Drugače misleči

(7753) Pred dnevi sem na družabnem omrežju objavil zapis, v katerem sem opozoril, kako nekritično smo v Sloveniji sprejeli in začeli uporabljati izraz "drugače misleči", ki je tako na družabnih omrežjih kot tudi v nekaterih medijih postal nekakšen univerzalni alibi za pokrivanje vseh mogočih nespodobnosti, od paravojaškega urjenja v gozdovih do nestrpnosti, sovraštva in rasizma do določenih posameznikov in skupin. Čez noč so nekateri pojavi, ideje in diskurzi, ki bi si sicer zaslužili najostrejšo družbeno obsodbo, postali nekaj popolnoma normalnega in legitimnega. Rasizem, antisemitizem, sovraštvo do homoseksualcev? Ljudje so pač različnih mnenj. Problem sem skušal ilustrirati s provokativno analogijo. Če za fašistoidnega rasista rečemo, da je zgolj drugače misleč, je to kot bi za pedofila dejali, da je le drugače čuteč.

Po objavi se je vsul cel kup užaljenih in ogorčenih odzivov, češ, zakaj preganjam in žalim drugače misleče. Ti odzivi so me spravili v zadrego. Ni mi bilo jasno, zakaj je tako burno reagirala cela vrsta ljudi, s katerimi se sicer v marsičem ne strinjam, a daleč od tega, da bi jih imel za fašistoidne rasiste. Če kaj, sem branil ugled in dobro ime ljudi, ki se deklarirajo kot drugače misleči, vsaj tistih med njimi, ki ne gojijo posebnih simpatij do fašizma in rasizma in jim zato ne bi smelo biti po godu, da se takšne svinjarije skuša v spodobnost prešvercati pod njihovo zastavo. Na koncu koncev, ali nisem drugače misleč tudi sam, saj vendar o marsičem razmišljam drugače kot tisti, ki jim je moj zapis, ko bi rekli ljubitelji anglosaških idiomov med njimi, zavozlal spodnje hlačke?

Izkazalo se je, da ni tako. Moje naivno razumevanje pojma drugače misleči je temeljilo na prepričanju, da gre za ljudi, ki razmišljajo drugače kot nekdo drug. To je v demokraciji ne samo koristna, ampak življenjsko pomembna zadeva. Družba, v kateri vsi mislijo enako, ne obstaja, enoumje je mogoče zgolj pod prisilo. V moji naivni dobronamernosti sem bil pripravljen verjeti, da so me ljudje, ki so tako burno reagirali na moje besede, narobe razumeli, a vendarle ravnali v iskreni želji, da branijo mojo pravico do tega, da se ne strinjam z njimi. Kljub navdušenju nad plemenitostjo takšne interpretacije naše izmenjave mnenj se mi žal dozdeva, da ni bilo tako. Da si drugače misleč, očitno ni dovolj razmišljati drugače, ampak je treba drugače razmišljati na točno določen način.

Dejansko se zdi, da gre pri "drugače mislečih" za lastno ime, ki bi ga bilo treba pisati z veliko začetnico. Ne gre toliko za zagovornike odprtega dialoga različnih mnenj, kot za odporniško gibanje, ki želi družbeni prostor osvoboditi okov civilizacijskih načel in vrednot, na katerih so zahodne demokracije, predvsem pa Evropa, po tragični izkušnji druge svetovne vojne izgradile svoj družbeni, politični in socialni model.

Evropsko povezovanje temelji na spoštovanju človekovih pravic. Drugače misleči človekovih pravic, razen morda svojih, ne čislajo pretirano. Tudi politične svoboščine jim niso pretirano pri srcu, z izjemo svobode govora, ki jo razumejo zelo drugače, kot jo definira in ščiti Evropska konvencija o človekovih pravicah, saj svobodo govora uporabljajo predvsem kot orožje za spodkopavanje in izničevanje drugih s Konvencijo zaščitenih pravic in svoboščin. Kar je po 17. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah sicer izrecno prepovedano, a kdo bi gledal na podrobnosti, ko gre za osvobajanje izpod jarma humanizma, solidarnosti in spoštovanja človeškega dostojanstva. Svoboda govora v ideološki paradigmi Drugače mislečih postane pravica do nestrpnosti in sovraštva. A tudi ta je v njihovih očeh izrazito enosmerna. Medtem ko se vehementno borijo za pravico do svobodnega izražanja lastne nestrpnosti, so hitro ogorčeni in užaljeni, ko se jim zazdi, da je kdo nestrpen do njih. In na koncu Drugače misleči z banaliziranjem sovraštva ogrožajo tudi sami sebe. Ne glede na to, kako prepričani znajo biti v lastno kulturno, rasno, versko ali drugačno superiornost, se v svetu, ki temelji na sovraštvu, vedno lahko najde silak, ki bo tudi njih poslal v zadnji del avtobusa.

