Dajmo, naši

(7814) Odziv dela slovenske javnosti na novico o tem, da naj bi bili štirje migranti v Beli krajini ugrabili starejšega možakarja, ga strpali v prtljažnik in odpeljali čez pol Slovenije do italijanske meje, je bil zelo podoben odzivu drugega dela javnosti na nedavni požar v pariški Notre Dame. Sumničavost, posmeh in teorije zarote. Osemdesetletnika pač ne moreš stlačiti v gepek in voziti po Sloveniji. Aha, tako kot se osemsto let star hrastov tram ne more vžgati zaradi kratkega stika. Vera zgolj v tisto resnico, ki nam emotivno, ideološko in politično ustreza, ni lastna le eni (skrajni) strani političnega spektra.

Takšna reakcija na novico o domnevni ugrabitvi ne koristi prizadevanjem za več humanizma, solidarnosti, spoštovanja človekovih pravic in človeškega dostojanstva v odnosu do migrantov. Skrb za varnost humane migracijske politike ne ogroža, ampak jo omogoča. Realizem in odgovornost glede varnostnih vprašanj dajejo humanizmu kredibilnost, brez katere ga je pač prelahko odpisati kot luksuzno kaprico urbanih elit, ki ne vedo in jih ne briga, kako je ljudem ob meji. Varnost ni le vrednota, je tudi pravica, in če se do ljudi, ki jih skrbi, obnašamo brezbrižno in pokroviteljsko, jih sami porivamo v naročje tistih, ki trdijo, da je varnost mogoče doseči zgolj na račun naše človečnosti, s sovraštvom in bodečo žico.

Zgornji primer je le ena od ilustracij vse bolj navijaškega načina odzivanja na družbena in politična vprašanja, v katerem si najprej izberemo stran, potem pa na tej podlagi selekcioniramo še dejstva, ki ustrezajo naši ideološki izbiri. Naš svet je črno-bel, v njem je vse manj prostora za načela, objektivnost, dejstva in razmišljanje z lastno glavo. Vsemu temu se odrečemo, ko si izberemo ekipo, za katero navijamo. Po spletu mrzlično iščemo najbolj obskurne vire informacij, ki bodo potrdili naša vnaprej ustvarjena prepričanja. Internet ni izpolnil pričakovanj, da bo porušil komunikacijske pregrade med ljudmi. Namesto tega so družabna omrežja ustvarila zaprte skupine isto mislečih papagajev. Populizem, pa naj bo levi ali desni, plemensko opredeljevanje spodbuja in od njega živi. Manj ko ljudje razmišljajo, manj ko so kritični do serviranih "resnic", lažje je z njimi manipulirati in jim vladati.

V črno-belem razumevanju krize v Venezueli, na primer, nekateri zaradi tega, ker ne marajo Guaida, pri Maduri refleksno ne vidijo nobenih napak. Seveda smo lahko upravičeno kritični do Guaidojevih potez, ki so vse bolj obupane in vse bolj nevarne, a zakaj bi morali zaradi tega spregledati dejstvo, da so Madurova avtoritarnost, množične kršitve človekovih pravic in političnih svoboščin, kot tudi nekompetentnost in skorumpiranost njegovega režima, v mnogočem pripeljale do tragične krize v tej državi?

Podobno enostranski odnos imajo nekateri v Sloveniji do katalonskega vprašanja. Po eni strani je s človeškega vidika razumljivo, da do prizadevanja dela Kataloncev za samostojnost, zaradi naših zgodovinskih izkušenj, čutimo solidarnost. Upravičena je tudi kritičnost do ihtavosti Madrida v odnosu do katalonskega vprašanja. Po drugi strani pa je bil referendum organiziran zelo na hitro, na podlagi v zadnjem trenutku spremenjenega zakona, ki je določil, da do neodvisnosti lahko pride na podlagi navadne večine, brez minimalnega praga volilne udeležbe. Očitno je bil namen nevtralizirati voljo in interese skoraj polovice prebivalcev Katalonije, ki samostojnosti po raziskavah javnega mnenja niso bili naklonjeni. Slovenski plebiscit in katalonski referendum sta prinesla podobno večino, nekaj čez 90 odstotkov vseh glasujočih, a v Sloveniji je to odražalo voljo 88 odstotkov vseh volilnih upravičencev, v Kataloniji pa je bil ta delež, čeprav tudi zaradi oviranja izvedbe s strani centralnih oblasti, za polovico manjši. Beneška komisija, telo za ustavnopravna vprašanja Sveta Evrope, je pred leti ob črnogorskem referendumu o neodvisnosti priporočila, da naj se v primeru tako dalekosežnih sprememb ustavnopravnega statusa, kot je razglasitev neodvisnosti, prag za spremembo postavi precej višje. Previdnost velja tudi glede površnih interpretacij pravice do samoodločbe, načela, ki so ga Združeni narodi oblikovali v kontekstu dekolonizacije. Seveda pa v primeru, ko so volivci glede neodvisnosti razdeljeni na pol, ni vprašljiva zgolj primernost na hitro pripravljenih referendumov, pač pa tudi legitimnost slepega zavračanja kakršnihkoli sprememb. Do rešitve je treba priti s pogajanjem in dialogom, ne pa s strankarskimi kalkulacijami, jahanjem na enem ali drugem nacionalizmu in še manj z represijo. Katalonija je tipičen primer, kjer črno- belo navijanje za eno ali drugo stran lahko prinese le škodo.

