Sreča na vrvici II - v sivi beton svet je vkovan

(6807) "Gospod, gospod," se je za menoj drla blagajničarka v Hoferju, ko sem zamišljeno odkorakal z vrečko, v kateri sta bila mleko in paradižnik. Odločil sem se, da jo ignoriram, dokler me po ramenu ni potrepljal starejši možakar in me opozoril na vznemirjeno prodajalko. "Kartico vam je zavrnilo," mi je nespoštljivo zabrusila komaj polnoletna smrklja s piercingom v levi nosnici, "imate morda gotovino?"

Zaripel in oznojen od ponižanja se po betonski pešpoti povzpnem na ploščad in za trenutek ustavim, ne toliko zaradi spominov, bolj zato, da pridem do sape. Več kot štirideset "najlepših" let življenja, pomislim z grenkobo, da mi je uspelo priti od sem do sem. Spet z mlekom in paradajzi, samo indijancev ni, da bi jim jih zabrisal v faco. Vsaj Rok prihaja, si rečem, super ga bo spet videti po vseh teh letih.

Pred vhodom v blok stoji mlajši moški v ceneni obleki, s pošvedranimi čevlji in od tobaka porumenelimi zobmi. "Matic Škerjanc?" me nagovori in ne ravno nežno prime za komolec.

"Ja" odvrnem nezaupljivo. "In kdo ste vi? Zakaj sprašujete?"

"Eno izvršbico boma mela za podpisat," zadovoljno pojasni in mi v obraz porine nekakšen papir.

Fotelji v mamini dnevni sobi so tam, odkar pomnim. Ko sem bil še otrok, jih je prekrila z zebrinimi kožami, v obupanem poizkusu, da zakrije zaplate oguljenega žameta in resnico o pravih razlogih za očetovo odsotnost. "V Libiji je, Saharo vrta," mi je govorila, ko sem vsak večer pred spanjem spraševal, kje je in kdaj se vrne.

Vrtal je ja, ampak ne Sahare, se predajam grenko sladkemu objemu samopomilovanja, iz katerega me iztrga Rokov gromki krohot. "Kaj si mu naredil? Ti nisi čisto gladek."

Njegovo navdušenje je nalezljivo. "Vse sem mu zabrisal v fris stari, kot v starih cajtih. Še arkado sem mu razbil, ampak nisem valda jaz kriv, da mleka ne pakirajo več v vrečke," odgovorim ponosno. Pa kaj z mano govori kot en zarukan kelnar. "Eno izvršbico boma mela," ga spakovaje oponašam, "marš, govedo izterjevalsko, naj gre k uni, ki ga je poslala, pa naj na njej izvršbe dela."

"A propos 'une', kot ji praviš …," me vpraša Rok in odfrcne le njemu vidno smet s svojih na rob zlikanih dizajnerskih kavbojk, "… kako je kaj Milena? Sploh nisem vedel, da nista več skupaj."

"Seveda nisi vedel. Boli tebe zame in zanjo in za vse nas, si šel lepo v tujino in se greš gospoda, potem pa sem pa tja prideš sem in nam serješ na glavo, kako smo vsi eni zarukani kmetavzarji," mu odgovorim z ostrino, ki preseneti tudi mene. V zadregi se skušam zamotiti s steklenico laškega, a je ponovno prazna.

Roka moj izpad ne vrže iz tira. "Sklepam, da se nista razšla sporazumno," pravi in s pogledom ošvrkne na počez počesane ostanke mojih svetlih kodrčkov in pivski trebuh, ki sili izpod včeraj sveže polo majice.

"Zapustila me je. Z enim od unih jebenih indijancev. Unim čefurjem Perotom, ki si je naredil denar z vavčersko privatizacijo. Zdaj se baje ukvarja s kripto valutami. Po moje ne prav uspešno, če morata še zdaj živet v bajti, ki sem jo jaz kupil, pa še vedno kredit odplačujem. Kripto valute. Kripto pederčina, če mene vprašaš."

Rok ne odgovori, le rahlo povzdigne obrvi. Moje pripombe o osebnih okoliščinah in poslovnih sposobnostih tipa, ki mi drajsa bivšo ženo, so očitno preveč za njegovo evropsko humanistično občutljivost. Še malo, pa bova imela predavanje o sovražnem govoru. Me zanima, kdo je tukaj ogrožena manjšina, jaz ali onadva?

