Srečno novo leto, Hakan | Matjaž Gruden

Nad Bosporjem so se gostile meglice, eno od najlepših, najbolj kozmopolitskih mest na svetu, je počasi izginjalo v februarski megli. "Nikoli ni bilo tako brezupno, kot je danes," je dejal Hakan, "nikoli ne veš, kdaj bodo prišli in te odpeljali." V njegovem glasu ni bilo jeze ali strahu, le žalost in razočaranje.

Ena od mojih prvih poti v letu, ki se je izteklo, je bila v Istanbul, na podelitev diplom turške Politične šole Sveta Evrope. Šola je partnerski projekt med turško univerzo, civilno družbo in Svetom Evrope, namenjen neformalnemu izobraževanju v znanju in veščinah, ki jih potrebujemo v demokraciji. Diplome sva s Hakanom, direktorjem šole, podelila v rektoratu Univerze Bogazici, v čudovitem okolju, ki spominja na ameriške univerze, kar ni čudno, saj so jo po koncu krimske vojne ustanovili Američani. Stoletje in pol kasneje Bogazici ni več zasebna univerza, a še vedno zvesta zavezi ustanoviteljev, da bo univerza sprejemala študente vseh ver, narodnosti in religij in se ne bo vmešavala v politiko. Pred leti, ko je Svet Evrope ustanovil šolo skupaj z univerzo in združenjem Anatolu Kültur, pogoj nevmešavanja v strankarsko politiko ni bil nikakršna ovira. Liberalna demokracija, torej takšna, ki temelji na človekovih pravicah in demokratični vladavini prava, je bila v tistih časih tako v Turčiji kot drugod po Evropi, še vedno, vsaj na videz, projekt nacionalnega konsenza. Hakan, direktor šole, je intelektualec, humanist in svetovljan, ki ima brezmejno rad svojo Turčijo. Hakan je moj prijatelj.

Prva šola v mreži političnih šol Sveta Evrope, ki danes šteje enaindvajset članic, je bila sicer ustanovljena pred četrt stoletja v Moskvi, v kuhinji aktivistke za človekove pravice Lene Nemirovski in njenega moža, filozofa Jurija Senokosova. Izrasla je iz spoznanja, da družba, ki se je šele nedavno rešila avtoritarnega ideološkega oklepa, potrebuje politike, novinarje, državne upravnike, civilnodružbene aktiviste in druge, ki vedo in razumejo, kaj je to demokracija in kako deluje. V dolgih letih Moskovske šole je njihove tečaje demokratične politične kulture obiskalo nešteto ljudi. Mnogi med njimi so danes na vplivnih položajih, a neradi govorijo o svojih vezeh s šolo, ker je bila pred nekaj leti uvrščena na seznam tujih agentov, torej organizacij, ki za svoje delo prejemajo denar iz tujine. Da je večina tega denarja prihajala iz proračuna mednarodne organizacije, katere članica je tudi Rusija, Kremlja ni omehčalo, Lenina kuharska šola demokracije je šla ruskim oblastem preprosto preveč na živce. Ne gre za to, da bi Lena in Jurij spremenila recepte, le njuno okolje je glede liberalne demokracije spremenilo okus in izgubilo apetit.

Danes šola še vedno deluje, a svoje seminarje organizira drugod po Evropi, od univerz v Španiji do Oxforda in sindikalnih centrov na Švedskem. Kadar utegnem, grem in jih obiščem. Navkljub statusu tujega agenta, ki trenutno ni najbolj priporočljiva CV-referenca v Rusiji, se seminarjev udeležuje na stotine ljudi, z vseh koncev Ruske federacije, ne zgolj urbane in liberalne Moskve. K Leni in njeni potujoči bandi lovcev na izgubljene iluzije me vlečejo tudi dolge ure pogovorov po zaključku uradnega programa, v hotelskih sobah, v cigaretnem dimu in z vodko kot edino prevajalko iz ruščine in v njo. V teh razgovorih ni ne sovraštva ne zarotništva, le žalost nad izgubljenimi upi v boljšo in lepšo prihodnost.

Z nekaj več upanja na prihodnost gleda Ilgar Mammadov, direktor šole Sveta Evrope v Bakuju. Ilgar je bil pred meseci izpuščen iz zapora, v katerem je preživel več kot pet let, čeprav je Evropsko sodišče za človekove pravice že nekaj mesecev po obsodbi odločilo, da je šlo za politični proces. Ko govoriva po telefonu, je slišati neverjetno sproščen, za nekoga, ki pravi, da ne ve, ali ga bodo jutri spet zaprli.