Zelo navijaški odnos ima del slovenske javnosti tudi do gibanja francoskih rumenih jopičev, ki so jim, v globoki mržnji do predsednika Macrona, pripravljeni spregledati vse očitnejšo pogrezanje v reakcionarne teorije zarote, avtoritarne ambicije, podporo skrajni desnici in celo antisemitizem. Karkoli si mislimo o Macronu, je to politik, ki brani demokratične institucije, ki Francozom omogočajo, da se ga na naslednjih volitvah znebijo, če bodo tako želeli. Pred kratkim sem na družabnih omrežjih z leve strani zasledil navdušenje nad novico, da so skrajni desničarji Marine Le Pen v raziskavah javnega mnenja pred prihajajočimi evropskimi volitvami prehiteli Macronovo listo. Ne vem, zakaj sta mi na pamet padla Molotov in Ribbentrop.

Na koncu je lep primer ideološkega poenostavljanja in črno-bele polarizacije tudi odnos do Juliana Assangea. Če je zaskrbljenost glede utemeljitev ameriške zahteve po izročitvi upravičena, saj vsebuje obtožbe, ki lahko privedejo do preganjanja ustaljenih in legitimnih oblik sodelovanja med novinarji in njihovimi viri, to po mojem mnenju ni dovolj, da bi iz gospoda Assangea naredili tragičnega heroja svobode in demokracije. Posebno žalostno je, da so v njegovi obrambi mnogi pripravljeni ignorirati obtožbe, ki so ga bremenile posilstva, češ, da so bile ovržene, kar seveda ni res. Postopek je bil zaustavljen, ker za njegovo nadaljevanje, po tem, ko se je Assange zatekel na ekvadorsko ambasado v Londonu, ni bilo materialnih pogojev. Potrditev je prišla v zadnjih dneh, ko so švedski tožilci ponovno aktivirali obtožni predlog. Tudi zaradi njegove španovije z ruskimi hackerji v poizkusu vplivanja na izid zadnjih ameriških predsedniških volitev bi bilo morda bolje, da se v tej zgodbi, namesto na beatifikacijo Assangea, osredotočimo na obrambo demokratičnih institucij in načel. In pravico žensk, da so varne pred spolnim nasiljem.

Moje sporočilo nikakor ni v tem, da bi skušal braniti Guaidoja in njegovo igranje z ognjem. Tudi sam imam zadržke glede odnosa Madrida do katalonskega vprašanja. Mislim, da so mnoge kritike Macronove politike upravičene in legitimne, in na koncu tudi mene skrbijo posledice, ki bi jih za svobodo medijev lahko imela izročitev Assangea ameriškim oblastem. Opozarjam le na nevarnosti, ki jih prinaša "ni važno, kakšen je, važno je le, da je naš" odnos do sveta. Družba, v kateri je ideologija močnejša od resnice, ni zdrava in ne more biti ne demokratična ne svobodna. Plemensko navijaštvo, ki je močnejše od dejstev in načel, preprečuje racionalen in učinkovit pristop do reševanja kompleksnih družbenih in mednarodnih vprašanj.

V politiki je tako kot v nogometu, realnost je pogosto drugačna od tiste, ki bi si jo čustveno želeli. Ob vsem navdušenju, ki sem ga občutil nad nedavno veličastno zmago Olimpije v Ljudskem vrtu, sem obenem mirno in, kolikor se je dalo, dostojanstveno sprejel dejstvo, da je Maribor zasluženo postal državni prvak. Če navijaš za Olimpijo, se moraš navaditi kompleksnih čustev in kritičnega odnosa do lastne ekipe. Dejstva so dejstva, pa če še tako ljubim zeleno.