Vse (r)evolucije poštarja Droueta

Šef pošte v kraju Sainte-Menehould v severovzhodni Franciji je na prvi poletni dan leta 1791 zdolgočaseno strmel skozi okno na prašno makadamsko cesto, ki je vodila proti Verdunu, ko se je pred poštno postajo za kratek čas ustavila razkošna kočija in manjši voz, na katerem so sedeli trije v rumene telovnike (častna beseda) oblečeni lakaji. Uro kasneje je do pošte prijahal še upehani nacionalni gardist in se pozanimal, ali so morda kje videli pobeglega kralja Ludvika XVI., ki je prejšnjo noč z družino pobegnil iz Pariza. Naš poštar, Jean-Baptiste Drouet po imenu, je bil revolucionar, republikanec in domoljub, zato je kralja strumno zašpecal miličniku iz Pariza. Potem je še sam zajahal konja in v bližnjem Varennes-en-Argonne izsledil kraljevo družino in jo lastnoročno zadržal, dokler bežeča monarhistične svojati niso aretirale pristojne revolucionarne oblasti. Jean-Baptiste je bil za svoje dejanje bogato nagrajen, pokasiral je 30 tisoč funtov, poleg tega pa je bil dobro leto kasneje izvoljen tudi v Konvencijo, skupščino prve francoske republike, kjer se je pridružil skupini montagnardov - ali po naše hribovcev - skupaj z Robespierrom, Dantonom in Maratom. Bil je eden najglasnejših zagovornikov smrtne kazni za že prej omenjenega Ludvika XVI., ki je svojo življenjsko pot zaključil 21. januarja 1793, na giljotini, postavljeni sredi Pariza.

Dvesto sedemindvajset let in nekaj mesecev kasneje se je iz anonimnosti katapultiral še en Druet, tokrat Eric, 33-letni šoferi tovornjaka in ljubitelji friziranih cilindrov iz Meluna. Ericu je sredi novembra lani zaradi povišanja bencina za sedem centov po litru zavrelo do te mere, da si je nadel varnostni telovnik in se s somišljeniki podal proti Parizu. Gibanje rumenih jopičev je bilo rojeno, Eric Drouet pa je postal eden izmed njegovih najbolj vidnih obrazov. Ko je v navalu revolucionarnega zanosa pozval na zavzetje Elizejske palače, mu je to prineslo ne le kazensko ovadbo, ampak tudi vzhičeno hvalnico, ki jo je na starega leta dan na svojem facebook profilu objavil Jean-Luc Mélenchon, predsednik skrajno leve Nepokorne Francije in nosilec bronaste medalje na zadnjih predsedniških volitvah 2017.

Stari lisjak, nekdanji aparatčik francoskih socialistov in zagnani Evropejec, danes pa vse bolj gnevni evroskeptični revolucionar Mélenchon, je v šoferju tovornjaka prepoznal celo vrsto vrlin njegovega soimenjaka Jean-Baptista, znanega predvsem po navdušenju nad očiščujočo močjo revolucionarnega nasilja. Pri Ericu je prvega med nepokornimi Francozi navdušil tudi pogum, da se upre krutosti in nepravičnosti veljavnega pravnega reda in z vsemi sredstvi pripomore h koncu Macronove predsedniške monarhije. Mélenchon tudi sam ne skriva revolucionarnega prezira do tiranije zakonskih pravil, na primer tistih, ki njegovi stranki določajo, kako lahko in kako ne sme porabiti denarja, ki ga dobi od Evropskega parlamenta. Podobno se je proti hegemoniji evropskih elit večkrat uprla tudi Marine Le Pen.

Pri rumenih jopičih gre za precej kaotično gibanje ljudi, ki jih druži to, da imajo poln kufer politike, za katero verjamejo, da jih odriva na ekonomski, socialni in politični rob. To, kar pušča grenak okus, pa je oportunizem levega populista Mélenchona in njegovo patetično iskanje pozornosti med protestniki, med katerimi je, po zadnjih raziskavah, že zdaj skoraj polovica volivcev skrajne desnice. Glorifikacija revolucionarnega nasilja in pozivanje k totalnem razsutju institucij tega gotovo ne bo spremenilo v Mélenchonovo korist. Marine Le Pen si v tej situaciji lahko privošči, da se drži bolj po strani in se zaveda dejstva, da ji bodo na koncu plodovi revolta sami padli v krilo. V primerjavi z vse bolj penasto skrajno levico izpade kot razumna in umirjena alternativa načetemu predsedniku Macronu.

