
Medtem je v ZDA Melania z Zare spet presedlala na Gucci, njen mož pa je tvitnil, da je v obrambo Amerike migrante treba izgnati brez kakršnihkoli pravnih postopkov. V imenu življenjskih interesov nacije je treba ukiniti pravno državo. Suverenost.
V poročilih sem slišal, da smo Slovenci iz naroda prerasli v nacijo. Čeprav ne razumem popolnoma, kaj točno naj bi to pomenilo, so me te besede navdale z nelagodjem. Skrbi me postavljanje nacije nad državo in državljane, tako kot me skrbi tisto razumevanje nacionalne enotnosti in nacionalnih interesov, ki nam preprečuje, da bi se odzivali na sovraštvo, in v imenu katerih postajamo, postopoma, vse manj ljudje.
To ni diskurz, ki bi nam pomagal preseči delitve iz preteklosti, to je diskurz, ki nas lahko vrne k razlogom, zaradi katerih so te delitve nastale.
Poletje je spet tu in spet nas čakajo lepi dnevi. Čas je za romantiko, počitnice in veseljačenje s prijatelji. A včasih se tudi ob lepih dnevih dogajajo grozne reči. Spusti se megla in pade noč.