Frdamana liberalna demokracija

Zadnje čase ima omenjanje liberalne demokracije podoben učinek kot spuščanje prdcev med koncertom v filharmoniji. Zgražanje in prezir z vseh strani. Z desne me obkladajo s skrajnim levičarjem, z leve s sredinskim, neoliberalnim elitistom. To, da se nekdo ne strinja z menoj in me kritizira, je seveda popolnoma v redu, a zdi se mi, da je vzrok prepirov prepogosto v tem, da ne govorimo o istih stvareh. V odgovor ponujam zelo hiter prelet svojega razumevanja liberalizma, neoliberalizma in liberalne demokracije. Res je, da imajo vsi trije pojmi isti koren, a jih zato še ne gre na horuk metati v isti koš. Ne pričakujem, da bom na koncu prepričal vse, ki se ne strinjate z menoj, upam le, da se bomo strinjali, o čem se ne strinjamo.

Začnimo s političnim liberalizmom. Gre za eno od tradicionalnih političnih orientacij, ki ji družbo z leve strani delajo socialna demokracija in druge leve stranke, z desne pa krščanski demokrati, ljudske stranke in njim podobni. Liberalci prisegajo na individualne pravice in politične svoboščine, kar načeloma vključuje tudi človekove pravice in pravice manjšin, točno mesto v političnem spektru vsake posamezne liberalne stranke pa določa njen odnos do ekonomskih tem, davčne politike, javne porabe, glede česar se med njimi pojavljajo tudi zelo velike razlike, ki segajo od socialnih liberalcev do apologetov najbolj grobega neoliberalizma. V Ameriki so stvari z liberalizmom, vsaj kar se tiče terminologije, postavljene na glavo. Liberalec je namreč psovka, ki jo desni in še posebej najbolj desni del političnega spektra namenja politikom, kot sta Bernie Sanders ali Alexandria Ocasio-Cortez. Alt desničarski kolumnist Kurt Schlichter je nedavno zapisal, da "Amerika lahko ostane enotna zgolj, če liberalci sprejmejo vrednote, kot so svoboda, strpnost in ameriška ustava, in se odpovejo svoji trenutni obsedenosti s socializmom, kulturnim fašizmom in vztrajanju pri tem, da so kreteni". Tudi Američani razlikujejo med družbenim in fiskalnim liberalizmom. Družbeni liberalec je tisti, ki zagovarja človekove pravice, politične svoboščine in pravice manjšin, fiskalni oziroma davčni liberalec pa je tisti, ki zagovarja višje davke, višjo javno porabo in večjo socialno pravičnost. Tiste, ki bi jih imeli v Evropi za davčne liberalce, čez lužo imenujejo fiskalni konservativci.

Druga zgodba je neoliberalizem, ki mu tudi v Ameriki rečejo neoliberalizem. Da neoliberalizma ne gre poenostavljeno enačiti z liberalizmom, kaže tudi dejstvo, da Bernieja Sandersa do sedaj še nihče ni obtožil, da je neoliberalec. Neoliberalizem je ekonomska doktrina in družbeni model, ki temelji na ekstremnem fiskalnem konservatizmu oziroma čim nižjih davkih in čim manjši javni porabi. Temu vštric gre agresivna deregulacija, saj je vsak poseg države, pa čeprav v zasledovanju legitimnih ciljev, kot je varovanje okolja, označen kot nelegitimno in škodljivo poseganje v svobodo kapitala. Neoliberalni triptih zaokrožita zagovarjanje privatizacije čim večjega dela javnega sektorja in fetišiziranje trga kot edinega učinkovitega mehanizma za vodenje družbe in zadovoljevanje družbenih potreb.

Le ena od demokracijTretja zadeva, ki jo mnogi pogosto mešajo in mečejo v isti koš s prvima dvema, je liberalna demokracija. Ta danes mnogim, na desni ali levi, takoj požene kri v glavo. Moj bivši gimnazijski učitelj obrambe in zaščite se je v nedavnem zapisu "Slovenci in Evropa" pritoževal čez tiste, ki liberalno demokracijo postavljajo nad vse druge, saj naj bi šlo zgolj za eno izmed enakovrednih demokracij. Trditev, da je liberalna demokracija zgolj ena od demokracij, načeloma drži. Tako kot drži trditev, da je kisik zgolj eden izmed mnogih plinov. Obstaja na primer smejalni plin, ki sprva povzroča vzhičenost, potem zaspanost, v večjih dozah pa težave z dihanjem in poškodbe možganov. Poznamo tudi ogljikov dioksid, ki s svojim nevplivanjem na okolje preprečuje vrnitev črnega panterja v slovenske gozdove. Ne nazadnje je tukaj še vodikov cianid, ki ga je pod trgovsko znamko Zyklon B v zgodovino vpeljal nedvomno demokratično izvoljeni politik, sicer znan po izrazito nenaklonjenem odnosu do liberalne demokracije in njenih vrednot. Skratka, plinov je cel kup. Demokracij tudi, a niso vse enake.

