Sovraštvo se ne izplača

O razlogih za radikalizacijo posameznikov, ki vodi do nasilja in samomorilskih terorističnih napadov, je bilo že veliko napisanega. Enostavnih in enoznačnih razlag ni, se pa med motivi pogosto pojavlja prepričanje teroristov, da jim bo samomorilski napad na drugače verujoče in misleče ter naključne mimoidoče prinesel nagrado v onostranstvu. Mnogi teroristi verjamejo, da jih bo njihov eksplozivni pas raznesel vse do vrat islamističnega raja, kjer jih bo ponovno sestavilo sedeminsedemdeset devic in jim do konca večnosti servisiralo njihov džihadistični ponos.

Podobno je pri pristaših politike strahu in sovraštva. Ti verjamejo, da bo boj proti narodovim sovražnikom - od migrantov in beguncev preko pedrov do čefurjev, degeneriranih umetnikov, nevladnih organizacij, liberalnih demokratov vseh barv, emancipiranih žensk, muslićev, Soroša in drugih Judov, pa vse do multi-kulti aktivistov in slučajnih mimoidočih -, po končni zmagi prinesel nravstveno neonesnaženo in ideološko monolitno blagostanje, v katerem bo slovenski narod blaženo cvetel kot lokvanj na Blatnem jezeru. Device v tej podalpski idili ne igrajo nobene vloge. Ženske obstajajo le kot razplodni suport patriotičnega mačizma.

Eni in drugi se seveda grdo motijo, a ker pri tako občutljivih zadevah ne gre, da bi kar počez izenačevali in posploševali, je treba priznati, da med njimi obstajajo tudi pomembne razlike. Prva razlika je v tem, da islamistični fanatiki pričakujejo, da bodo za svoje tuzemske zločine in svinjarije nagrajeni šele v onostranstvu. Za razliko od njih pa prvoborci kulturnega boja verjamejo, da je etnično in ideološko čisti raj mogoč že v nekaj dneh ali tednih. Na Zemlji, ne šele na nebu. S prvo je povezana tudi druga pomembna razlika. Dejstvo je, da imajo islamistični fanatiki na voljo manj empiričnih dokazov, ki bi jim lahko pomagali razumeti, da brcajo v temo. Reklamacij samorazstreljenih, a na koncu nepotešenih teroristov je sorazmerno malo. Tako kot je težko dokazati obstoj do džihadistov radodarnih nebeških devic, je težko dokazati tudi nasprotno. Na koncu ti ostane, da v to verjameš ali pač ne.

Drugače je s kulturkampfovskimi legionarji. Tem je na voljo cela vrsta poučnih zgodovinskih primerov, ki lahko tudi tistim, ki se težje učijo, nazorno ilustrirajo, kam v končni konsekvenci pripelje politika, ki temelji na povampirjenem nacionalizmu, kultu osebnosti, izključevanju, zapiranju, strahu in sovraštvu. Vsakokrat v zgodovini so se te zgodbe končale tragično, in to ne le za tiste, ki so bili sovraženi, temveč brez izjem na koncu tudi za tiste, ki so sovražili. Da ne bom govoril na pamet. V drugi svetovni vojni je v uniformi umrlo štiri milijone Nemcev. A umirali niso samo vojaki. Julija 1945 je v Berlinu zaradi poškodovane kanalizacije in onesnažene vode izbruhnila epidemija dizenterije, med katero je umrlo dve tretjini vseh novorojenih otrok. Petinsedemdeset odstotkov stanovanjskih zgradb je bilo uničenih ali neprimernih za bivanje. Po ulicah je tavalo več kot petdeset tisoč zapuščenih ali izgubljenih otrok in sirot. V prvih dneh maja so ruski vojaki samo v Berlinu posilili skoraj sto tisoč žensk. V Nemčiji je bilo neposredno po koncu druge svetovne vojne brez doma več kot dvajset milijonov ljudi. Primanjkovalo ni le domovanj, ampak tudi hrane. Junija 1945, v ameriški okupacijski coni, dnevni obrok za odraslega ni dosegel za normalno preživetje preskromnih devetsto kalorij. V vso to bedo so se zgrnili še milijoni etničnih Nemcev, pregnanih iz vzhodnih delov na koncu ne tako večnega tretjega rajha. To gotovo ni bila usoda, ki so jo Nemci pričakovali, ko so v tridesetih letih navdušeno in množično dvigovali desnico.

Povojno nemško trpljenje je v svoji knjigi Po vojni – zgodovina Evrope po 1945 opisal pokojni britanski zgodovinar Tony Judt. Pomanjkanje, lakota, smrt pa seveda niso prizadeli zgolj Nemčije in Nemcev, vojna je še hujše posledice pustila drugje po Evropi, predvsem v njenem vzhodnem delu. To, kar je v tej zgodbi vredno razmisleka za današnjo porabo, je dejstvo, da so za grehe svojih voditeljev, ki so jih še do nedavnega goreče in slepo podpirali, na koncu zelo visoko ceno plačali tudi Nemci sami. Sovraštvo, nečlovečnost in zločini, ki jih je v njihovem imenu zagrešila nemška država, so se nemškemu narodu vrnili kot bumerang, okrutno in brez milosti. Človeško dostojanstvo in možnost za boljšo prihodnost sta jim vrnila šele solidarnost in pomoč bivših sovražnikov.

Tisti, ki se jim zdi primerjava z nacizmom zgodovinsko predaleč, lahko razmislijo o tem, kaj sta Srbom prinesla Slobodan Milošević in njegova velikosrbska politika. Od deskanja na valovih jogurtnega adrenalina do današnjega capljanja na mestu v travmatizirani državi, ki jo je zapustila celotna generacija mladih ljudi. Ti se zavedajo, da v nativizmu, nacionalizmu in sovraštvu ni ne kruha, ne prihodnosti, ne svobode. V človeški naravi je, da se težko učimo na napakah, ki so jih zagrešili drugi. Nekateri med vami verjetno verjamete, da vam bo uspelo, ker znate sovražiti bolje, bolj premeteno in bolj učinkovito, kot so to počeli mnogi pred vami. Verjemite, da bo prišel trenutek, ko vam bo postalo žal. Morda ne za ljudi, ki jim s svojim ravnanjem naklepno povzročate stisko in krivico, a na koncu boste gotovo obžalovali in objokovali svojo lastno usodo. Sovraštvo je kot pas z eksplozivom. Ko je enkrat detonirano, smo na koncu žrtve neizogibno vsi, tudi vi. Že na Zemlji, morda tudi na nebu.