Sovraštvo po domače

(8074) Oktobra 1945 so na občinskem pokopališču v strasbourški četrti Robertsau pokopali 86 judovskih žrtev, ki so jih ob osvoboditvi mesta izpod nemške okupacije našli v prostorih anatomskega inštituta medicinske fakultete strasbourške univerze. Šlo je za žrtve, ki so jih na pobudo nacističnega predstojnika dr. Augusta Hirta poleti 1943 pripeljali iz Auschwitza, umorili v posebej v ta namen postavljeni plinski celici taborišča Struthof-Natzweiler, kjer je bil interniran tudi Boris Pahor, potem pa njihova trupla prepeljali v Strasbourg. Dr. Hirt je trupla "naročil", ker je želel vzpostaviti zbirko skeletov, s katero bi dokazoval manjvrednost judovske rase. V anatomskem inštitutu so trupla položili v kadi, napolnjene s formaldehidom, potem pa je dr. Hirt nanje pozabil, dokler se jeseni 1944 Strasbourgu niso približale zavezniške sile. Takrat so posmrtne ostanke 57 moških in 29 žena iznakazili, da bi otežili identifikacijo, dr. Hirt pa je svoj projekt zaključil tako, da je žrtvam pobral zlate zobe in si jih zatlačil v žep. Wikipedia za Hirta pravi, da je bil "zdravnik, mučitelj in univerzitetni profesor". Večino življenja je preživel v neposredni bližini Schwarzwaldskega hribovja, kjer si je junija 1945 tudi poslal kroglo v glavo.

A zgodba se tukaj ne konča. Pred štirimi leti je izšla knjiga z naslovom Hipokrat v peklu, v kateri trdi, da so na inštitutu še dandanes posode s posmrtnimi ostanki pobitih Judov. Knjiga je povzročila škandal, univerza v Strasbourg pa je odgovorila z ustanovitvijo mednarodne preiskovalne komisije, ki svojega dela še ni končala. Možnost, da so se generacije strasbourških zdravnikov šolale v prostorih, ki na zaprašenih policah še vedno skrivajo v formaldehidu shranjene sledove srhljivih zločinov nad Judi, je alegorija evropskega antisemitizma. Dolgo časa je bilo sovraštvo skrito v najtemnejših kotih naše zavesti, danes pa na velika vrata spet prihaja na dan. Lansko poročilo Agencije EU za temeljne pravice navaja, da se kar 86 odstotkov Judov v Evropi čuti ogrožene. Ne gre zgolj za subjektivna občutenja in občutljivost. Le v nekaj zadnjih tednih so se v Strasbourgu in okolici najprej pojavili antisemitski grafiti na šoli, ki sta jo obiskovala moja starejša otroka, potem je bilo porušeno spominsko obeležje med vojno požgane sinagoge, na koncu pa je bilo oskrunjeno skoraj sto grobov na judovskem pokopališču v bližnji vasi Quatzenheim.

Za ponovni razmah antisemitizma je več razlogov. Najprej gre za nepoznavanje zgodovine. V Franciji dvajset odstotkov mladih med 18 in 34 leti še nikoli ni slišalo za holokavst. Nepoznavanje zgodovine se ponekod, tudi pri nas, aktivno vzpodbuja. Neprestano trobljenje, da moramo zgodovino pustiti za seboj, je neodgovorno, tudi če namera ni relativizacija naukov iz preteklosti. Kratkovidnost in politični oportunizem pač ne moreta biti opravičilo za minimiziranje vpliva, ki ga ima na današnje sovraštvo pozabljanje včerajšnjih zločinov. Drugi razlog je internet. Ameriški zgodovinar Timothy Snyder je med nedavnim predavanjem v Svetu Evrope izjavil, da smo danes zaradi interneta vsi bolj neumni, kot smo bili pred desetimi leti. Edini razlog, da tega ne opazimo, je, da smo vsi bolj neumni. Kot primer je navedel prav ponovni razmah teorij o svetovnih judovskih zarotah.