"No," po dolgem premoru prekine molk, "ti si se pa vrnil k mami. Kako pa je kaj z njo?"

"V domu je. Dementna. Vedno po liniji najmanjšega odpora, če mene vprašaš. Jaz naj se pa zajebavam z vsem tem sranjem," odvrnem in zamahnem z roko v smeri zguljenega pohištva, izgubljenih upov in zavoženih pričakovanj.

"Kako pa je kaj v službi?" vpraša Rok, očitno željan speljati pogovor v drugo smer. "Kje že delaš? Folk pravi, da si tajni agent. Škerjanc, Matic Škerjanc," smeje doda, a se zresni takoj, ko opazi moj srepi pogled.

"Sem ja, James fucking Bond. V računovodstvu. Pa še to mi je Milenin fotr zrihtal. Česar nikoli ni pozabila omenit. Da še tistih par evrov, ki jih prinesem domov, ne bi zaslužil, če ne bi bilo nje. Tajni agent 000, mi je rekla."

Odprem si novo pivo. Rok se je komaj dotaknil prvega. S tihim glasom rečem: "Sem bil čisto na tem, da grem v Dom."

"V dom?" presenečeno odgovori Rok. "K mami? A nisi premlad? Še štiriinpetdeset jih nimaš."

"V Dom, ne v dom. V Domovinsko ligo. Veš, tista nova stranka, kao domoljubna, pa to."

Rok ne odgovori, a njegova tišina je zgovornejša od besed.

"Pa kdo si ti, da me boš gledal zviška!" pobesnim in s pestjo udarim po mizi. "Jebe se vam tam po Brusljih in Strasbourgih za nas, s polno ritjo sedite in nam solite pamet. Tukaj pa po nas hodijo in nas dajejo v nič. Pedri pa migranti pa feministke, una moja bivša ma tudi polna usta pravic pa vrednot pa enakosti, pol se pa z drugimi dol daje," vpijem zaripel v obraz.

Rok me mirno opazuje. "No?"

"Kaj no?"

"Si šel v Dom?"

Naenkrat me zapusti ves gnev. "Sem šel, da podpišem pristopno izjavo. In tam srečal enega od mojih šefov. Si predstavljaš?" "Škerjanc?" me je vprašal in gledal s tistimi izbuljenimi očmi." "A nisi ti iz mojega oddelka?" "Sem," sem se obrnil in šel. "Priznam, da sem luzer, ampak nisem tak luzer. Me je pa imelo, da bi mu gume preluknjal na tistem njegovem avtu," zinem in stiskam pesti v krču iz namišljenega poguma rojenega adrenalina.

"Si razmišljal, da bi si kupil psa? Da prideš vsaj malo ven, med ljudi?" vpraša Rok in poškili na uro.

Dolgo ne odgovorim, ker ne zaupam svojemu glasu. "Ne," končno izdavim s cmokom v grlu, "odkar so odpeljali Jakoba … Una mi je sicer pustila čivavo, ki jo je nabavila, ko sva bila še skupaj. Zanalašč, majke mi, samo da me je provocirala. Sem ji jo odnesel in pustil pred vrati. Za tega oguljenega cucka naj skrbi tisti njen kripto," obmolknem, ker Rok spet dviguje obrvi. "Razmišljam, da bi si kupil kolo. Kot vsak pravi Slovenec. Domoljub, saj veš," obupano poskušam pogovor obrniti na šalo. "Kolo lahko voziš ali pa pustiš v kleti, psa je pa treba trikrat na dan ven peljat. Ker kolo je kolo, pes je pa živ. Komu se pa da. Še drek moraš pobirati za njim. Tega imam v lajfu dovolj tudi brez ščeneta," pribijem.

Rok ima počasi vsega dovolj. Še enkrat pogleda na uro, vstane in si popravi hlačnici. "Ful te je bilo fajn videt stari. Dajva to hitro spet ponovit," reče zelo neprepričljivo, pomaha in gre.

Ne odzdravim. Obsedim na fotelju in si zamišljeno popravljam kodrčke, ki so mi med vznemirjenjem zdrsnili s položaja. "Ta stari ste krivi," si zamrmram v brado in odprem še eno pivo.