Don Nico

Pred nekaj leti sem se po službeni dolžnosti udeležil mednarodne konference, ki so jo Združeni narodi organizirali v mestu Joao Pessoa na skrajnem vzhodu Brazilije. Mesto je za brazilske razmere precej majhno, komaj dober milijon prebivalcev, ima kilometre peščenih plaž, restavracije, hotele in impozantno število umorov na prebivalca. Do konferenčnega centra je bilo pol ure vožnje po mešanici luknjavih makadamskih poti in kratkih odsekov štiripasovnic, s križišči, ki očitno niso vodila nikamor. Vse skupaj ni dajalo najboljšega vtisa ne z vidika urbanizma ne smotrne porabe javnega denarja. Ko sem domačine povprašal po razlogih za postavitev konferenčnega centra na tako odročnem kraju, je bil odgovor, da je guverner dober predsednikov prijatelj. Gre za anekdotično ilustracijo korupcije in klientelizma, zaradi katerih sta mandat precej klavrno končala dva leva predhodnika novega brazilskega predsednika Jaira Bolsonara. Najprej je bila zaradi korupcijskega škandala odstavljena Dilma Rousseff, potem pa je bil zaradi podobnih rabot na zaporno kazen obsojen še njen naslednik Inacio Lula. Oba sta gotovo prispevala k temu, da se je korupcije naveličana Brazilija na koncu odločila za avanturo z neuravnoteženim skrajnim desničarjem Bolsonarom.

Prva lekcija brazilske zgodbe je spoznanje, da za vzpon desnega populizma ni vedno kriv zgolj ekonomski neoliberalizem, ampak v nekaterih primerih tudi koruptivnost, nekompetentnost, oblastiželjnost in pohlep tistih, ki imajo sicer polna usta socialne pravičnosti. Brazilska izkušnja pomaga tudi pri bolj niansiranem razumevanju krize v Venezueli. Ob besedah ameriškega predsednika, ki govori o humanitarnih nagibih za pomoč venezuelskemu ljudstvu, medtem ko njegovi podrejeni najavljajo gospodarske sankcije in celo uporabo vojaške sile, nas popolnoma upravičeno grabi sveta jeza. Ameriška administracija na splošno, trenutna pa še prav posebno, ima veliko razlogov, da bi bila bistveno bolj pohlevna in zadržana. Ne le grožnje z uporabo vojaške sile, tudi sankcije, katerih cilj je menda poglobiti trpljenje že tako obupanega prebivalstva in jih pognati v upor proti Maduru, so ne samo nemoralne, ampak tudi nevarne. Zgodovinske izkušnje kažejo, da je takšen pristop pogosto odlično darilo sankcioniranim režimom, saj jim ponuja priročen izgovor za uporabo še trše roke v boju za ohranitev oblasti.

A po drugi strani upravičeni gnev nad ameriško politiko, ki objektivno povečuje nevarnost še večjega nasilja, v ničemer ne opravičuje ideološko pogojene kratkovidnosti in poveličevanja "demokratično izvoljenega" kompanjera Madura. V reakciji na krizo se na družbenih omrežjih formirajo virtualni ekvivalenti španskih mednarodnih brigad, išče se čustvenček za no pasaran, medtem ko internetni komentariat svečano prisega, da se je za tovariša Nicolasa pripravljen boriti tudi s tipkovnico v rokah.

Kar je neresno. Sankcije so krivične in nevarne, a pištolo gospodarskega zloma sta Venezueli na senca pristavila predvsem Maduro in Chavez. V normalnih okoliščinah bi se država z največjimi dokazanimi rezervami nafte na svetu na grožnje s sankcijami lahko odzvala z visoko dvignjenim, v črno zlato namočenim sredincem. Težava je v tem, da sta tako Hugo kot Nicolas z naftno industrijo ravnala kot z zasebnim fondom za vzdrževanje lastnega režima. Z vodilnimi položaji sta si kupovala lojalnost, kar je logično pripeljalo do njenega zloma in uničenja infrastrukture. Državno naftno družbo vodi general nacionalne garde, brez kakršnihkoli izkušenj na tem področju. Surova nafta je večinoma izvožena in predelana v rafinerijah v ZDA.