Tretji razlog je normalizacija sovraštva. Po raziskavi, ki jo je naročil CNN, dvajset odstotkov Evropejcev verjame, da je antisemitizem upravičena reakcija na obnašanje Judov. Za to je odgovorna tudi politika, tudi pri nas. Tišina in celo opravičevanje sovraštva v imenu svobode izražanja nekaterih visokih predstavnikov države, tudi v primeru, ko je šlo za zanikanje holokavsta oziroma trditev, da je šlo pri tem največjem zločinu v zgodovini človeštva, v katerem je bilo umorjenih šest milijonov ljudi, za judovsko zaroto, je primer skrajne politične neodgovornosti. Latentni antisemitizem, ki nikoli ni izginil, ampak je tako kot posode s formaldehidom v strasbourškem inštitutu za anatomijo zgolj nabiral plah in čakal, da pride ponovno na dan, dobiva krila. Del evropske politike in medijev vse bolj odkrito igra na antisemitske strune. Ne neodvisna madžarska revija Figyelő je nedavno na naslovnici objavila fotomontažo Andrasa Heislerja, predsednika Zveze madžarskih judovskih skupnosti, na katerega dežujejo bankovci. Na letošnjem karnevalu v belgijskem mestu Aalst je sodeloval voz s karikaturama Judov, ki se ju ne bi branil niti nacistični Der Stürmer. Skrajno desni poljski tednik Tylko Polska, ali Samo Poljska, pa je pred dnevi svoje bralce na naslovnici poučeval, kako prepoznati Juda, po "imenih, antropoloških značilnostih, obrazni mimiki, videzu, osebnostnih značilnostih, načinu delovanja in načinih dezinformiranja javnosti".

Čeprav so bili v nedavnem napadu na Novi Zelandiji tarča muslimani, je to del iste zgodbe. Morilec iz Christchurcha in Robert Bowers, ki je pred meseci v sinagogi v Pittsburghu ubil enajst ljudi, sta nečloveška klona. Pri sovraštvu in nasilju do Judov, do muslimanov, kot pri vseh drugih terorističnih napadih, ki smo jim priča v zadnjih letih, gre za tematske različice iste zaslepljenosti in mržnje.

Četrti vzrok je antisemitizem med delom priseljencev iz držav s pretežno muslimanskim prebivalstvom, tako tistih, ki so v Evropi že nekaj generacij, kot tistih, ki so prispeli v zadnjih letih. Quenelle, ali po domače knedl, kot se imenuje "obrnjeni" hitlerjevski pozdrav, ki ga je "izumil" kontroverzni komik Dieudonné, je med mladimi v francoskih predmestjih in družbenih omrežjih precej popularen. S tem dejstvom se je treba soočiti. Zatiskanje oči pred prisotnostjo ekstremnih stališč med manjšino znotraj te populacije olajšuje poizkuse posploševanja in stigmatizacije ogromne večine, ki zavrača vsako obliko sovraštva in nasilja.

Zgornji tip antisemitizma ne temelji toliko na "tradicionalnih" evropskih predsodkih do Judov, ampak je povezan predvsem s konflikti na Bližnjem vzhodu. In tukaj se zgodba evropskega antisemitskega preporoda prelije v svoje peto in zadnje poglavje, namreč antisemitizem v delu evropske levice. Povezovanje kritike Izraela in antisemitizma je izjemno občutljiva zadeva, saj izraelska politika zelo pogosto na ta način skuša diskreditirati povsem utemeljeno kritiko svojega pogosto popolnoma nesprejemljivega ravnanja. Po drugi strani pa je včasih res tudi nasprotno in del levice svoj latentni antisemitizem skuša zakamuflirati v obsodbo izraelske politike. Kje je ločnica med enim in drugim, je za to kolumno preobširna tema, mislim pa, da lahko jasna in brezpogojna obsodba vseh oblik antisemitizma zgolj okrepi verodostojnost zelo upravičene kritike izraelske politike. Da ima del evropske levice s tem precejšnje težave, kažejo tudi muke britanskih laburistov, ki jim nikakor ne uspe odpraviti globoko zakoreninjenega antisemitizma v delo članstva. Teorije o mednarodnih judovskih zarotah in bankirjih s kljukastimi nosovi in debelimi cigarami v ustih so vse bolj prisotne tudi med francoskimi rumenimi jopiči, katerih barva se z naraščajočim antisemitizmom postopoma preliva v rjavo. Četrtina Evropejcev je prepričana, da imajo Judje preveč vpliva v poslovnem in finančnem svetu. Stigmatiziranje in napadi na celotne skupine ali sloje prebivalstva, ki se je začel pojavljati v sicer absolutno upravičenem odporu proti nakopičenim sistemskim socialnim krivicam, ta revolt diskreditirajo in slabijo. Namesto kritike sistema imamo vse več zmerjanja ljudi. Papagajsko in pavšalno zmerjanje "elit" postaja vse bolj podobno desničarski gonji proti Sorošu, univerzalno sredstvo za diskvalifikacijo vsakogar, ki ga populizem prepozna kot oviro v prevzemanju oblasti. Krog je sklenjen, del skrajne levice in skrajna desnica družno promovirata zarote, stereotipe, karikature, vzorce in diskurze tradicionalnega evropskega antisemitizma. V Evropi se, vsem na očeh, odvija tekmovanje v predsodkih do soljudi. Dobrodošli v resničnostnem šovu sovraštvo po domače. Na naših zaslonih. In pred njimi.