Na okopih zahodne civilizacije

Velikonočni ponedeljek, na poti iz Ljubljane v Strasbourg. Po radiu slišim novico, da se je število žrtev nedeljskih bombnih napadov v Šrilanki povzpelo na skoraj tristo. Med njimi je največ domačinov, a tudi nekaj deset tujcev. Tarče islamističnih skrajnežev, ki so najverjetneje odgovorni za teroristične napade, so bili katoliške cerkve, v katerih so praznovali velikonočno mašo, in luksuzni hoteli, nabito polni turistov. Napad na zahodno civilizacijo? Morda. Vsekakor pa napad na Šrilanko in zločin proti človeštvu.

Sam nisem med tistimi, ki bi iskali razloge ali celo opravičila za islamistični terorizem v grehih in krivicah, ki jih je muslimanom po svetu povzročil kruti, nenačelni in pohlepni zahod. Daleč od tega, da teh krivic ni bilo oziroma da jih več ni, a nič, prav nič ne more upravičiti ali opravičiti ubijanja nedolžnih žrtev. Terorizem vseh vrst ne glede na razlike v ideoloških pretvezah, v imenu katerih upravičuje svoje zločine, je zlo, ki ga je treba ustaviti in kaznovati. Z represijo, ne diplomacijo.

Po drugi strani so izprijeni tudi poizkusi, da se iz terorističnih napadov izvleče politične dobičke, ki se redno začnejo, še preden s prizorišča napadov odnesejo mrtve in poskrbijo za ranjence. Tudi tokrat lahko slišimo komentarje, ki za grozodejstva, ki jih je povzročila zločinska organizacija zaslepljenih ekstremistov, obtožujejo vse muslimane tega sveta. To je zelo učinkovito in zelo nevarno zavajanje. Islamistični ekstremisti iz Šrilanke predstavljajo islam toliko kot Adolf Hitler, Ratko Mladić in morilec iz mošeje v Christchurchu predstavljajo krščanstvo, a to ne bo ustavilo nedeljskih križarjev in vardistov zahodne civilizacije, ki bodo zopet tekmovali v posploševanju, pavšalnem obtoževanju, žalitvah, lažeh in širjenju na družabnih omrežjih pobranih "resnic", o katerih "mainstream mediji spet ne pišejo". Kulturni boj na nož, ustvarjanje in poglabljanje konfliktov, delitev med ljudmi na podlagi vere, barve kože, porekla, narodnosti in drugih osebnih okoliščin, vse s ciljem pridobivanja politične moči in prevzema oblasti. Največ dobička od zločinskih podvigov ekstremistov na eni strani imajo vedno njihovi alter egi na drugi strani. Ideološki spekter je krožne oblike, zato si skrajneži vseh barv pogosto drgnejo zadnjice s tistimi, ki jih baje najbolj sovražijo.

Zadržan sem tudi glede opletanja o civilizacijah in njihovi domnevni nekompatibilnosti, ki dobi nov zagon po vsakem tragičnem dogodku, kot je bil tisti v Šrilanki. Po terorističnih napadih v ZDA 11. septembra 2001 je bilo veliko pozornosti posvečene tezi Samuela Huntingtona o spopadu civilizacij, objavljeni nekaj let prej kot odgovor na razmišljanje Huntingtonovega bivšega študenta Francisa Fukuyame, o liberalni demokraciji kot koncu zgodovine. Malo morgen, mu je odgovoril profesor, zgodovine ni konec, čakata nas spopad civilizacij in napad islamističnih skrajnežev na zahodno civilizacijo. Sam mislim, da sta tako Fukuyama kot Huntington brcnila v temo. Liberalna demokracija je danes v slabi formi, daleč od tega, da bi avtoritarnim in neliberalnim alternativam zadala nepovratni knockout, ki bi prinesel konec zgodovine. Huntingtonova zmota je še bolj elementarna. Islamistični radikalizem je gotovo grožnja, a ni civilizacija.

