Kot kri rdeča mavrica

(8692) Ko so 27. januarja 1945 vojaki 322. divizije sovjetske Rdeče armade osvobodili Auschwitz, je bilo v njem okrog sedem tisoč v veliki večini bolnih, shiranih ali umirajočih internirancev. Med njimi je bil tudi 33-letni Karl Gorath, zdravniški strežnik iz Bad Zwischenhahna v bližini Bremna. Karl je v taboriščih preživel vrsto let, potem ko so ga leta 1937 aretirali agentje iz Centralnega rajhovskega urada za boj proti homoseksualnosti in abortusu, ki je deloval v sklopu drugega izvršilnega oddelka Gestapa. Kombinacija pristojnosti v tem oddelku Hitlerjeve tajne policije je zanimiva, Gestapo je, vsaj v enem oziru, goreče zagovarjal pravico do življenja. Karla niso preganjali zaradi tega, ker bi se ukvarjal z umetno prekinitvijo nosečnosti, ampak zato, ker ga je ovadil "ljubosumni ljubimec". Na internacijo je bil obsojen na podlagi zloglasnega 175. člena nemškega kazenskega zakonika, ki je kazensko preganjal homoseksualnost. Člen je sicer bil v veljavi od leta 1871, nacisti so le radikalno povečali predvidene kazni. Po tem členu je bilo v nekaj desetletjih aretiranih skoraj 100.000 moških, ne samo v Nemčiji, ampak tudi v nekaterih pripojenih delih tretjega rajha. Okrog 50.000 je bilo obsojenih, nekje med 5000 in 15.000 jih je končalo v koncentracijskih taboriščih. Precej zapornikov iz Alzacije je končalo v zloglasnem taborišču Struthof Natzweiler v bližini Strasbourga, kjer je bil zaprt tudi Boris Pahor. Z njim je bil v Struthofu tudi Alzačan Pierre Seel, ki so ga nacisti aretirali takoj, ko so okupirali ta del Francije. V svojem pričevanju opisuje neverjetno bestialnost esesovcev, ki so se izživljali nad taboriščniki, zaprtimi po 175. členu, jim pulili nohte, silili v medsebojne spolne akte in jih posiljevali z lesenimi palicami. Pierrovega ljubimca, komaj osemnajstletnega Jo, so stražarji pred njegovimi očmi slekli do golega, mu na glavo poveznili pločevinasto vedro in nanj nahujskali nemške ovčarje, ki so fanta raztrgali na kose.

Karl Gorath je konec vojne preživel v Auschwitzu, kamor je bil kazensko premeščen zaradi pomoči poljskim taboriščnikom. Karlova leta v nacističnih taboriščih so bila polna trpljenja in nepopisne okrutnosti, a je imel vseeno to srečo, da je preživel. Preživel je tudi Kurt von Ruffin oziroma Kurtis von Reidffin, predvojni nemški filmski igralec in operni pevec, ki je v taborišču na zaporniški uniformi nosil veliko črko A. Ta je pred uvedbo rožnatega trikotnika kot standardizirane označbe za homoseksualce v taboriščih pomenila okrajšavo za "Arschficker" ali ritojebec. Gre za žaljivko, ki je preživela nacizem in se vse pogosteje in vse bolj odkrito uporablja na družabnih omrežjih in v javnem govoru nekaterih drugače mislečih posameznikov in javnih oseb.

Vsi niso imeli toliko moči, trme ali sreče, da bi bili preživeli, kot je to uspelo Karlu, Pierru in Kurtu. Od skupnega števila med pet in petnajst tisoč zaprtih homoseksualcev jih je v taboriščih umrlo okrog šestdeset odstotkov. Gre za najvišjo stopnjo smrtnosti v kategorijah zapornikov, ki jim, drugače od Judov in nekaterih drugih skupin, sicer ni bilo namenjeno popolno iztrebljenje, ampak "zgolj prevzgoja". Tudi prepričanje, da je homoseksualnost bolezen ali izrojenost, ki jo je mogoče ozdraviti ali odpraviti, je preživelo čas nacizma in ima še danes precej pristašev, tudi pri nas.

Natančnejših številk o tem, koliko je bilo interniranih homoseksualcev, ne poznamo, predvsem zato, ker mnogi preživeli niso želeli govoriti o razlogih, zakaj so bili obsojeni in internirani, in to z razlogom. Mnogi med njimi so bili po osvoboditvi iz taborišč ponovno zaprti, po istem členu kazenskega zakonika. Zavezniki in povojna nemška oblast, v kateri je, še posebej v policiji in sodstvu, kar mrgolelo "bivših" nacistov, so vztrajali, da do konca odslužijo kazni, na katere so jih obsodila nacistična sodišča. Ko je Karl Gorath leta 1947 ponovno prišel na sodišče, ga je tam pričakal isti sodnik kot pred vojno. "Že spet ti!", mu je zabrusil in ga poslal nazaj v zapor. Homoseksualci so bili tudi edina kategorija žrtev, ki ni prejela nikakršnih odškodnin za čas in trpljenje, preživeta v peklu nacističnih taborišč. V očeh uradnih oblasti in javnega mnenja so ritojebci dobili bolj ali manj tisto, kar so si zaslužili. 175. člen je bil iz nemškega kazenskega zakonika odpravljen šele leta 1969. Okrog petdeset tisoč homoseksualcev, žrtev nacističnega preganjanja, obsojenih po 175. členu, je na amnestijo čakalo do leta 2002. V imenu nemške vlade se jim je opravičila kanclerka Angela Merkel.

