Prihodnost v primežu populizma

(7576) Nedavni protestni shod proti migrantom, ki ga je v Jelšanah organiziral ilirskobistriški župan, se ne bi mogel zgoditi v primernejšem trenutku. Nekaj tednov pred evropskimi volitvami smo dobili vpogled v petrijevko stanja duha v naši družbi, ki nam lahko pomaga razumeti, kdo smo, kje smo in kam nas zanaša, v Jelšanah, v Sloveniji in v Evropi. Najmočnejši vtis je gotovo pustila starejša gospa, ki jo je televizijska kamera ujela med pretepanjem asfalta s slovensko zastavo. "Mene nau nuben jebu," je izjavila, pri tem pa pristavila še nekaj krepkih na račun tistih, ki naj bi ji po njenem mnenju poskušali ukrasti državo. Ni skrivala, kaj namerava narediti z njimi oziroma z nami.

Del javnosti je v prizoru videl bolečino in strah, drugi predvsem zaslepljeno sovraštvo in izgubo dostojanstva in razuma. Po pravici povedano, prvo ne izključuje drugega in obratno. Ne vem, kaj je gospo pripeljalo v takšno stanje, a morda je njena razrvanost posledica osebnih tegob in težav, zaradi katerih bi si morda zaslužila naše sočutje. Morda.

Tako bolečina kot sovraštvo sta osnovni sestavini populistične politične paradigme, ki izrablja včasih legitimne frustracije, jih spreminja v strah, predsodke in bes, te pa usmerja v grešne kozle, takšne in drugačne. Danes so to lahko migranti, če teh ni dovolj, pridejo prav tudi feministke ali ženske nasploh, homoseksualci, Judje, muslimani in katerakoli druga družbena skupina ali manjšina, proti kateri je mogoče nahujskati množice. Z ljudmi, ki so zaslepljeni od sovraštva, je bistveno lažje manipulirati.

Izbruh gospe v Jelšanah je zato nazorna ilustracija populizma, ne le simbolno, ampak dobesedno. Pobesnelo mahanje z zastavo, kletvice in grožnje z nasiljem predstavljajo modus operandi populističnega "reševanja" kateregakoli problema ali izziva. Ni le reakcija, je akcija. Ne glede na izziv ali grožnjo, pa naj gre za globalno segrevanje, varnostna tveganja, migracijske izzive, populizem vedno ponuja isti odgovor, priložnost, da zlijete žolč. Dejanskih in učinkovitih odgovorov na ta vprašanja "nas nau nuben jebu" politika nima in je tudi ne zanimajo. Reševanje večine vprašanj v današnjem svetu zahteva racionalnost, sodelovanje in solidarnost, česar od nacionalpopulistov ni pričakovati. Namesto rešitev ponujajo bes. Populistični voditelji ravnajo zelo podobno kot gospa v Jelšanah, le da po tleh ne tolčejo s slovensko zastavo, ampak z usodo lastnih državljanov.

Adrenalinska injekcija sovraštva kot odziv na stisko, strah ali grožnjo, realno ali izmišljeno, seveda deluje, a ne prav dolgo. Učinkovita je približno toliko, kot stiskanje in mečkanje predmetov iz mehke gume pomaga pri preprečevanju stresa. Le da v populizmu ne stiskate gumijastih banan, ampak lastne občutljive organe. Ko se tega zaveste, je lahko prepozno, bolečina neznosna, posledice pa nepopravljive. Primež populizma je grožnja tudi za prihodnje generacije.

Pretepanje jelšanskega asfalta z zastavo je videti iracionalno, a nerazum je v populizmu naklepen. Odmik od razuma, odmik od dejstev, odmik od logike so eden od temeljev populističnega oblastnega modela. Z ljudmi, ki ne razmišljajo, je bistveno lažje manipulirati. Podobno je z lažmi. Bebave teorije zarote, ki se širijo in delijo po družabnih omrežjih, imajo še kako resen namen. Gre za internetno renesanso tistega, kar je socialni darvinist Hermann von Keyserling poimenoval "führerprinzip". Vodja ima vedno prav, kot je zapisala Hannah Arendt. Ponavljanje laži za vodjo je inkantacija zvestobe. Ritual izrekanja slepe privrženosti, ki zavrača razmišljanje z lastno glavo in ki ponižno sprejema zgolj eno in edino resnico. Večja kot je laž, ki jo slepo ponavljamo, bolj kot je očitno neresnična, manipulirana in sprevržena, močnejša je vez, ki podložnike veže na vodjo. Gre za trening, ki pripravlja na slepo izvrševanje ukazov.