Chavezova revolucija in široka ljudska podpora, ki jo je užival v prvih letih svoje vladavine, seveda ni prišla od nikoder. Bila je posledica krivic in stisk, ki so jih povzročile prejšnje vlade z veliko podporo ameriških in drugih naftnih multinacionalk. Revolt proti gospodarski kolonizaciji države in za večjo socialno pravičnost bi bil gotovo legitimen, če bi prebivalstvu prinesel večjo blaginjo, družbeni vpliv in demokracijo. A Chavez in Maduro sta naredila vse prej kot to. Agencija Združenih narodov za begunce poroča, da je do lanskega novembra Venezuelo zapustilo najmanj tri milijone državljanov, še skoraj enkrat toliko pa jih odhod načrtuje. Razlog za največjo begunsko krizo v novejši zgodovini južnoameriške celine je v vse večjem pomanjkanju osnovnih živil in medicinskih potrebščin. V državi, ki dobesedno sedi na nafti, ljudje stojijo v vrstah za bencin in trpijo od lakote. "Razsulo v Venezueli", je že julija 2016 zapisala Mladina. Leto dni kasneje so naši mediji pisali o potomcih slovenskih izseljencev, ki umirajo zaradi pomanjkanja zdravil.

Bolj kritično velja razmisliti tudi o trditvah glede Madurove demokratične legitimnosti. V Venezueli danes ni nobene uradne institucije več, ki bi bila zmožna nadzorovati izvršno oblast. Maduro in Chavez sta sodišča napolnila s sodniki, ki se niti ne pretvarjajo več, da so neodvisni. Oblastna represija do kritičnih glasov se kaže v pogosto nasilnem zatiranju protestov, zapiranju političnih nasprotnikov in kazenskem pregonu civilistov pred vojaškimi sodišči. Kršitve človekovih pravic ostajajo nekaznovane, oblast pa preganja tako zaščitnike človekovih pravic kot neodvisne medije. Pri zgornji oceni ne gre za hujskaško propagando nasprotnikov venezuelskega naroda, ampak za citat iz poročila organizacije Human Rights Watch za leto 2019. Navkljub temu, da si je podjarmil skoraj vse vzvode oblasti, je Maduro gladko izgubil zadnje parlamentarne volitve leta 2015. Ker pa narod ne more biti v opoziciji, kot se je nekoč slikovito izrazil Viktor Orban, je Maduro preko sebi podrejenih sodišč odvzel pristojnosti demokratično izvoljenem parlamentu in ustanovil paralelno ustavodajno skupščino, ki je natrpana z režimskimi lojalisti. V takšnih razmerah je bil Maduro lani maja izvoljen na volitvah, ki po oceni večine opazovalcev niso dosegle minimalnih demokratičnih standardov.

Tisto, kar v tragediji Venezuele in njenih državljanov najbolj bode v oči, niso toliko razlike med Trumpom in Madurom, kot tisto, kar imata s svojimi pajdaši skupnega in kar ju druži. Populisti, pa naj bodo katerekoli barve, se potrebujejo in se medsebojno dopolnjujejo. Eden drugemu omogočajo alibi za legitimnost in olajšujejo pot na oblast, vmes pa so od enih in drugih pozabljeni ljudje, ki jim gre vse bolj za nohte. "Ni važno, kakšen je, važno da je naš" ignoriranje ali celo opravičevanje Madurove korupcije, kršitev človekovih pravic in političnih svoboščin z dela levice je veliko darilo populistični desnici. V stališčih do krize v Venezueli pravzaprav ne gre toliko za delitve na leve in desne, ampak za polarizacijo v odnosu do nekaterih temeljnih civilizacijskih in demokratičnih vrednot. Na eni strani so tisti, ne glede na barvo, ki verjamejo, da je v imenu naroda ali v narod zakamufliranih dobičkov dovoljeno uporabiti vsa sredstva za zavzetje in ohranitev oblasti. Na drugi strani je politika, pa naj bo leva, desna ali sredinska, ki demokracije ne zreducira zgolj na volitve, ki jih na koncu koncev znajo organizirati tudi na Madžarskem ali v Iranu, ampak zagotavlja tudi neodvisno sodstvo, svobodne medije, učinkovito zaščito človekovih pravic in političnih svoboščin, vplivno civilno družbo in demokratično vladavino prava z učinkovito obrambo proti korupciji in drugim zlorabam oblasti. In seveda družbeno solidarnost in socialno pravičnost, brez katerih ni delujoče liberalne demokracije. Zgolj takšna demokracija lahko Venezueli in njenim državljanom prinese trajno stabilnost, blagostanje in svobodo, a tega jim ne moreta, ne zmoreta in ne želita omogočiti ne Maduro in ne Trump.