Ilgar v krasni novi Evropi ni nikakršna izjema. Pred predavanjem na Univerzi Bogazici sem se srečal s soprogo Osmana Kavale, predsednika upravnega odbora Anatolu Kültur, soustanovitelja turške šole Sveta Evrope. Osman, premožen, v Parizu rojen poslovnež in filantrop, je bil aretiran oktobra 2017. Do danes tožilstvo še ni vložilo obtožnice. Po več kot letu dni Osman še vedno ne ve, česa je obtožen. "Gre za sporočilo liberalni Turčiji, mi je dejal eden od sogovornikov v Istanbulu, "če lahko zapremo Osmana Kavalo brez razloga, pravi oblast, potem lahko zapremo vsakogar od vas." Biti liberalen ima v današnji Turčiji drugačen pomen kot v Evropi in Sloveniji. Ne gre za strankarsko opredeljevanje, ampak za civilizacijski nazor ljudi, ki verjamejo v odprto in progresivno družbo, utemeljeno na humanizmu, socialni pravičnosti, človekovih pravicah in dejanski, liberalni demokraciji. V Evropi to počasi postaja psovka, tako za vse bolj samozavestne desničarske populiste kot za revolucionarje iz naslanjačev, ki sovražijo Hillary in Macrona še bolj kot Trumpa ali Orbana. V Turčiji, Rusiji in še marsikje drugje si težje privoščijo škodoželjno privoščljivost ob težavah liberalne demokracije. Ne gre za to, da bi bili veliki pristaši tistih, ki so imeli polna usta liberalnih vrednot, pa so s svojo nedoslednostjo in pomanjkanjem integritete ustvarili okoliščine, ki so populistom tlakovale pot na oblast. Gre za to, da konec demokracije, konec človekovih pravic, konec demokratične vladavine prava za njih ni teoretičen koncept, ki ga enostavno odmisliš, medtem ko udrihaš čez Hillary, ampak realnost, v kateri nikoli ne veš, kdaj bodo prišli pote in te odpeljali.

V pogovorih s prijatelji iz Istanbula, Moskve, Bakuja čutim grenkobo, rojeno iz prepričanja, da so jih evropske demokracije pustile na cedilu. Da so bila upanja in pričakovanja, rojena iz padca berlinskega zidu, na koncu manj pomembna od geostrateških in ekonomskih interesov zahoda. A v naših razgovorih ne čutim zavisti. Če kaj, se v odnosu do nas počutijo kot kanarčki v rudniškem jašku. Evropa je danes vse manj vzor in vse bolj povod za cinično pomilovanje. V letošnjem letu nas čakajo evropske volitve. Čeprav se vsi sprašujejo, kakšno bo razmerje glasov med demokrati in populisti, gre bolj za vprašanje, kako globoko se bodo tokrat pogreznili tisti, ki so še do včeraj predavali o demokraciji in človekovih pravicah, danes pa v paničnem strahu pred populisti niso zmožni drugega kot opičjega oponašanja njihovega diskurza. Populizem na volitvah v Evropi zmaguje ne glede na končni rezultat. Na prihajajočih evropskih volitvah nas bodo pred njim branile politične sile, ki svoje zgodovinske odgovornosti ne razumejo, ne zmorejo ali si je ne želijo. Gre za politiko, ki je s svojo nenačelnostjo in nekompetentnostjo najprej ustvarila plodna tla za razcvet populizma, zdaj pa z njim tekmuje v političnem manipuliranju mržnje in strahu. Za politiko, ki je s svojim odnosom do beguncev normalizirala nestrpnost, zdaj pa je soočena z dejstvom, da sovraštva ni mogoče kanalizirati in nadzorovati. V Evropi se prebujajo stari demoni. Nacionalizem, ki nas opominja, da so Evropejce vedno najbolj ogrožali Evropejci. Antisemitizem, ki je v strmem porastu, čeprav ga nekateri skušajo prikrivati, tako da vpijejo frdamani Soros namesto frdamani Židje. Fašizem, ki se obnaša, kot da ne bi nikoli slišal za Slavka Bobovnika. Ni čudno, da nismo nikomur več za vzor.

Hakan je bil aretiran v petek, 16. novembra. Po nekaj dneh je bil izpuščen, a je še vedno v kazenskem postopku. Med drugim mu očitajo, da naj bi bil lobiral proti uvozu solzivca v Turčijo. Hakanu v prihajajočem letu želim največ sreče, a potrebovali jo bomo vsi.