Podnebne ukane

(6707) Ena od stvari, ki mi v okviru mojih službenih obveznosti vzamejo kar precej časa, je prepričevanje politikov in uradnikov o pomembnosti znanja in izobraževanja za normalno delovanje demokracije. Eni se s tem strinjajo, drugi ti bolj odsotno prikimavajo in te trepljajo po ramenih. Ne kličite nas, bomo mi poklicali vas.

Za te druge sem sedaj spremenil spremenil pristop in argumente postavil na glavo. Ne govorim več o tem, zakaj je izobraževanje pomembno za demokracijo, ampak o razlogih, zakaj so neznanje, neumnost in alternativna dejstva tako priljubljena pri populistih in avtokratih.

Objektivno gledano, biti avtokrat je težak in osamljen poklic. Pravih prijateljev imaš malo, mnogi le čakajo na priložnost, da ti zasadijo nož v hrbet in te zamenjajo na prestolu. Takšna osamljenost prinaša tudi povsem praktične zagate v vodenju države in ohranjanju oblasti, ki jih avtokrati rešujejo na tri načine. Prvi je korupcija. Denar lahko kupi marsikaj in marsikoga. Težava je v tem, da je kupljena lojalnost hitro pokvarljiva roba, saj se vedno najde falot, ki tvojim podpornikom ponudi kakšen fičnik več. Druga slabost je v tem, da je podkupovanje pregrešno draga, kapitalno intenzivna rabota, med avtokrati pa so redki tisti, ki so se za to življenjsko pot odločili iz altruističnih nagibov in želje, da težko nagrabljeni denar delijo z drugimi.

Druga metoda avtoritarnega vzdrževanja oblasti je zastraševanje. Noben spodoben avtokrat ne bo dovolil družbene kritike in drugačnih mnenj. Šlampasta avtoritarnost je obsojena na še hitrejši propad. A tudi zatiranje ima svoje slabosti. Je delovno intenzivno. Če je tvoja usoda odvisna od špicljev, policije in vojske, potem si težko privoščiš, da jih imaš premalo. Prinaša tudi reputacijsko škodo tistim populističnim avtoritarcem, ki se še niso do konca požvižgali na svoj mednarodni ugled.

Tretje in morda najpomembnejše orodje populizma in avtokracije je manipulacija. Njena prednost je v tem, da je koristna že v fazi pohoda na oblast. Čeprav tudi ta zahteva določene investicije, še posebej v medije, je stvar z razmahom družabnih omrežij postala precej cenejša, učinkovitejša in enostavnejša, poleg tega pa bo sposoben populist vedno našel soborca, ki mu bo za zagonske stroške v žep stisnil evro, forint, rubelj, ali dva.

Najpomembnejši lubrikant manipulacije pa ni denar, ampak neumnost in neznanje. Razmah desnega, neliberalnega, avtokratskega populizma je neločljivo povezan z zavračanjem dejstev, neracionalnostjo in nekritičnim, slepim, papagajskim ponavljanjem vsakršnih neumnosti in bedarij. V populističnem krasnem novem svetu so znanstvena dejstva instrument odtujenih izkoriščevalskih elit, ki se jim pošten narod lahko upre le z junaškim brcanjem v temo. Laž je predstavljena kot vrednota, od ponižanih in razžaljenih doživljena kot klic k uporu, od populističnih manipulantov pa kot učinkovito sredstvo za odvračanje pozornosti, futranje ljudskega besa, ustvarjanje zaslužkov, utrjevanje oblasti in diskvalifikacija politične konkurence.

Laži se pišejo na avtobuse, z njimi se v delirij spravljajo množice na stadionih in v športnih dvoranah, povzročajo mednarodne napetosti, razsuvajo demokratične institucije in temelji povojne mednarodne ureditve, utemeljujejo najbolj zavržne in nehumane politike do ranljivih in ogroženih skupin, na koncu pa tudi spodkopavajo poizkusi, da se s skupno, globalno akcijo zaustavi ali vsaj upočasni procese, ki ogrožajo preživetje človeštva.

Kar nas pripelje do nedavnega posveta predsednika Republike Slovenije o podnebni strategiji naše države. Seveda je popolnoma prav, da se na takšen posvet povabi ne le strokovnjake, ampak tudi politike, ki imajo v rokah škarje in platno in odgovornost glede uveljavljanja bodoče slovenske strategije, kakršnakoli pač bo. A glede na predsednikov izbor nekaterih sodelujočih na posvetu se zdi, da bi ta strategija po njegovem mnenju morala biti zasidrana na aritmetični sredini med tistimi, ki zanikajo znanstvena dejstva o grožnji podnebnih sprememb, in tistimi, ki o tem nekaj vedo. V imenu enotnosti za vsako ceno se od nas pričakuje, da se zglihamo nekje na polovici med populističnimi nebulozami in znanstvenimi dejstvi. Z malo sreče tako naši otroci in vnuki na morje ne bodo hodili v Kozino, ampak v Dekane.

Na kratki rok je laž v politiki gotovo učinkovitejša od resnice. Politika, zasidrana v sivi realnosti, je za mnoge volivce manj privlačna kot adrenalinska vožnja po sanjski deželi populističnih obljub. Še posebej pomembno vlogo pa ima odmik od resnice, dejstev in znanosti v kontekstu podnebnih sprememb. Manipulacija in laž sta tukaj orožje v borbi proti naporom, da se v imenu javnega interesa omeji popolna svoboda neoliberalnega kapitala, ki se mu seveda fučka za podnebne spremembe in ni pripravljen žrtvovati niti dela današnjih dobičkov za varnejšo - ali sploh kakršno koli - prihodnost generacij, ki prihajajo. Zavezništvo med desnim populizmom in neoliberalizmom je obema v korist. Populizem z obstrukcijo ukrepanja proti grožnji podnebnih sprememb zgolj vrača uslugo družbene odgovornosti osvobojenemu kapitalu, ki je s svojim lomastenjem spravil liberalno demokracijo ob dober glas, pavperiziral precejšen del prebivalstva v razvitih državah in populizmu utrl pot na oblast.

V takšni situaciji se odgovorni politiki ne morejo obnašati kot moja babica, ko smo se vnuki skregali med sabo. Eno je preseganje razlik v uresničevanju z ustavo zaščitenih vrednot in življenjskih interesov državljanov - med katere verjetno lahko prištejemo tudi preživetje človeške vrste - drugo pa kompromitiranje teh vrednot in življenjskih interesov v imenu preseganja razlik. Kompromis ni vedno znak politične zmernosti, moči ali modrosti. V konfliktu med strpnostjo in nestrpnostjo, liberalno in neliberalno demokracijo, resnico in neresnico je sredinska črta zmaga sovraštva, nesvobode in laži.

Predsednika republike v njegovi vnemi do poslušanja različnih mnenj seveda podpiram, na enega od posvetov sem bil povabljen tudi sam. Predlagal bi mu le, da koncept odmakne od golega, vrednostno nekritičnega iskanja najnižjih skupnih imenovalcev kot temeljev za življenje v državi, ki je sama sebi namen. Mislim, da smo lahko in moramo biti ambicioznejši in si dosledneje prizadevati za državo, katere vrednost bodo določale vrednote, na podlagi katerih in zaradi katerih smo se osamosvojili. Glede človekovih pravic, političnih svoboščin, demokracije, spoštovanja človeškega dostojanstva, dostojnega življenja in blagostanja vseh državljanov – da o dolgoročnem preživetju človeške civilizacije sploh ne govorim - se s populisti ni pametno glihati na pol.