Demokracija sama po sebi ne prinaša nič drugega kot možnost, da v rednih presledkih odidete na volišče. Če glasujete, a imate na voljo samo eno opcijo, gre za ljudsko demokracijo. Ravno to nedeljo so imeli praznik takšne demokracije v Severni Koreji. Na volilnih lističih je bilo zgolj eno ime. Tako volilna udeležba kot zmaga sta redno zelo blizu 100 odstotkom. Da bi bila demokracija minimalno pluralistična, mora volivcem ponuditi več opcij z realnimi možnostmi za zmago. Takšno demokracijo imajo na primer v Iranu, kjer nikoli ne veš, ali bo zmagala mehkejša ali trša struja islamistične teokracije. Iranska demokracija je zato morda pluralistična, ni pa liberalna. Če imate več opcij, a zgolj na papirju, ker vladajoča struja do takšne mere obvladuje in zlorablja vse vzvode oblasti, da so konkurenti brez realnih možnosti za uspeh, gre za neliberalno demokracijo. Takšno demokracijo nam je na zadnjih predsedniških volitvah lepo ilustriral Nicolas Maduro, vse bolj priljubljena pa je tudi pri nekaterih naših sosedih. Na koncu nam ostane še ta frdamana liberalna demokracija, ki poleg rednih volitev omogoča tudi učinkovito zaščito človekovih pravic, pravic manjšin in političnih svoboščin ter učinkovit nadzor nad izvršilno oblastjo skozi mehanizme delitve oblasti, neodvisno sodstvo, neodvisne medije in civilno družbo.

Liberalna demokracija in liberalciDo zmede pa ne prihaja zgolj glede posameznih pojmov, ampak še bolj v razumevanju odnosov med njimi, kjer je še več poenostavljanj, manipulacij in zmot.

Gremo po vrsti. Mnogi verjamejo, da liberalno demokracijo zagovarjajo zgolj liberalci. To seveda ni res. Celo nasprotno, danes imamo v Evropi kar nekaj strank, ki se predstavljajo kot liberalne, pa vendar očitno ne marajo liberalne demokracije in aktivno rovarijo proti njej. Pri liberalni demokraciji gre za politični in družbeni model, ki so ga po drugi svetovni vojni, v odgovoru na zgodovinsko izkušnjo z nacizmom in fašizmom, oblikovali predvsem krščanski demokrati iz Francije, Nemčije in Italije, nadgradil in oblikoval pa ga je celotni politični spekter zahodnih demokracij, leve, desne in sredinske stranke. Med njimi so bile in še so zelo pomembne razlike, skupna pa sta jim, vsaj na papirju, sprejemanje in spoštovanje zgoraj naštetih institucij liberalne demokracije. Zunaj spektra liberalne demokracije so populistične skrajne desne in leve stranke in politiki, ki se v imenu naroda ali razreda postavljajo nad institucije liberalne demokracije, s ciljem, da bi delegitimizirali politično konkurenco in si zagotovili pogoje za neovirano zavzetje in zadržanje oblasti.

Bolj zapleten je odnos med liberalno demokracijo in neoliberalizmom. Mnogi politiki, ki so zagovarjali najtrši neoliberalizem, so imeli polna usta liberalnodemokratskih vrednot. To je pri nekaterih ustvarilo vtis, da gre za dve plati istega kovanca. To enostavno ni res. Sam sem prepričan, da gre v odnosu med liberalno demokracijo in neoliberalizmom za konflikt, saj je pogoje za vzpon populizma, ki danes spodkopava liberalno demokracijo, v največji meri ustvarila prav neoliberalna politika. Liberalna demokracija je danes v krizi zaradi socialne krivičnosti, ki je del genetske kode neoliberalizma. Ker kapitalu nikakor ni uspelo prikapljati navzdol in samoinciativno pridobiti družbene odgovornosti, je bil precejšen del prebivalstva, predvsem v zahodnih demokracijah, porinjen na ekonomski, socialni in politični rob. To je ustvarilo frustracijo in bes, ki ga spretno izkorišča populizem za spodkopavanje demokratičnih institucij in diskvalifikacijo politične konkurence.

Dve zablodiRazumevanje konflikta med liberalno demokracijo in neoliberalizmom je ključnega pomena, da se lahko izognemo dvema zablodama. Prva je tista, ki verjame, da se z razsuvanjem institucij liberalne demokracije, tako kot to počne precejšen del vse bolj rjavih rumenih jopičev v Franciji, borimo proti socialnim krivicam. Druga pa je tista, ki si zamišlja, kot to počne precejšen del evropske politike, da je liberalno demokracijo mogoče rešiti brez večje socialne pravičnosti. Brez zmage nad neoliberalizmom ne bo zmage nad populizmom. In obratno. A te naloge ne moremo prepustiti zgolj delu demokratičnega političnega spektra, ampak odgovornost nosijo vsi, od levice do sredine in desnice. Nekaj upanja, da gredo stvari vendarle v pravo smer, mi daje že omenjeni prispevek o Evropi in Slovencih. Avtor se v njem pritožuje, da liberalne demokracije danes ne branijo zgolj liberalci in socialisti, ampak "da so se na trnek ujeli" celo nekateri krščanskodemokratski teoretiki in politiki. Ne morete si predstavljati, kako močno si želim, da ima tokrat prav.