Skozi zgodbo o Mélenchonu in njegovem klicu k ponovnem napadu na Bastiljo se izrisuje ponavljajoči se vzorec obnašanja dela evropske levice, ki se v dilemi med interesi svoje volilne baze in možnostmi za njeno širitev na eni strani ter zagledanostjo v lastne dogme in osebne ambicije na drugi strani prepogosto odloča v korist slednjih. Od tega imajo redno največ koristi desni populisti.

Podobno, četudi za odtenek manj histerično godljo so si skuhali britanski laburisti. Navkljub temu, da večina laburističnih volivcev ni naklonjena izstopu iz EU, se vodja stranke Jeremy Corbyn vztrajno obnaša tako, kot da je z brexitom narobe zgolj to, da so do njega pripeljali konservativci, ne pa on sam. Zadrti levi evroskepticizem, ki Evropsko unijo še vedno vidi kot mednarodno zaroto proti britanskemu delovnemu razredu, ignorira stališča večine laburističnih volivcev, predvsem pa mladih proevropskih laburistov, ki so Corbyna pred leti tudi pripeljali na oblast. In ne samo to, s svojim ravnanjem je Corbyn v neposredno pomoč razglašenim in diskreditiranim konservativcem, ki bi se ob drugačni opoziciji najverjetneje že zdavnaj poslovili od oblasti, morda pa tudi od lastnih brexitovskih zablod.

Kako razsuvanje institucij, ne glede na ideološki predznak, na koncu vedno koristi zgolj eni politični opciji, je lepo vidno tudi v Italiji. Gibanje Pet zvezd, v zametku ideološko nedefinirano, antielitistično, evroskeptično gibanje za neposredno ljudsko demokracijo, je na koncu postalo oproda Salvinijevega desnega populizma, ki si bo z Beppejem Grillom in njegovimi pajdaši obrisal ustrezen del telesa takoj, ko jih ne bo več potreboval. Glede na trende volilne podpore na to ne bo treba predolgo čakati.

Evropski politični prostor pred prihajajočimi evropskimi volitvami je ujet v navidezni konflikt med populističnimi ekstremi, ki vsak s svojega konca počnejo vse, da bi spodkopali institucije liberalne demokracije, vzpostavljene po drugi svetovni vojni za vzdrževanje stabilnosti in miru. Med njimi se kot kure brez glave opotekajo "tradicionalne" politične stranke, ki so s svojim preteklim ravnanjem povzročile ekonomsko, politično, socialno in institucionalno krizo, danes pa se na odtekanje glasov odzivajo z oportunizmom brez vrednot, načel, poguma in idej. Ekstremistom so brez boja prepustile vodilno vlogo v definiranju in "obrambi" ljudem pomembnih stvari, kot so varnost, družina, domoljubje, identiteta, kultura, tudi socialna pravičnost. Če ne bo zelo kmalu prišlo do streznitve, bo končni rezultat prevlada nacionalistične in reakcionarne avtoritarnosti nad demokracijo. Kakšne posledice zaton liberalne demokracije lahko povzroči Evropi, lahko samo ugibamo, a ne pozabimo, da so v bila v njeni zgodovini obdobja stabilnosti in miru zgolj kratki prebliski svetlobe v dolgih obdobjih podivjane teme. Nekateri se bodo seveda znali prilagoditi. To je uspelo tudi našemu poštarju Jean-Baptistu, ki je po Napoleonovem državnem udaru 1799 moderiral svoja republikanska čustva, postal podprefekt v rodnem Sainte-Menehouldu in od novopečenega samodržca prejel tudi legijo časti. Revolucija gor ali dol, oblast je pa le oblast.