Naveličani demokracije

(6461) Glede obdarovanja otrok se, priznam, pogosto obnašam kot tisti stari prdec, ki vsak stavek začne s "ko sem jaz bil v vaših letih". Ne gre za to, da mladini ne bi privoščil veselja, bolj gre za žalost ob spoznanju, da je tega veselja bistveno manj kot takrat, saj veste, ko sem jaz bil v njihovih letih. Živimo v času pričakovanja takojšnjega zadovoljevanja zahtev, zelo kratke pozornosti in hitrega naveličanja. Podoben odnos imamo Slovenci do demokracije in Evrope, vsaj sodeč po nedavnih volitvah v Evropski parlament. In vrsti volitev pred njimi. Kot da smo že vsega naveličani. Do tako pomembnih zgodovinskih dosežkov, kot je možnost svobodnega izbiranja političnih predstavnikov in članstva v Evropski uniji, se obnašamo kot nekdo, ki vrže cel kup denarja za nov avto, potem pa se mu ga ne da vzdrževati. Osemindvajset let po proglasitvi samostojne Slovenije in petnajst let po vstopu v EU se slovenska demokracija v svetlo bodočnost vozi z zaribanim motorjem in zguljenimi pnevmatikami.

Zgornja trditev ni povezana z izidi zadnjih evropskih volitev. S temi ni nič narobe in jih tudi ne bom komentiral, ker se v svojih zapisih izogibam strankarskemu opredeljevanju. Temu navkljub si ne morem kaj, da ne bi izrazil zadovoljstva nad dejstvom, da nekateri vendarle niso bili izvoljeni, recimo rjavoligaši ali pa strokovnjak za ukane, ki je v parlamentarni Evropi že pustil trajen, čeprav ne najboljši vtis.

Porazna je bila volilna udeležba. Navkljub nekaj odstotkom, ki smo jih pridobili v primerjavi z volitvami izpred petih let, je izjemno skrb vzbujajoče dejstvo, da se skoraj trem četrtinam volivcev ni dalo sprehoditi do volišča ali vsaj do poštnega nabiralnika.

Seveda se moramo vprašati, kdo je kriv za tako porazno nizko udeležbo. Klasičen odgovor na to vprašanje so kandidati, ki s svojimi nastopi in programi niso bili dovolj prepričljivi. Tokrat je to bolj izgovor kot odgovor. Ne gre za to, da bi zmanjševal odgovornost politike za vse večje nezaupanje ljudi v politiko, a mislim, da so imeli slovenski volivci na tokratnih evropskih volitvah popolnoma soliden izbor imen in kandidatov, med katerimi bi vsakdo lahko našel koga, ki bi ga lahko obkrožil.

Drugi pogosti odgovor, specifičen za evropske volitve, je ta, da slovenski predstavniki v Evropskem parlamentu nimajo nobenega vpliva. Pri tem argumentu ne moremo kar zamahniti z roko, češ, ljudje nimajo pojma, saj gre za vtis, ki se ustvarja tudi skozi medije in del bolj ali manj strokovnih komentarjev. Takšen odnos do pomena Evropskega parlamenta za Slovenijo je neresen. Po eni strani je res, da vpliv posameznika v telesu, ki šteje 751 članov, ne pride sam od sebe, a daleč od tega, da nekdo z izjemnimi kvalitetami, znanjem in političnimi izkušnjami v Evropskem parlamentu ne more postati prepoznaven in si ustvariti vpliva in zavezništev, ki so lahko koristna za volivce, ki jih predstavlja, in državo, iz katere prihaja. Dejstvo, da je Slovenija med manjšimi državami in ima le osem članov, je objektivni hendikep, ni pa nepremostljiva ovira. Nihče nas ne more narediti tako majhnih, kot se znamo majhne in nepomembne delati sami.

Slovenci tudi ne maramo politikov, ki so že v politiki, a se moramo zavedati posledic, ki bi jih lahko imela na slovenski vpliv v Evropskem parlamentu obsedenost z novimi obrazi. Kritika Fajonove ali Zvera samo zato, ker sta že večkrat kandidirala, nima nobenega smisla. Vpliva v tako velikem in kompleksnem telesu se ne zgradi čez noč, ampak je za to potrebno nekaj mandatov. To seveda ni pavšalna podpora tistim, ki so že bili evropski parlamentarci, ali kritika tistih, ki začenjajo svoj prvi mandat. Zaprt politični prostor je kot odprt hladilnik, ne traja dolgo, da se stvari usmradijo. Po drugi strani pa je tudi res, da svojega vpliva ne moremo izboljšati, če vsakih pet let pošiljamo zgolj nove ljudi. Vsaj v tem oziru lahko zaključimo, da letošnji izbor, vsaj kar se tiče mešanice izkušenj in svežine, ni slab.

Slovenskim predstavnikom v Evropskem parlamentu se pogosto očita pomanjkanje enotnosti. Tudi zato so v letošnji kampanji kandidati po vrsti prisegali, da bo odslej drugače. S tem načeloma ni nič narobe, vsaj kar se tiče ključnih vprašanj, kot so arbitražna obsodba, zaščita okolja, vrednote človekovih pravic, vladavine prava in socialne države, ki smo jih Slovenci zaščitili z ustavo, pa tudi odziv na zgodovinski revizionizem in obujanje idej, ki so Slovencem in drugim Evropejcem v preteklosti prinesle toliko gorja. A eno je o tej enotnosti govoriti na televizijskih soočenjih, drugo pa je njeno uveljavljanje na evropskem parketu. Problem ni toliko pomanjkanje enotnosti med poslanci v Strasbourgu in Bruslju, ampak predvsem to, da glede teh vprašanj nimamo konsenza doma.

Del odgovornosti za nizko udeležbo gre pripisati tudi medijem. Čeprav se je poročanje o evropskih zadevah v zadnjih letih po mojem mnenju izboljšalo, predvsem po zaslugi dobrih dopisnikov iz Bruslja, medijem nikakor ne uspe izpeljati korektnega pokrivanja kampanje. Forsira se tabloidni senzacionalizem, ki se bolj ukvarja s tem, koliko imajo poslanci plače, kot s tem, kaj tam počnejo. Ne gre za to, da poraba denarja s strani poslancev ne zasluži medijske pozornosti, ravno nasprotno, a ceneno futranje slovenske fovšije pač ni in ne more biti novinarstvo. Na trenutke precej amatersko je bilo tudi tako imenovano preverjanje dejstev, kjer smo videli vse od pobalinskega nastavljanja pasti, subjektivnega razumevanja resnice do metanja v isti koš popolnoma nepomembnih spodrsljajev in namernih manipulacij in laži.

Na koncu je treba kritično razmisliti tudi o odnosu volivcev. Vsem upravičenim razlogom za razočaranje nad politiko navkljub demokracije pač ne moreš popraviti tako, da ji pokažeš sredinec in greš namesto na volitve raje v gostilno razgrajat, kako gre vse v maloro. Brez volivcev ni volitev, brez volitev ni demokracije, brez demokracije ni svobode, brez svobode smo v riti. Vsi. Družba se ne more spreminjati samo od zgoraj navzdol. Vsak izmed nas ima možnost, da začne s spremembami pri sebi in okoli sebe. Krožno trepljanje po ramenih med enako mislečimi na družabnih omrežjih ni substitut za družbeno angažiranost in državljansko odgovornost. Lahko tvitate do onemoglosti, a če ne greste na volitve, se ne pritožujte nad posledicami. Demokracija je kot kisik. Prepozno je, če se njenega pomena zavemo šele, ko je ni več.