Sreča na vrbici | Matjaž Gruden

So stvari, na katere človek pomisli šele, ko jih nekdo napiše na velik rdeč avtobus, ali ko mu jih nekdo ponovi tolikokrat, kot je to predpisal dr. Joseph G., ali ko jih prebere na spletni strani Nova24TV. Ta medijska hiša mi je nedavno posvetila dolg članek, v katerem so me opisali kot ekstremnega levičarja zaradi moje kritike sovražnega govora in zagovarjanja človekovih pravic. Žebljico so si v glavico zadeli s trditvijo, da sem v svoji privilegirani mladosti, ki mi jo je omogočil moj "privilegirani komunistični" oče, igral v mladinskem propagandnem filmu Sreča na vrvici. Ta izjava, še posebej njen zadnji del je na družbenih omrežjih dvignila precej prahu. Sam sem bil v svoji reakciji previdnejši predvsem zato, ker si o Nova24TV lahko mislite karkoli, ne morete pa jim odrekati strokovnosti in izkušenj na področju propagande. Odločil sem se torej, da si film, kader za kadrom, pogledam še enkrat. In ni hudič, da so imeli prav. Morda se spomnite tistega, na videz tako nedolžnega prizora na Čevljarskem mostu, kjer Mileni, oblečeni v rožnate volančke, vračam balonček, ki sem ga s skokom v Ljubljanico rešil pred hudobnim črnim razbojnikom. Halo? Gumijast balonček? Štirideset let silvestrskih ponovitev pa pred Nova24TV nihče ni opazil, da ni šlo za kičasto najstniško romantiko, ampak za napad na reprodukcijske dolžnosti slovenskih deklic in žena. V luči tega spoznanja tudi šepajoči bandit z leseno nogo, ki v begu pred podivjanim invazivnim novofundlandcem prevrne stojnico s tujerodnimi lubenicami, ni bil nikakršen negativec, ampak slovenski domoljub. Tako rekoč vardist.

Očitke o mojem pokojnem očetu kot agentu prejšnjega režima je disciplinirana falanga internetnih "butl und poden" trolov hitro prekvalificirala v obtožbe o udbaštvu. Žal pa Nova24TV za svoje trditve ne ponuja nikakršnih dokazov, razen slike, na kateri je moj v frak našemljeni oče skupaj s tedanjim slovenskim predsednikom Kučanom in dansko kraljico. Težava je v tem, da se na sliki oče ne priklanja Kučanu, ampak kraljici. Če je to dokaz očetove kolaboracije s tajnimi službami, bi človek najprej pomislil na zloglasno dansko tajno policijo, ki slovi po tem, da osumljence zaslišuje s hojo po kockah Lego. V čevljih seveda, saj niso zveri. Prav možno je, da so ga rekrutirali, ko je v petdesetih letih študiral na Danskem, ki se mu je do konca življenja usedla v srce. Svojo televizijsko kariero je začel in končal z dokumentarcem o tej državi, ki jo je videl kot ideal demokratične, odprte in solidarne družbe. Po upokojitvi je ustanovil še Društvo slovensko-danskega prijateljstva, kraljica Margareta II. pa se mu je za vse to zahvalila z Redom viteza danske zastave. V svojem, po mojem mnenju včasih tudi precej nekritičnem občudovanju Danske in Dancev, je oče prišel še najbližje temu, da bi bil režimski novinar, kot ga je označil bivši spoštovani sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice z izjavo, ki pove zelo veliko o njem in zelo malo o mojem očetu. Kakorkoli že obrneš, na koncu se zdi, da je edini razlog, da se mojega očeta zmerja z režimskim agentom in udbovcem, v mojem zagovarjanju liberalne demokracije, ki temelji na človekovih pravicah in političnih svoboščinah. Dejstvo, da ne gre za vrednote, ki bi jih tradicionalno povezovali s prejšnjim režimom in še manj z Udbo, lepo ilustrira, v kolikšni meri so takšne obtožbe ne le nelogične, ampak tudi butaste.