Potem je tu strah. Ta se pogosto omenja kot razlog, ki legitimira vsakršna stališča, ekscese, predsodke in celo nasilje. "Saj mi tega ne podpiramo, ampak treba je razumeti, ljudi je strah." Strah seveda ni nekaj, kar gre jemati zlahka. Lahko je upravičen in zahteva ustrezen odziv. A strah je mogoče tudi umetno ustvarjati, pod-pihovati in izkoriščati. Ni in ne more postati univerzalni zapik za barabe in alibi za pogrezanje v nečlovečnost.

Cilj Protokolov sionskih modrecev, popolnoma falsificiranega pamfleta, ki so ga v začetku prejšnjega stoletja sproducirali v carski Rusiji, razpečevali pa antisemiti z vseh vetrov, od Henryja Forda do nemških nacistov, je bilo povzročanje strahu pred Judi, ki naj bi na skrivaj načrtovali svetovno dominacijo. Ta strah je bil umetno povzročen, a pri mnogih še kako realno doživljen. Sprožil je plaz, ki je navadne ljudi na koncu prepričal, da so sprejeli umor šestih milijonov ljudi ali v njem celo sodelovali. Ta strah je podpihovan še danes, z novimi teorijami zarote, ponovno politično legitimizacijo sovraštva, novim valom antisemitizma, ki prihaja z vseh strani.

Nacionalpopulizem temelji na črno-beli polarizaciji sveta med čistim narodom in pokvarjenimi elitami in zajedavci. A simplistična ideološka binarnost ni tuja niti delu levega političnega spektra, ki v svojem posplošenem demagoškem hujskanju proti vsem mogočim "elitam" pritiska na iste gumbe in vzvode sovraštva, ki poganjajo populistično gonjo proti drugim in drugačnim, vse mogoče teorije zarote pa tudi ponovni razmah antisemitizma. Eno je odpravljanje družbenih krivic, drugo je kulturna revolucija. Meja med enim in drugim je vse prepogosto zabrisana.

Populizem vztrajno poizkuša prodajati svojo ideologijo kot klasični konservatizem. Preporod prave, ljudske desnice. Po tej logiki so tisti, ki zagovarjajo vrednote liberalne demokracije, antifašizma, človekovih pravic, spoštovanje človeškega dostojanstva, solidarnosti, torej vrednot, na katerih je bil utemeljen proces evropskega povezovanja, skrajni levičarji, rdečkarji in stalinisti. To je popolna neumnost, saj gre za civilizacijske vrednote, na katerih so evropski projekt zgradili predvsem konservativci in krščanski demokrati. Če koga, bi to moralo skrbeti tiste, ki se imajo za politične naslednike Adenauerja, Schumanna, De Gasperija in drugih ustanoviteljev Evropske unije. Logika, po kateri desnico definirajo nacionalizem, šovinizem, zavračanje antifašizma in avtoritarnost, je predvsem zanje izjemno neprijetna. Ne glede na kakšno točko ali sedež več, ki jim jih lahko prinese oportunistično koketiranje z nacionalpopulizmom, istovetenje političnega konservatizma z avtoritarno degradacijo politike in negacijo demokratičnih in humanističnih evropskih vrednot predstavlja grožnjo, ki jih lahko slej ko prej izbriše s političnega zemljevida. Leta 1946 je Winston Churchill v govoru v Zürichu "Dvigni se Evropa" izjavil, da Liga narodov ni propadla zaradi svojih načel, ampak zato, ker so države ustanoviteljice pozabile na ta načela. Včasih bi se iz zgodovine lahko tudi česa naučili.

Tokratne evropske volitve so izjemno pomembne, obenem pa tudi nepredvidljive. Ne gre za vprašanje, ali bo zmagala desnica, sredina ali levica, ampak koliko podpore in oportunistične potuhe bodo dobili tisti, ki namesto evropskega sodelovanja ponujajo nacionalizem in zapiranje vase, namesto liberalne demokracije avtoritarnost, namesto skupnih odgovorov na globalne izzive pa pretepanje asfalta. Konec maja imamo možnost demokratične izbire glede naše in evropske prihodnosti. Od izidov je lahko odvisno, ali bomo lahko izbirali tudi v prihodnje.