Učna leta izumitelja Macrona

Protesti rumenih jopičev so nočna mora za ljubitelje enostavnih, črno-belih resnic.

Na eni strani imamo predsednika Emmanuela Macrona, ki ga enostavno moraš imeti rad. Na predsedniških volitvah pred letom in pol je kot mlad politik prišel od nikoder in v drugem krogu prepričljivo premagal Marine le Pen, voditeljico populistične desničarske Nacionalne fronte. Macron je izumil novo politično paradigmo, ki je prešla tradicionalne delitve v fosiliziranem francoskem političnem okolju. Ponudil je upanje na prvi prepričljivi odgovor na populizem, ki ne temelji zgolj na koketiranju in polovičnem oponašanju populističnega diskurza. Macron je populizem napadel frontalno, kot alternativo mešetarjenju s sovraštvom in strahom je ponudil progresiven politični program, ki temelji na tradicionalnih liberalno demokratičnih vrednotah evropskega povezovanja. Ob Angeli Merkel je postal edini kredibilni evropski in svetovni politik, ki se je odločno uprl Trumpovemu cefranju mednarodne multilateralne ureditve sveta in spodkopavanju pariškega sporazuma o preprečevanju globalnega segrevanja.

Na isti strani imamo tudi Emmanuela Macrona, ki ti enostavno mora iti na jetra. Že od večera njegove zmage na predsedniških volitvah in do potankosti koreografiranega pohoda osamljenega vodje, ki se je v poltemi dvorišča muzeja v Louvru vlekel kot kurja čreva. Ta Macron je vase zagledan in aroganten, pogosto osoren do tistih, ki mu po njegovem mnenju ne izkazujejo dovolj spoštovanja. Ta Macron si je na pisalno mizo postavil doprsni kipec predsednika Charlesa de Gaulla, ki ga verjetno gladi v trenutkih drhtavega navdušenja nad lastno genialnostjo.

Na koncu imamo na tej strani tudi Macrona, ki nas je grenko razočaral, saj s svojim ravnanjem, vsaj do sedaj, ni upravičil upanja, da nas bo rešil pred populizmom. Ta Macron ni razumel, da milijoni ljudi po Evropi in po svetu niso podlegli varljivemu šarmu populističnih šarlatanov samo zato, ker še niso vedeli za Macrona. Ni razumel in morda še vedno ne razume, da mnoge med njimi v naročje desnih in levih demagogov poriva predvsem nakopičena frustracija nad občutkom, da so jih politične, gospodarske in finančne elite dolga leta zanemarjale, politično marginalizirale in spravile na rob ali čez rob človeku dostojnega življenja. Ta Macron je pričakoval, da bo mnoge, sicer utemeljene in koristne reforme, kot tudi ambiciozni program energijske tranzicije, brez katere nam ne bo uspelo rešiti planeta pred katastrofo, lahko izvedel in financiral na način, za katerega se zdi, da sorazmerno največje breme spet prelaga na pleča najšibkejših. Dvig cene goriv, s katerimi naj bi se financiral prehod na naravi prijaznejšo energijo, je sodu izbil dno. "Lahko se je iti ekologijo, če si premožen Parižan in se po Elizejskih poljanah voziš z električnim skirojem za dva tisoč evrov, kaj pa naj naredimo mi, ljudje na podeželju, ki brez avta ne moremo odpeljati otrok v šolo, iti k zdravniku," se je slišalo med protesti. "Kaj naj naredi kmet, ki mu povečani stroški goriva odžrejo še tisti mizerni dohodek, ki ga je ob težaškem delu komaj uspel spraviti skupaj? Kaj naj delajo mali podjetniki, obrtniki, ki od davčnih olajšav, ki so jih bili deležni najpremožnejši, nimajo ničesar?"

Na drugi strani imamo torej rumene jopiče, s katerimi enostavno moramo biti solidarni. Njihove zahteve po večji socialni pravičnosti so upravičene in legitimne. Predstavljajo glas tistih, ki so na svojih že tako šibkih plečih nosili najtežje breme dolgoletnega stiskanja pasu, zdaj pa jim v času ponovne gospodarske rasti razlagajo, da še niso prišli na vrsto. Macronov krasni novi svet je sicer tudi njim obljubljal boljše čase, a ne še takoj, morda jutri ali pojutrišnjem.

