Naša nedelja s Štajersko vardo

(8003) Pararesnična zgodba

Sobota, 14.20, manjši kraj nekje na Kozjanskem, bife pri avtobusni postaji

Vardist A (v civilu): "Julčka, daj nama dva laška, pol pa naju pusti pri miru, ker se imava nekaj za zmenit."

Vardist B (v civilu): "Pa naj bosta fejst mrzla."

Julčka (v uniformi), zavije z očmi in navrže kolegici za šankom. "Spet se igrajo vojake. Tudi oni moj je nekaj govoril, da bi šel, pa sem ga tak žvajznila, ne rabi maskirne uniforme, da je čisto flekast."

Vardist A: "Dobimo se jutri ob šestih zjutraj, zborno mesto kota 405."

Vardist B: "Huh?"

"Kota 405. Ne veš, kje je kota 405?"

"Pojma nimam."

"Tam zadaj, za Kaučičevo gmajno, tista pot, ki gre gor v šumo, pa do travnika s tisto veliko lipo. Tam, kjer je imel Joža piknik za petdesetletnico, pa je potem vse pokozlal."

"Pa kaj potem ne rečeš tam, kjer je Joža vse pokozlal?"

"Tristo hudičev, zato ker smo vojska, ne pa tam ena zarukana banda, ki v šlapah okrog hodi, pa se s pivom naliva."

Vardist B (pridušeno): "Hja …"

Vardist B (na glas): "A šef pride?"

"Ne, pravi ona odvetnica, da je bolje, da se ne izpostavlja. Je pa poslal govor, da ga preberem, ga je tudi ona pregledala. Pa novinar od Dela baje pride, bodo naredili reportažo o nas. To so vse zrihtali oni iz Ljubljane."

"Oni iz Ljubljane?"

"Tiho bodi. Bolje, da ne veš."

"Zakaj pa Večer ne bo naredil reportaže?"

"Nočejo. Pravijo, da jih ne zanima."

"Banda izdajalska. Jebemti državo, v kateri so Ljubljančani večji Štajerci od Mariborčanov."

Nedelja, 7.45, kota 405 (tam, kjer je Joža vse pokozlal)

Vardist A (v uniformi): "Pa kaka ste vi vojska, da ste se šele zdaj privlekli. Smo rekli ob šestih. Še dobro, da šefa ni tukaj."

Vardisti (v mislih): "Ob šestih? V nedeljo? Ti si ja čisto fukjen."

Vardist A (strumno): "430. specialni bataljon Štajerske varde, miiiiiir-no! Prebral vam bom sporočilo našega vrhovnega komandanta, ki ga zaradi nepravične sodbe režimskega krivosodja, po nasvetu odvetnice, danes na žalost ni med nami."

V rokah skriva počečkan kos papirja, na katerem so nekatere besede prečrtane in druge vpisane z rdečim flomastrom, v nervozni in zoprni pisavi. "Ta babnica šefu ne pusti niti prdnit več brez njenega dovoljenja," šepetaje zaupa vardistu B, ki stoji ob njem, "zdaj kar ona odloča o tem, kaj bomo rekli, pa kaj delali."

Vardist B (preplašeno ozirajoč se okrog sebe): "Ženske. Ta je še bolj pasja od moje."

Vardist A (bere, še bolj strumno): "Pozdravljeni, Štajerski vardisti, pri-padniki prostovoljne obrambne sku-pine svobodnih ljudi dežele Štajerske.Kmalu bo prišel dan, ko bomo zajaha-li silno burjo in našo deželo ubranili pred …" Vardist A za trenutek premol-kne in poškili na papir in z mastnimi rdečimi črkami zapisane besede "… pred pedri, migranti, feministkami, soroševimi plačanci, musliči in …"

Vardist A (šepetaje): "To je od odvetnice. Pravi, da naj bomo zaj nekaj časa bolj tiho glede oboroženega upora, pa neodvisne Štajerske, pa to. Čez pedre, pa migrante, pa tote druge lahko udrihamo, ker to ni ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve, ampak samo drugačno razmišljanje. To je baje ful demokratično, če smo drugače misleči, pa če totim … (spet poškili na papir) … malo vuhe potrgamo, da nam ne bodo naše štajerske kulture ogrožali."

Vardist A (bere naprej, srednje strumno): "… in skupaj se bomo dvignili v jekleno štajersko pest, ki bo v prah zdrobila levičarske laži o podnebnih spremembah …"

Vardist B (presenečeno): "Kake te zaj podnebne spremembe?"

Vardist A (šepetaje): "Kao da bo zaj samo še vroče, pa dež, pa toča. Tak ko zdaj, samo še bolj fsrano. Baje je Kučan tu tudi zadaj pa toti njegovi. Nisem vse dobro razumel, ampak to so mi oni iz Ljubljane rekli, da moram povedat."

"Oni iz Ljubljane?"

"Tiho bodi. Bolje, da ne veš."