Seveda se lahko začnemo prerekati o semantiki in o tem, kaj je civilizacija in kaj ni. Na koncu koncev je Gandhi, ko so ga vprašali o tem, kaj meni o zahodni civilizaciji, odgovoril, da bi bila dobra ideja. Tega mu ne gre zameriti glede na to, na kakšen način je britanski imperij skoraj stoletje "civiliziral" indijski podkontinent. Sam civilizacijo in kulturo razumem drugače, kot izbor najboljšega in najdragocenejšega, kar je posamezna skupnost doprinesla k skupni dediščini človeštva. V luči tega je seveda jasno, da se civilizacije ne spopadajo med seboj, če bi se, ne bi bile civilizacije. Civilizacija je polica, na katero iz naše zgodovine lahko ponudimo na ogled tisto najboljše in najbolj dragoceno, tisto, na kar smo upravičeno najbolj ponosni. Tja lahko Evropejci postavimo marsikaj, od antične Grčije, prosvetljenstva, francoske revolucije (vsaj v delih) do odprave suženjstva, enakosti med spoloma in liberalne demokracije, ki jo je Evropa, kot antitezo najhujše epizode v svoji zgodovini, izgradila po drugi svetovni vojni na temelju človekovih pravic, humanizma, solidarnosti in vladavine prava. Izjemno pomemben del evropske civilizacije je gotovo krščanstvo, ki je preko svojih vrednot in doprinosa k evropski kulturi del naše kulturne DNA. Brambovcem zahodne civilizacije je sicer za kulturo in vrednote malo mar, krščanstvo nosijo kot vojaško uniformo, pripomoček za ločevanje med svojimi in sovražniki v kulturnem boju proti drugim in drugačnim. V tem se na moč približajo svojim alter egom, saj veste, ideološki spekter je krožne oblike. Takšno razumevanje vere, rase, kulture in identitete ne spada na civilizacijsko polico, čeprav je tudi to del naše zgodovine. Za temnejša poglavja iz naše preteklosti, ki jih ima Evropa v izobilju, potrebujemo drugo omaro, s patologijami, razstavljenimi v formaldehidu, v oporo zgodovinskemu spominu, da ne bi preveč pozabljali in ponavljali preteklih napak.

Pred leti sem bil na kosilu z dr. Ismailom Serageldinom, takrat direktorjem Bibliothece Alexandrina, zgrajene v času Ptolemaja II., ki je gotovo eden od biserov svetovne civilizacije. V času napetosti, konfliktov in vse večjega nerazumevanja med ljudstvi in kulturami na obeh straneh Sredozemlja se nisva pogovarjala o tistem, kar nas deli, ampak o tistem, kar nas je skozi stoletja združevalo. Na tem, verjame dr. Serageldin, bi bilo mogoče izgraditi antitezo današnjim konfliktom in nerazumevanju, podobno, kot je evropsko združevanje preseglo zgodovinske konflikte med evropskimi narodi. Naj vam prihranim arabske številke in Šeherezado, dr. Serageldin mi je pripovedoval na primer o Listini iz Medine. Prerok Mohamed je s tem aktom v 7. stoletju podelil versko svobodo in zaščitil pravice manjšin, ženskam pa podelil pomembne socialne pravice, vključno s pravico do lastnega premoženja. Tisoč let po Listini iz Medine so bile ženske v Evropi še vedno zgolj moževa lastnina, če pa je kakšno zadela nesreča, da so jo obtožili čarovništva, se je lahko smrti na grmadi rešila zgolj tako, da je utonila.

Res je, v večini današnjega muslimanskega sveta ženske nimajo položaja, ki bi ga lahko komurkoli ponujali za vzgled, a če kaj, to kaže na to, da z branjem in razumevanjem prerokovih naukov nimajo težav le islamofobi. Poleg tega je nasprotovanje enakosti med spoloma nekaj, kar združuje konservativce na obeh straneh. Ob pomanjkanju dovoljšnega števila beguncev za vzdrževanje vsesplošne paranoje in sovraštva, ki je temelj populistične oblastne paradigme, so postale pravice žensk nova tarča evropskih antiliberalnih tribunov.

Če se civilizacije med seboj ne spopadajo, to še ne pomeni, da niso ogrožene. Islamistični terorizem je gotovo grožnja, ki je ni jemati zlahka. A kot drugi globalni izzivi človeštva zahteva solidarnost in sodelovanje med narodi in ljudmi ne glede na njihovo vero, barvo kože in poreklo, ne pa delitve in spopade med njimi. Evropsko civilizacijo ogrožajo tudi ljudje, ki so za oblast z jekleno odločnostjo pripravljeni storiti in izjaviti vse, tudi to, da kratki stiki ne morejo povzročiti požara. Takšna bebavost ni le zaušnica požarni varnosti in zdravi pameti, ampak tudi evropskemu prosvetljenskemu izročilu, ki je do ponovnega izbruha populizma cenilo znanost, logiko in dejstva. Danes je za mnoge pogosto resnica zgolj tisto, kar najbolj podžiga njihove predsodke in sovraštva.

Ko sem pred tednom dni opazoval, kako plameni požirajo hrastovo streho katedrale Notre-Dame, mi je bilo pri srcu izjemno hudo, saj gre za biser evropske civilizacije in naše skupne, svetovne kulturne dediščine. A ko sem bral reakcije nekaterih ljudi, ki smo jim v roke predali vodenje države, me je zmrazilo. Res nam gre za nohte, saj civilizacije ne moremo dokazovati zgolj z osemsto let starimi kamni in tramovi, pa če so še tako umetelno zloženi skupaj. Na koncu je najpomembnejši dokaz civilizacije njena civiliziranost, tukaj in zdaj. In s tem, dragi moji, imamo v današnjem času vse več težav.