Našemljene gorile

(7762) Leta 1983 je bila posneta uspešnica Trading places (prijaznemu lektorju Večera prepuščam, da poišče slovenski naslov, meni to ni uspelo), v katerem se bogataška brata za zabavo poigravata z usodo dveh ljudi, ki ju igrata Eddie Murphy in Dan Aykroyd. Nekateri se bodo filma spomnili kot komične kritike ameriške razslojenosti in družbene neodgovornosti kapitala, drugi spet po tem, da je Jamie Lee Curtis v njem pokazala joške. Meni je ostala v spominu ena od zadnjih scen, v kateri se v gorilo našemljeni hudobni pomagač dveh bratov znajde v kletki z zaljubljenim goriljim samcem. Scena se zaključi z zoomom na debelo izbuljene oči gorilje romantike deležnega zlikovca. Vse ostalo je prepuščeno domišljiji.

V gorilo našemljeni človek je tudi glavni protagonist raziskovalnega projekta dveh ameriških eksperimentalnih psihologov, Christopherja Chabrisa in Daniela Simonsa, ki je opisan v njuni leta 2010 izdani knjigi Nevidna gorila. Chabris in Simons sta za svoj projekt, po mojem mnenju popolnoma zasluženo, dobila "Ig" Nobelovo nagrado za najbolj trivialno znanstveno raziskavo v tistem letu.

V projektu je bilo skupini prostovoljcev naročeno, naj štejejo, kolikokrat si bodo na košarkarskem igrišču v bele majice oblečeni študenti podajali žogo. Opazovalci so bili tako osredotočeni na svojo nalogo, da med štetjem sploh niso opazili, da se je na igrišču pojavila gorila. Namen raziskave je bil dokazati, da ljudje, osredotočeni na eno stvar, zlahka ne opazijo ničesar drugega. Chabrisove in Simonsove knjige sicer nisem prebral, poznam pa vic, v katerem Mujo in Haso z uporabo eksperimentalne psihologije nemškemu turistu odklopita in odpeljeta počitniško prikolico.

Odvračanje in preusmerjanje pozornosti je ena od ključnih kompetenc tudi v politiki. To je po eni strani razumljivo, saj si vsakdo želi, da bi ga ljudje poznali po uspehih, ne pa napakah in polomijah. Populizem tovrstno eksperimentalno psihologijo dvigne na bistveno višji nivo. Cilj ni zgolj preusmerjanje pozornosti z napak na uspehe, ampak naklepna manipulacija volivcev, ki jih je potrebno spraviti v stanje, v katerem ne bodo opazili ali pa bodo celo pristali in goreče podprli stvari, ki so jim objektivno v škodo. Ljudi je potrebno zamotiti, da jim lahko ukradeš prikolico.

Samopoškodba, povzročena s podpiranjem populistov, je dvojna. Najprej gre za izgubo politične svobode. Sklicevanje na ekskluzivno pravico predstavljanja narodovih interesov služi kot sredstvo za delegitimizacijo politične konkurence in spodkopavanje neodvisnega sodstva, svobodnih medijev in civilne družbe. Populistično razmontiranje vzvodov demokratičnega nadzora v imenu naroda narodu lahko prepreči, da se populista demokratično znebi, ko ga ima poln kufer. Desni populizem ima tudi ekonomske posledice. Medtem ko populistični Mujo zabava publiko, ji neoliberalni Haso odklaplja prikolico. V Evropi to prinaša grožnjo dokončnega propada družbenega modela, ki temelji na zasebnem gospodarstvu, uravnoteženem z zaščito javnega interesa, in kapitalu, ki razume in sprejema, da za svoj obstoj in normalno delovanje potrebuje pravno državo, demokratično nadzorovano izvršilno oblast, kvalitetno šolstvo in zdravstvo, infrastrukturo, in se je v ta namen pripravljen odpovedati tudi delu svojega dobička. Ta pristop je bil najbolj izpopolnjen v Skandinaviji in njenem modelu države blagostanja. Danski družbeni in ekonomski sistem je dolga leta temeljil na misli Nikolaja Grundtviga o idealni družbi, v kateri jih ima malo preveč in še manj premalo. Grundtvig ni bil ne levičar ne revolucionar, ampak protestantski pastor, ki je umrl leta 1872.