Takšno natolcevanje lahko na prvi pogled izpade precej komično, vendar pa kognitivna šibkost argumentov ne more prikriti dejstva, da se pod plazom bebastih žaljivk skriva jasno razdelana strategija. Medijski linč, ki ga zganjajo Nova24TV in njej podobni, ima svoj namen in cilj. Tisti, ki zagovarjajo človekove pravice, so danes proglašeni za udbovsko deco, kritiki sovražnega govora so izdajalci svobode in domovine, humanizem in solidarnost do soljudi sta označena za ekstremno levičarstvo, papež Frančišek ogroža krščanstvo, Soros pa je postal Jud, ki ga lahko sovražiš na glas. V novoreku populistične Slovenije so civilizacijske vrednote povojne demokratične Evrope ožigosane kot zarota levičarskega totalitarizma. Pred našimi očmi nam nekdo na terenu, ki smo si ga v obrambi pred avtoritarnim nacionalizmom in v imenu človekovih pravic in političnih svoboščin izborili ob osamosvojitvi, premika stative in spreminja pravila igre. Postopoma, a vse hitreje se spodkopavajo civilizacijski temelji slovenske države, ki smo jih pred dobrega četrt stoletja zapisali v ustavo. Pri tem na žalost ne moremo preveč računati niti na glavnega sodnika, brez avtoritete in poguma, da bi zapiskal, tudi ko gre za očitno prepovedan položaj.

Dolgo sem razmišljal, ali bi napisal to kolumno, saj je zelo osebna in bo šla morda zaradi tega komu v nos, a na koncu sem se vendarle odločil, da ne bom ostal brez odziva na primitivno zmerjanje mojega pokojnega očeta. Če že Jakoba obešate na verbalno vrbo, očeta vam ne pustim. Moj zadnji spomin nanj je z železniške postaje v obmejnem Kehlu v bližini Strasbourga, okrog božiča dobrih dvanajst let nazaj, ko sta z mamo vstopala na vlak za Ljubljano. Le nekaj tednov kasneje je umrl med pohodom na Dražgoše. Tudi to je bilo uporabljeno kot kronski dokaz njegove režimske pokvarjenosti. V današnji Sloveniji je nekaterim za medijsko likvidacijo dovolj, da te označijo za antifašista. Moj oče je bil človek, ki sem ga odkrival celo življenje. Pri petnajstih sem izvedel, da je v mladosti igral košarko za Enotnost, kot se je nekoč imenovala Olimpija. Še nekaj let kasneje me je presenetil s tem, da zna igrati na klavir. Le nekaj dni nazaj mi je njegov nekdanji sodelavec omenil, da je med služenjem v JLA pred vojaškim sodiščem pričal v obrambo vohunjenja obtoženega sovojaka, znanega slovenskega razumnika, ki je bil na koncu oproščen. Za kaj takega je bilo v tistih časih, draga moja Nova24TV, potrebno imeti ne le moralna načela, ampak tudi jajca. Po upokojitvi je enajst let zapored na Dansko odpeljal skupino petdesetih maturantov iz vseh slovenskih gimnazij. Zastonj. Za ta potovanja je zbiral denar pri sponzorjih in šele po njegovi smrti smo ugotovili, da sponzorskega denarja pogosto ni bilo dovolj in je razliko pokrival iz družinskih prihrankov. Če mi nekdo dokaže, da je bil dejansko v Udbi, potem upam, da je bil zadolžen za finance. Moj oče ni bil brez napak, je pa imel kvalitete, ki so popolna antiteza vsega tistega, kar imata skupnega Udba in Nova24TV. Bil je nekdo, ki so ga ljudje spoštovali in imeli radi in predvsem nekdo, ki je imel rad ljudi. To sta z mamo prenesla tudi na svoje otroke. In v tej točki ima Nova24TV popolnoma prav. Zaradi takšnih staršev smo imeli bratje Gruden res privilegirano mladost.