Pri rumenih jopičih ne gre zgolj za upor tistih najbolj na dnu, ampak za protest širšega dela prebivalstva, ki ima občutek, da njihov standard stagnira, njihovega glasu pa nihče ne sliši. Pri mnogih gre za sindrom relativne deprivacije, nakopičen bes srednjega sloja po letih stiskanja pasu. V določenem obdobju je proteste rumenih jopičev podpiralo skoraj osemdeset odstotkov državljanov.

Na isti strani imamo tudi rumene jopiče, ki jih je treba obsoditi. Tiste, ki so izkoristili množične proteste zato, da bi razbijali in zažigali po ulicah Pariza in drugih francoskih mest in za seboj pustili pravo opustošenje in milijone evrov škode, ki jo bodo seveda poravnali davkoplačevalci. Med rumenimi jopiči je tudi mnogo takih, ki s pomočjo internetnih ojačevalcev širijo bedarije in laži, ob katerih razumen človek lahko le zmajuje z glavo. Pred dnevi sem poslušal razgovor med dvema samooklicanima voditeljema gibanja, ki sta svojim privržencem pripovedovala, da je treba s protesti pohiteti, saj bo Macron podpisal marakeški sporazum zato, da bi v Evropo prišlo 480 milijonov migrantov. Poleg tega naj bi nameraval odstopiti francoski sedež v Varnostnem svetu Združenih narodov, zato da bi v Francijo poslali modre čelade, ki bodo s silo zatrle proteste. Nekaj minut po tem, ko so pred tednom dni v Strasbourgu odjeknili streli, ko je bilo ubitih pet ljudi, so začela po družbenih omrežjih krožiti sporočila, da je teroristični napad organizirala oblast, da bi preprečila nadaljnje proteste. Na koncu imamo med rumenimi jopiči tudi mnogo modre - ki je barva desničarske Marine Le Pen - in rdeče barve privržencev skrajno leve Nepokorjene Francije in njenega populističnega, nacionalističnega tribuna Jean-Luca Melenchona. Tako Le Penova kot Melenchon se krčevito trudita, da bi gnev ljudskih množic speljala na svoj politični mlin.

Macrona so protesti presenetili in na njih se je odzval zelo pozno, s koncesijami, kot je dvig minimalne plače, ki pa ne bodo zadovoljile vseh. Za politično preživetje in za možnost uspeha njegove antipopulistične platforme bo potrebno precej več. Macron bo moral spoznati, da brez socialne pravičnosti, ki ni stvar leve, sredinske ali desne politične orientacije, ampak pogoj za normalno delovanje liberalne demokracije, nobena od njegovih plemenitih in ambicioznih idej ne bo zaživela ne preživela. Potrebuje tudi učinkovite rešitve za nakopičeni bes srednjega sloja, ki so ga ustvarili leta nebrzdane globalizacije brez socialnih varovalk, politika stiskanja pasu in reševanje finančnih kriz na plečih davkoplačevalcev. Družba, ki ne uspe preprečiti prekomernih razlik, stisk in krivic in v kateri oblast ne zmore izkazati solidarnosti in empatije do lastnih državljanov, v kateri znaten del volivcev meni, da jih nihče ne spoštuje in ne posluša, je lonec pod pritiskom, v katerem zelo hitro vsi začnejo sovražiti vse, najprej in najbolj pa seveda tiste, ki so drugi in drugačni.

Protest rumenih jopičev za ljudi, ki živijo v Franciji, ni vedno najbolj prijeten, a je bil morda potreben. Upam, da se bo Macron iz te izkušnje kaj naučil in da še ni prepozno. Vsem svojim zoprnim značilnostim navkljub si želim, da mu uspe. Ne gre za posebno in osebno privrženost izumitelju Macronu, zgolj za upanje, da vendarle obstaja demokratična, razumna in progresivna alternativa vse bolj samozavestnemu in vse bolj agresivnemu populizmu. Ta na rumene jopiče gleda s poželjivostjo in najslabšimi nameni in to bi nas moralo skrbeti. Če pomešamo rumeno, "bleu marine", kot Francozi pravijo sinjemodri barvi, in Melenchonovo populistično rdečo, lahko dobimo rjavo, to pa je barva, ki Evropi nikoli ni prinesla nič dobrega.