V svetu Drugače mislečih obstajajo samo naši in vaši. To polarizacijo skušajo prodati kot delitev na desnico in levico, kar je smešno, predvsem pa precej nerodno za desnico. Na drugi strani so med ljudmi, ki mislijo drugače na drugačen način kot Drugače misleči, zagovorniki človekovih pravic, političnih svoboščin, humanizma in solidarnosti, zelo različnih političnih barv in ideoloških provenienc. Daleč od tega, da bi šlo za politično homogeno skupino, a to Drugače mislečim nikakor ne preprečuje, da ne bi vseh označili najmanj za skrajne levičarje. Kot vsi revolucionarji se tudi Drugače misleči ne ozirajo na dejstva, ki niso v skladu z ideologijo. Trditev, da gre pri zagovarjanju človekovih pravic za levičarsko zaroto, ki jo pogosto slišimo tudi s strani nekaterih, ki se sicer identificirajo kot krščanski demokrati in konzervativci, je na moč zabavna, saj gre pri človekovih pravicah za civilizacijsko izročilo, ki so ga v Evropi izgradili predvsem krščansko demokratski politiki. Zakaj se nekateri prostovoljno odpovedujejo dragoceni dediščini političnega pola, ki mu baje želijo pripadati, mi ni jasno. A morda tega ne razumem, ker nisem Drugače misleč.

Ključna razlika med Drugače mislečimi in zgolj mislečimi je v razumevanju in odnosu do svobode. Drugače misleči zatrjujejo, da z zagovarjanjem absolutne svobode govora, ki vključuje pravico do propagiranja in legitimiziranja sovraštva in politike, ki na tem sovraštvu gradi in ga udejanja, širijo prostor svobode. V družbeni paradigmi Drugače mislečih je že vsaka obsodba ali zgolj kritika, ki se nanaša na njih in ne na skupine ali posameznike, ki jih ne marajo, liberticid. Svoboda se v družbi po meri Drugače mislečih meri z vatli neomejene prevlade večine nad manjšino in posameznikom.

Na drugi strani liberalna demokracija svobodo zagotavlja na podlagi človekovih in socialnih pravic in političnih svoboščin, ki jih uživajo vsi člani družbe - in ne zgolj pripadniki etnične, rasne, verske ali kako drugače definirane večine, in tisti na položajih politične in ekonomske moči. Da v tem ni vedno uspešna in dosledna, je dejstvo, ki je na koncu koncev ustvarilo plodna tla za razmah nacionalističnega populizma. Vprašanje je le, kako te težave odpraviti. Zgodovina nas uči, kaj se zgodi, ko pomanjkljivosti šibke liberalne demokracije rešujemo z avtoritarnostjo v imenu naroda.

Ta ključna razlika v dojemanju svobode pa liberalni demokraciji nalaga posebno odgovornost v odnosu do svobode govora, ki je ključna za normalno delovanje demokracije, saj brez nje ni ne družbenega napredka ne učinkovite zaščite proti zlorabi oblasti. Ob nedavnih, dolgo pričakovanih spremembah, ki želijo obravnavanje najhujših primerov sovražnega govora v Sloveniji uskladiti s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, je treba poudariti, da je v demokraciji večino nespodobnosti, ki se skušajo v legitimnost pretihotapiti z nalepko drugačne miselnosti, mogoče in potrebno preganjati predvsem z argumenti v odprti družbeni razpravi, z ustrezno družbeno in politično reakcijo - ne s pregonom in prisilo. Demokracija se mora znati braniti sama, njeno preživetje ne more biti odvisno zgolj od tožilcev. Nasprotno pa si družba, ki tolerira ali celo temelji na nestrpnosti, diskriminaciji in sovraštvu, takšne odprte razprave ne more privoščiti, ker je ne bi preživela. V svetu Drugače mislečih ni prostora za tiste, ki razmišljajo drugače.