Vardist B (v mislih): "Pa kaka smo mi Štajerska varda, če vse oni iz Ljubljane odločajo."

Vardist A (na glas): "Odpelji četo na urjenje."

"Misliš bataljon?"

"Ja, bataljon. Odpelji ga na urjenje."

"V čem se bomo pa urili?"

"V streljanju v tarčo."

"S čim, človek božji. A ni šef naročil, da tokrat brez orožja?"

Vardist A (zarotniško): "Mam šibrovko v gepeki. Samo po urjenju vun vrži patrone, da ne bo kakega sranja. Pa onemu iz Dela povej, naj ne slika."

Vardist B (pridušeno): "S šibrovko bomo streljali v tarčo? Pa toti je ja čisto nor. To še Joža zadane, brez treninga. Kaka smo mi vojska."

Nedelja, 21.35, ob tabornem ognju na koti 405 (tam, kjer je Joža vse pokozlal)

Vardist A (s tovariško toplino): "Tovariši, po napornem urjenju se sedaj lahko tudi malo sprostimo, samo ti, Joža, idi malo počasneje, saj veš, kak je bilo zadnjič, ko smo bili tukaj. Pa še prvo stražo imaš."

Vardist Joža (s težavo): "Nea funflaj, kakšna straža? S čim naj stražarim, z lastnim tičem? To lahko pri sebi doma delam. Kaka smo mi vojska."

Vardist A (karajoče): "Vzemi šibrovko. Samo patrone prej vun vrzi, da ne bo kakega sranja."

Vardist Joža (sebi v brado): "Raje s tičem kot s prazno puško. Nič ne bom vun metal."

Nedelja, 23.40, nekaj sto metrov pod koto 405 (tam, kjer je Joža vse pokozlal)

Mlajši glas (razdraženo): "Pa dobr, fotr, a mi lahko razložiš, zakaj ni dost, da že cel teden hodiva po vseh možnih rovtah, ampak morava zdej še ponoči sem gor rint, namesto da bi dol v vasi prespala, pa šla jutri naprej."

Starejši glas (očetovsko pomirjujoče): "Sine, tukaj nekje sem pred časom imel govor na slovesnosti, ne spomnim se, ali je bila za partizane ali za domobrance, saj ni važno, ampak spomnim se travnika, gleda direktno na vzhod, pa ena ogromna lipa, simbol slovenstva. Zjutraj bi rad bil že gor, bo fenomenalna svetloba za selfije."

Mlajši glas (še vedno razdraženo): "Ej, fotr, v čem je v bistvu ta fora, s selfiji, instagramom pa to. A nisi ti kao …?"

Starejši glas (ponosno): "Sem."

Mlajši glas (vedno bolj razdraženo): "In?"

"In kaj?"

"V čem je fora?"

"Ni fore. V tem je fora."

Mlajši glas (zmedeno): "Huh?"

Starejši glas (državniško): "Brez vsebine ni idej, brez idej ni ideologij, brez ideologij ni delitev. Samo brez idej in brez vrednot je slovenski narod lahko resnično svoboden in enoten. Zakaj bi se prerekali o tem, kaj je prav in kaj ni, če smo lahko samo Slovenci."

Mlajši glas (zgroženo): "Vrednostni vakuum kot temelj nacionalne enotnosti? Džizs! A si ti kdaj slišal za Aristotla?"

Starejši glas (pokroviteljsko): "Ekzektli! Sem vedel, da boš razumel. Kaj misliš, za jutranji selfi, bi bil boljši topel, človeški pogled in nasmeh, ali tako, bolj državniško, resno in v prazno?"

Mlajši glas (resignirano, v glavi): "Prisilni jopič. Na supu. Ali pa na Kozjanskem. Whatever."

Glas iz teme (prestrašeno): "Stoj. V imenu Štajerske varde. Kdo gre?"

Starejši glas (še bolj prestrašeno): "Krucifiks, kaj je pa zdaj to?"

Mlajši glas (prestrašeno, a zbrano): "Fotr, na tla, tip ma puško!"

Puška (zelo na glas): "Bum!"

Vardist Joža (v glavi, morda tudi na glas): "Živela svobodna Štajerska. Spet bom kozlal."

Opomba avtorja

V prispevku gre seveda za izmišljeno zgodbo, v kateri je vsaka podobnost z resničnimi dogodki ali osebami zgolj naključna in ne v celoti nedobronamerna. Poleg tega vardist Joža, k sreči, navkljub celodnevnem urjenju, niti v fikciji ni bil sposoben zadeti tarče. Po tem, ko je prišel k sebi, je visoki gost opravil pregled častne čete, pardon, bataljona, nato pa je v priložnostnem nagovoru poudaril pomen domoljubja in preživljanja prostega časa v naravi. Vardista Jožo je povabil, naj se udeleži enega od njegovih naslednjih posvetov, na temo regionalnega razvoja v Sloveniji.