Preloženi preboj populizma

(6769) Letošnje volitve v Evropski parlament so mnogi označili za zgodovinske. Ali je to bilo res, bo najbolje pokazala zgodovina, gotovo pa so bile pomembne. Večina medijev in analitikov jih je napovedovala kot kritični test moči nacionalistične skrajne desnice in celo kot možnost za dramatično premešanje kart med proevropskimi in populističnimi silami v Evropi. A če smo pričakovali tektonske premike, smo danes lahko razočarani. Bolj kot na prelomni trenutek v zgodovini včerajšnje volitve spominjajo na še eno rundo v boksarskem spopadu, v kateri je populistični izzivalec sicer uspel zadati udarec ali dva več, a je na koncu še vedno dobil po nosu in krepko izgubil. Po točkah sicer, pa vendar.

Slika novega Evropskega parlamenta je seveda zgolj agregatni odsev osemindvajsetih, zelo različnih nacionalnih izidov. A tudi tukaj je značilno, da ni bilo pomembnejših prebojev skrajne desnice in populistov, razen morda v zelo specifičnem okolju z brexitom obsedene Velike Britanije in v flamskem delu Belgije. V večini drugih primerov pa je rezultat bolj ali manj odseval trenutno razmerje moči na nacionalni ravni, kot na primer v Italiji, na Madžarskem in Poljskem, v kar nekaj državah pa je populistična desnica dobila celo manj glasov kot na nacionalnih volitvah. To se je zgodilo v Španiji pa tudi v Nemčiji, Estoniji, Avstriji, na Danskem, Finskem in še kje. Ta podatek je še posebno zanimiv, saj so v preteklosti ravno evropske volitve, na katerih mnogi volivci še vedno glasujejo s sredincem, antiesteblišmentskim razgrajačem omogočale, da naredijo razliko glede na njihov nacionalni rezultat. Tokrat je bilo ravno obratno. Ko si na oblasti, ali blizu nje, antielitistična karta pač ni več tako učinkovita, kot je v udobju od oblasti oddaljenega nerganja.

Zanimiv izid volitev smo imeli v Franciji. Že spet so mnogi dejstvo, da je Nacionalna fronta z novim imenom in novim frontmanom, za dober odstotek premagala listo predsednika Macrona, označili za preboj skrajne desnice. Čeprav so primerjave z izidi izpred petih let komplicirane, saj je politična pokrajina v Franciji bistveno spremenjena, ostaja dejstvo, da je Nacionalna fronta pod novim imenom dobila manj kot na prejšnjih volitvah, ko je že bila najmočnejša francoska stranka, in to z dvema sedežema več, kot jih bo imela odslej. Zanimivo je, da Marine Le Pen ni uspelo rezultata povečati niti na račun republikancev, nekdaj dominantne sile francoske politike, ki sta jih oster obrat v desno in koketiranje s populizmom s strani Sarkozyjevega naslednika Laurenta Waquieza vrgla pod deset odstotkov, na četrto mesto, za zelene. Macronu je resda spodletelo v nameri, da premaga skrajno desnico, a svojo podporo je obdržal blizu svojemu izkupičku v prvem krogu predsedniških volitev, kar je po treh letih ne vedno najbolj spretnega vodenja države razmeroma soliden rezultat, zlasti v luči večmesečnih protestov rumenih jopičev, ki so objektivno bolj koristili skrajni desnici.

Slika po Evropi je torej precej pisana. Populizma je preveč, a ga po volitvah ni bistveno več, kot ga je bilo prej. Potrebujemo kritično analizo, ne histerije. A ker je zalet kataklizmičnega senzacionalizma težko zaustaviti čez noč, so prve reakcije v medijih še vedno precej bombastične. Po branju prvih naslovov bi človek dobil vtis, da so v novem EP vse izgubljene sedeže EPP in SD pobrali nacionalisti in populisti. To seveda še zdaleč ni res. Ko se prišteje dober rezultat liberalcev in zelenih, se sprememba v razmerju med proevropskimi skupinami in "ostalimi” precej zmanjša.

Medijsko poročanje o populizmu sicer že tradicionalno daje prednost adrenalinu pred analizo. Na ta način se umetno napihujeta moč in vpliv tistih, ki so najglasnejši in najbolj agresivni, s tem pa se jim seveda dviguje volilni rating. Takšno tekmovanje v senzacionalističnem poudarjanju negativnega na koncu lahko pripelje do prerokbe, ki izpolnjuje samo sebe. Tokrat še ni prišlo do tega, navkljub nekaterim prav neverjetnim naslovnicam. Celo britanskemu Guardianu se je zapisalo, da so na volitvah največ pridobile "radikalne alternative, kot so zeleni in skrajna desnica". Ljubi jezus.

Res je sicer, da bodo imeli nacionalisti, populisti, evroskeptiki in podobni v novem parlamentu nekaj več sedežev, a to še zdaleč ne pomeni, da bo avtomatično bistveno večji tudi njihov vpliv. Najprej zaradi številk, ki so tudi v novem, višjem seštevku enostavno prenizke za kaj drugega kot nagajanje brez posebnega učinka, drugič pa tudi zato, ker gre za izjemno heterogeno skupino, ki jih druži zgolj antipatija do EU in do institucij liberalne demokracije, glede drugih pomembnih vprašanj pa bodo težko našli skupni jezik. Salvini zna v svojih željah o vplivnem populističnem bloku naleteti na vrsto težav. Nacionalizem pač ni najboljša platforma za mednarodno sodelovanje.

Do sprememb je prišlo tudi v razmerjih med jasno proevropskimi političnimi formacijami. Duopol ljudske stranke in socialistov je izgubil precej sedežev, a predvsem na račun še bolj proevropskih liberalcev, pa tudi zelenih ki, ne glede na to, kaj pravi Guardian, ne slovijo po antievropskem radikalizmu. Premešane karte med proevropskimi skupinami niso nujno slaba novica za EU. Prej nasprotno, dejstvo, da bo za večino sedaj potrebna koalicija najmanj treh proevropskih strank, ima lahko tudi pozitivne posledice, ne nazadnje lahko doprinese k zmanjšanju demokratičnega deficita v delovanju njenih institucij.

Rezultati letošnjih volitev evropske politične tehtnice niso prevesili v drugo stran. Še vedno je teža krepko na strani tistih, ki zagovarjajo evropsko povezovanje in njene vrednote. Nacionalistična, populistična skrajna desnica je gotovo dobila manj, kot si je želela in kot so ji mnogi napovedovali. A to še zdaleč ne pomeni, da si proevropsko usmerjena politika lahko oddahne in se še pet let obnaša tako, kot se je obnašala doslej. Če želi obrniti sedanje trende, ima za to vse možnosti. Soočena je z glasno in razgrajaško manjšino, ki je odvisna in živi od priložnosti, ki jim jih s svojo nedoslednostjo in oportunizmom omogočajo tisti, ki imajo sicer polna usta Evrope in demokracije. Recept za zmago je, vsaj na papirju, precej preprost. Evropska politika potrebuje več hrbtenice in doslednosti v spoštovanju lastnih načel, več transparentnosti, demokratičnosti in integritete v delovanju institucij, več socialne pravičnosti, več solidarnosti - med ljudstvi in med ljudmi. Potrebujemo politiko, ki ljudi navdihuje in navdušuje, v nasprotju s populizmom, ki z njimi manipulira. A če iz teh volitev ne povlečemo pravih zaključkov, se zna čez pet let naslednja runda res končati precej drugače. Po točkah, če ne celo z nokavtom demokratične Evrope.