O močnih osebnostih

(6687) Tridesetega oktobra 1922 je pet pred enajsto dopoldne na glavno rimsko železniško postajo Roma Termini, točno po voznem redu, prispel spalnik iz Milana. Iz vlaka se je izkobacal čokat, v črno oblečen možic s poudarjeno spodnjo čeljustjo. Ker v zgodovino ne moreš vstopiti pomečkan, se je najprej ustavil v Hotelu Savoie, potem pa se z gručo osebnih stražarjev in s črnim polcilindrom na glavi odpravil v palačo Kvirinal, kjer ga je nervozno pričakoval kralj Vittorio Emmanuelle III., da mu podeli mandat za sestavo nove italijanske vlade. Navkljub pomislekom zaradi kravala, ki so ga po Italiji počeli črnosrajčniki, se je Vittorio Emmanuelle za Mussolinija odločil, ker je v njem videl vzhajajočo politično zvezdo in močno osebnost, ki bo znala preseči pomanjkljivosti razdeljene in neučinkovite italijanske liberalne demokracije tistega časa. Dobro desetletje kasneje je bil nad pomanjkljivostmi demokracije razočaran tudi nemški predsednik Paul von Hindenburg, in to ne popolnoma brez razloga. Weimarska republika, ki jo je leta 1919 uvedla koalicija katoliških strank, liberalcev in socialnih demokratov, je bila po dobrem desetletju od notranjih sporov popolnoma ohromljena. Po več neuspelih poizkusih z demokratično nastrojenimi, a šibkimi kanclerji je von Hindenburg, pod pritiskom, mandat za sestavo nove vlade podelil močni osebnosti, ki naj bi premostila šibkost in neučinkovitost nemške liberalne demokracije tistega časa. Preden besni zagrabite za twitter, naj vas pomirim, da zgoraj omenjenih zgodovinskih "močnih osebnosti" ne primerjam z nikomer v Sloveniji. Takšne primerjave so netočne in neprimerne. Ravno tako verjamem, da tisti, ki se pri nas spogledujejo z idejami o močnih posameznikih, ne želijo avtoritarnosti in diktature. Je pa po drugi strani res, da tega najverjetneje nista želela niti Vittorio Emanuelle niti von Hindenburg. To, kar me skrbi, je kolektivna obsedenost, da iz slovenske politike, s tem pa tudi iz demokracije, izženemo zgodovino, ideologijo in vsebino. To je tisto, kar v Sloveniji tlakuje pot avtoritarnosti na račun pluralnosti in svobode. Zgodovina je v slovenski politiki očitno moteč element. Preseganje delitev iz preteklosti se zdi vsesplošno sprejeta vrlina, ki pa nam realno onemogoča, da bi uvideli, da so te delitve še kako aktualne, in danes, po več kot sedmih desetletjih, ponovno prihajajo na dan in lahko usodno oblikujejo našo sedanjost in prihodnost. "Nikoli več" je postal ceremonialni ritual, ki se začne in konča s polaganjem vencev ob spominskih obeležjih, ni pa ga zaznati tam, kjer bi ga zares potrebovali, v družbeni, politični in pravni reakciji na obujanje diskurza, idej in dejanj ki so pripeljale do strahot v nedavni evropski zgodovini. Poleg specifičnih slovenskih partizansko-domobranskih travm negativni odnos do zgodovine izhaja tudi iz širšega pojava, ki ga ameriški zgodovinar Timothy Snyder imenuje politika neizogibnosti. Ta verjame v idejo, da ni več idej, da ni alternativ in da je prihodnost lahko zgolj ponavljanje ali izboljšava sedanjosti. Težava je v tem, da vera v ireverzibilnost zgodovine slabi naš imunski sistem in dramatično poveča tveganje, da bomo ponavljali stare napake. Ker v politiki neizogibnosti ni več idej, je moteča tudi ideologija. Preseganje ideoloških razlik je druga mantra, ki jo v slovenski javnosti do onemoglosti ponavljamo z vseh strani. V tem pojmovanju demokracije je stranka, ki ima jasen program in jasne zaveze do volivcev, videna kot moteča ali celo, kot je pred kratkim izustil neki politični komentator, radikalna. Jasen in ideološko profiliran program, pa naj bo levi, desni, liberalni, socialdemokratski ali konservativni, je v takšnem razumevanju demokracije neprimeren, saj otežuje politično mešetarjenje v imenu tako imenovanega državnega interesa. To je lahko na prvi pogled popolnoma logično in simpatično, a hudič se skriva v razumevanju tega, kaj naj bi predstavljal ta skupni, državni in nacionalni interes. Ta sicer obstaja, a zgolj na zelo splošni ravni. Vsi državljani si želimo uspešno, varno in socialno pravično državo, s kvalitetnim šolstvom, zdravstvom, pokojninskim sistemom in podobno. Problem je v tem, da posamezniki, interesne skupine in družbeni podsistemi vsakega od teh ciljev vidijo in razumejo drugače. Poleg tega do teh ciljev vodi več poti, vsaka od njih pa je ideološko obarvana. Izbira med alternativami ki, v okviru ustavnih načel, ponujajo različne opcije za družbeni razvoj, v demokraciji ni anomalija, ampak njena osnovna značilnost. Stranke gredo na volitve s programi, ki natančno, s konkretnimi ukrepi in številkami, nakazujejo, kako doseči določen cilj. Če s tem programom - v našem volilnem istemu skupaj s podobno mislečimi strankami - prepričajo večino volivcev, dobijo možnost za vladanje. Po koncu mandata za svoj uspeh ali neuspeh prevzamejo odgovornost na novih volitvah. Pri nas se zdi, da demokracijo razumemo drugače, kot resničnostni šov starih in novih obrazov, praznih programov in posplošenih floskul, ki politiko spreminjajo v oportunistično manevriranje po diktatu trenutnega javnega mnenja. Levica, sredina ali desnica, z redkimi izjemami, pri nas ni označba ideološkega profila posameznih strank, ampak zgolj odraz njihovih trenutnih čustev do enega posameznika. Vsakršno vsebinsko dogovarjanje o koalicijah se kaj hitro sprevrže v barantanje za položaje. Ker to ne vodi nikamor, seveda ni presenetljivo, da po eni strani ljudje vse manj hodijo na volišča, razočaranje nad takšno politiko pa po drugi strani povzroča željo po močnih voditeljih, ki naj, v imenu nacionalnega interesa, naredijo red. A dejstvo je, da je ta interes vedno parcialen, pa naj bo še tako zakamufliran v nacionalne barve, velike koalicije in razvojne vlade, ki se, če prav razumem, za razliko od nerazvojnih vlad, zavzemajo za razvoj. Zaradi šibke politične kulture in institucij, pomanjkanja izkušenj in napol prežvečenih zgodovinskih frustracij v Sloveniji skušamo ponovno izumiti drugačen politični model. Ta ne temelji na demokratičnem spopadu različnih idej in programov, ampak na forsiranju fiktivne enotnosti, manipulacijah z nacionalnim interesom in politikih, ki ta interes razumejo bolje od naroda, kot je to jeseni leta 1922 zapisal britanski Guardian. Zavračanje ideološke različnosti in vsebinske politične izbire kot nečesa, kar apriorno ni v nacionalnem interesu, spodkopava demokracijo in objektivno vodi tja, kjer smo že bili - v sistem z eno resnico, eno ideologijo in enim vodjo. Če se temu želimo izogniti, potem pomanjkljivosti demokracije raje rešujmo s krepitvijo njenih institucij in ne s priseganjem na močne gospodarje.