Zahodnoevropski model države blagostanja je svoj razcvet doživel v času po drugi svetovni vojni. S trdno zavezanostjo vrednotam liberalne demokracije, človekovim pravicam, vladavini prava je predstavljal odgovor grozotam druge svetovne vojne. S poudarkom na socialni pravičnosti, solidarnosti, družbeni odgovornosti, močnem javnem sektorju, javnem šolstvu in zdravstvu je obenem gradil tudi obrambo proti morebitnim ideološkim skušnjavam z vzhoda. Povojni zahodnoevropski politiki pač niso mogli z gotovostjo predvidevati, da bo idealna komunistična družba, ki so jo gradili Sovjetska zveza in njeni sateliti, končala tako klavrno, kot je. In ko se je to zgodilo, je neoliberalizem začutil priložnost, da opravi še z državo blagostanja in z evropskim modelom družbeno odgovornega kapitalizma. Proces, ki je kasneje utrl pot tudi desnemu populizmu, se je začel v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, z neoliberalnim triumfom na Hayeka natripanih Ronalda Reagana in Margaret Thatcher na svetovni sceni.

Države blagostanja seveda ne gre idealizirati. Za svoje težave si je v marsičem kriva tudi sama, z rigidnostjo v prilagajanju na gospodarske, družbene in politične globalne izzive zadnjih nekaj desetletij. Odzivi so pogosto panični. Nova danska socialdemokratska vlada skuša državo blagostanja reševati z izrazito populističnim zasukom do vprašanj, povezanih z migracijami. To jim bo težko uspelo, vrednostnih načel, na katerih temelji država blagostanja, pač ni mogoče rezati kot klobase in deliti samo sebi in svojim. Solidarnost v družbi je ali je pa ni. Neoliberalni kapital državo blagostanja, pa čeprav oslabljeno, sovraži še močneje kot komunizem, za katerega vsaj ve, da ga ni več in ga verjetno ne bo nazaj. S Putinovo naslednico Sovjetske zveze nima težav, v ključnih točkah sta v idiličnem sozvočju. Ker je država blagostanja neločljivo povezana z liberalno demokracijo, sovraži tudi njo. Neoliberalni triptih popolne deregulacije, minimalnih davkov in agresivne privatizacije javnega sektorja je seveda popolnoma nezdružljiv z družbenim in ekonomskim modelom, ki temelji na družbeni odgovornosti kapitala. Desni populizem neoliberalizmu omogoča, da državo blagostanja in liberalno demokracijo napade v njuni vrednostni podstati - solidarnosti, človekovih pravicah, političnih svoboščinah, socialni pravičnosti, nediskriminaciji, strpnosti, spoštovanju človeškega dostojanstva, empatiji, odprtosti, dialogu. Nedavni Trumpovi twitti o štirih članicah ameriškega kongresa so lep primer, kako rasizem in nestrpnost postaneta orožje v boju za politično in ekonomsko nadvlado. Trump je štiri ženske "poslal nazaj, od koder prihajajo", ker naj bi bile zaradi zavzemanja za zgornje vrednote "socialistke". To je v delu ameriške javnosti še huje, kot če nekoga v Sloveniji označiš, da je iz Murgel.

Tragična usoda ljudi, ki so se pustili zavesti populističnemu hujskaštvu in sovraštvu, je v tem, da bodo na koncu sami izpadli največje žrtve projekta politične eksperimentalne psihopatologije, v katerem sodelujejo. S svojim sovraštvom do ljudi od drugod pomagajo ustvarjati prihodnost, v kateri bodo morda tudi sami prisiljeni, da zapustijo svojo domovino. Ko je družba do konca dehumanizirana, oropana sposobnosti empatije in solidarnosti do soljudi, postane nečloveška do vseh, razen do peščice tistih na vrhu. Ogromne večine podpornikov populizma v tej peščici ne bo. Da bo tako, ni potrebno biti jasnovidec, dovolj je kritičen razmislek o realnosti populističnih obljub in njihovih neizogibnih posledicah. A zaradi emotivnega naboja populizma je danes le manjši del njihovih podpornikov zmožen razmišljati in ravnati racionalno. V tem oziru človeške reakcije odstopajo od Chabrisovega in Simonsovega eksperimentalnega psihološkega modela. V njunem projektu so opazovalci, ko so bili opozorjeni na gorilo, videli samo še njo. V populizmu je drugače. Navkljub številnim znakom, da gredo stvari v maloro, mnogi še vedno zgolj preštevajo podaje. Neoliberalne gorile očitno ne bodo opazili, dokler jim ne bodo prišle solze na oči.