Postavljanje naraščajoče nestrpnosti do LGBT-populacije v zgodovinski kontekst nacističnih zločinov je občutljiva zadeva, a je to potrebno storiti. V današnjem sovraštvu ne gre za reprizo, ampak za kontinuiteto. Seveda ne gre za to, da bi z naciji zmerjali vsakogar, ki še danes homoseksualcem odreka enakopravnost in določene pravice, ali vse, ki se počutijo neugodno v družbi homoseksualcev, in tiste, ki jim je neprijetno zgolj ob pomisleku, da v družbi obstajajo tudi homoseksualci. Prav pa je, da so ljudje, ki sebi jemljejo pravico, da v imenu lastnih predsodkov kratijo pravice drugim, soočeni z resnico o krivicah in trpljenju, ki jih je v moderni zgodovini Evrope prinesla politična eksploatacija predsodkov in sovraštva do homoseksualcev. Razlogi za predsodke so lahko različni, od družinske vzgoje, ideološke zaslepljenosti do verske indoktrinacije ali nesproščenega odnosa do lastne seksualnosti. Odpraviti jih ne bo mogoče čez noč, potrebni so dialog, poslušanje, pojasnjevanje, svetovanje. Za spremembo globoko zadrtih predsodkov sta potrebna potrpežljivost in čas, vendar ne enega ne drugega ne moremo zahtevati na račun pravic in spoštovanja človeškega dostojanstva vseh. Civilizirana, demokratična družba, ki spoštuje človekove pravice in svoboščine, temelji na zaščiti pravic posameznikov in manjšin pred samovoljo večine, ne pa na olajševanju in legitimizaciji večinskega nasilja nad manjšino.

Poznavanje zgodovinskega konteksta je pomembno tudi zaradi tega, ker se ponovno širijo poizkusi političnega podpihovanja in izkoriščanja predsodkov in sovraštva do ?LGBT-populacije. Ponovno ne želim vsepovprek in vsakogar zmerjati z nacistom, a to ne pomeni, da lahko zatisnemo oči pred dejstvom, da se v doseganju političnih ciljev in interesov pritiska na podobne gumbe globoko vsajenih predsodkov in mržnje, ki so v Evropi v preteklosti povzročili že toliko trpljenja in zla.

Danes nestrpnost do LGBT-populacije v nekateri delih Evrope znova narašča, pravice homoseksualcev so z enakopravnostjo in reproduktivnimi pravicami žensk, ter seveda z migranti, del populističnega triptiha grešnih kozlov, s sovraštvom do katerih si nekateri politiki želijo pridobiti ali utrditi oblast. V luči tega prva parada ponosa v Mariboru in že tradicionalna parada ponosa v Ljubljani pošiljata pomembno in dragoceno sporočilo, ki je lahko Mariborčanom, Ljubljančanom in vsem Slovencem v ponos. Z zavzemanjem za pravice in človeško dostojanstvo LGBT-oseb ščitimo tudi lastne pravice in lastno človeško dostojanstvo. Gre tudi za priznavanje zgodovinskih zaslug prvim LGBT-organizacijam v Sloveniji, ki so v zgodnjih osemdesetih letih širile prostor politične in osebne svobode vsem Slovencem, ne glede na spolno usmerjenost, in bile zato izpostavljene nepopisnemu besu in poniževanju iz drugih delov bivše skupne države. Za samostojno Slovenijo kot demokratično, civilizirano, humanistično evropsko državo je Magnus, ki je deloval v okviru ljubljanskega ŠKUC-a, naredil bistveno več kot mnogi tisti, ki homoseksualce danes v imenu domoljubja in družinskih vrednot zmerjajo s pedri.

Tisti, ki jih je parada ponosa v Mariboru ali Ljubljani zmotila in razjezila, tisti, ki so prepričani, da so strpneži, ker jih homoseksualnost ne moti, dokler "se ti ljudje to gredo doma", tisti, ki imajo polna usta žaljivk o pedrih in ritojebcih, naj za trenutek pomislijo na Karla, Kurta in Pierra. Naj, preden naslednjič odprejo usta, pomislijo na Jo in na nemške ovčarje. Pomislijo naj na to, da je rdeča barva v mavrici tudi barva prelite krvi. Morda se bodo nekateri med njimi zamislili nad dejstvom, da se homoseksualci, navkljub trpljenju in krivicam, ki so jih doživeli v preteklosti in jih ponekod še doživljajo, ne odzivajo z jezo in željo po maščevanju, ampak s parado ponosa, ljubezni, strpnosti in spoštovanja do vseh. Za kaj takšnega je potrebno veliko humanizma, dostojanstva, načelnosti in poguma. Najmanj, kar lahko pričakujemo od večine, je to, da v svojem odnosu do manjšine sledijo njenemu vzgledu. Zaradi vseh nas in tudi zato, da ne bo nikoli več že spet.