Vi ar going daun

(7960) Na lep poletni vikend pred dobrimi tridesetimi leti sva se prijateljem Aljošo odpravila na ribolov h Krki. Rib sicer nisva ujela, a se tudi nisva zelo trudila, bile so le izgovor za izlet v nedrja z jutranjimi meglicami in šmarnico prežete dolenjske ezoterike. Prenočila sva pri Aljoševi teti, v prikolici na vrtu, ker v hiši ni bilo prostora. Na obisk je namreč prišel še en sorodnik, takrat na začasnem delu v Kočevju, ki je bil po poklicu, če se prav spomnim, cestar. Da Kočevje ni od muh, vemo vsi. Tam imajo najbolj tolste medvede, Natašo Briški in tekmovanje v metanju motornih žag. Na vse to, in še marsikaj drugega, je bil ponosen tudi omenjeni gospod, ki je vsak stavek začel s "pri nas na Kočevskem …".

Strica že dolgo ni več med nami, tudi od Aljoše smo se pred dnevi poslovili in ta zapis posvečam njemu. Je pa izraz "pri nas na Kočevskem" v naši družini od tistih časov ponarodel. Moja brata ga uporabljata kot rdeči karton vsakokrat, ko po stari gastarbajterski navadi začnem primerjati ljudi in običaje na tujem s tistimi doma. Ker bom v tokratnem pisanju zagrešil natančno to, gre vnaprejšnje opravičilo tako njima kot vam. Prosim vas za razumevanje. Samoprepričevanje o prednostih novega okolja je za nas na začasnem delu v tujini obrambni mehanizem proti domotožju. Tega pogosto čutim tudi sam, čeprav moram priznati, da odkar iz tujine lahko spremljam tudi slovenska TV-poročila, to bolečino nekako lažje prenašam. In ravno v teh poročilih sem preko poletja zasledil novice, ki so me pripeljale do primerjav med Slovenijo in Francijo.

Najprej tiste o vaških stražah v Beli krajini in o domoljubih, ki v šlapah in maskirnih uniformah, oboroženi zgolj s pivskimi trebuhi in polomljeno angleščino, bdijo nad našo varnostjo in teritorialno integriteto. Nekateri izmed njih baje prehodijo do petdeset kilometrov na dan in lovijo tuje nebodijihtreba. "Daun, daun, dis iz kantri Slovenija, daun!" Nekaj deset kilometrov v šlapah ni mačji kašelj, čeprav, po lastnem priznanju, patruljiranje ni pretirano učinkovito. "Mi vpijemo, oni pa kar ne ubogajo, sploh se ne uležejo, ampak kar hodijo naprej."

Tudi v Franciji imajo ljudi, ki nase nesebično prevzemajo breme zaščite državnih meja. Pred dnevi se jim je francoska država zahvalila tako, da je trojico obsodila na pol leta zapora in denarno kazen, kar petinsedemdeset tisoč evrov pa je moralo plačati tudi njihovo skrajno desno združenje Generacija identitete, ki ima svoje pristaše in sponzorje tudi pri nas. Medtem je v Sloveniji najhujša sankcija, ki za zdaj preti našim wanabee graničarjem, možnost, sicer neznatna, da njim naklonjeni medijski prispevki ne bodo uvrščeni prav na vrh naslovnice ali v prime time TV-termin. Resnici na ljubo je vendarle treba dodati, da so bili identitarci v Franciji obsojeni zaradi "dejavnosti, izvedenih v okoliščinah, ki lahko povzročijo vtis, da gre za opravljanje javnih funkcij". Tega našim nadobudnežem, ki patruljirajo v šlapah in v spremstvu mladoletnih otrok, gotovo ne moremo očitati.

Na francoskih mejah pa ne patruljirajo zgolj identitarci. Francoske oblasti so v zadnjih letih večkrat aretirale in tudi obsodile Cedrica Herroua, kmeta, rejca kokoši in oljkarja iz bližine Nice. Cedric ni bil preganjan zato, ker bi hodil v zelje skrajno desnim mejebrancem. Au contraire, kot bi rekli Francozi, obsojen je bil zaradi pomoči beguncem, ki so skušali iz Italije priti v Francijo. Velja omeniti, da so bile vse prvostopenjske obsodbe na koncu razveljavljene, francosko ustavno sodišče pa je parlamentu naložilo, naj spremeni zakonodajo in močno omeji tako imenovani delikt solidarnosti in kriminalizacijo humanitarne pomoči. Ta seveda ne vključuje organiziranja ilegalnih prehodov meje iz dobičkarstva, s katerim imamo precej opraviti tudi pri nas. Trgovina z ljudmi popolnoma upravičeno tudi v Franciji ostaja kaznivo dejanje.

Primerjavo med državama mi je vzpodbudila tudi novica izpred nekaj mesecev, o tem, kako je socialdemokratskemu županu ene od slovenskih obmejnih občin na temelju izkoriščanja strahu in nestrpnosti do beguncev uspelo izgraditi domoljubni most med seboj in skrajno desnico. Ob tem je bil župan na smrt užaljen, ker je sodelovanje na protimigrantskem shodu zavrnila lokalna godba na pihala, tako da je ritem korakajočim patriotom zagotavljala zgolj gospa, ki je v afektu ljubezni do domovine s slovensko zastavo pretepala asfalt.

Tudi v Franciji imajo župane, ki si dajo veliko opraviti z begunci in migranti. Eden takih je Damien Careme, ki je bil leta 2001 izvoljen za župana Grande-Syntha, predmestne občine mesta Dunquerque na obali Rokavskega preliva. V osemnajstih letih županovanja mu je uspelo uvesti v šolske jedilnice zgolj lokalno pridelano organsko hrano, postaviti kar nekaj občinskih skupnostnih vrtov, zagotoviti zastonj javni prevoz in občinsko socialno pomoč vsem prebivalcem pod mejo revščine. Ko se je v letih 2015 in 2016 v Grande-Synthe zgrnilo na tisoče beguncev, predvsem iz iraškega Kurdistana, ki so se tja zatekli upajoč, da jim bo uspelo priti v Veliko Britanijo, župan Careme ni stal križem rok, ampak je v sodelovanju z Zdravniki brez meja, brez državne pomoči, postavil humanitarno begunsko taborišče.

Vsemu gastarbajterskemu entuziazmu navkljub gre oba zgornja primera iz Francije jemati z dozo realizma. Tudi na Kočevskem ni vse zlato, kar se sveti. Tako kot naše vaške straže je tudi Cedric Herrou prej izjema kot pravilo. Razlika pa je v tem, da gredo naše in francoske izjeme v različne smeri, in ne gre pozabiti, do kakšnih zakonskih in političnih sprememb je pripeljala angažiranost kokošjerejca iz Provanse. Medtem ko pri nas postavljamo ovire na mejah in uniformirane vaške posebneže medijsko trepljamo po ramah, v Franciji samooklicane brambovce pošiljajo za zapahe, ustavno sodišče in parlament pa odpravljata pravne ovire za človečnost in solidarnost do soljudi.

Tudi župana mesta Grande-Synthe ne moremo predstavljati kot tipičnega predstavnika lokalnih oblasti, čeprav je res, da je bilo po Franciji bistveno več lokalnih pobud za solidarnostni sprejem beguncev kot pa tako tipično slovenskih iniciativ za "obrambo" pred njimi. Eno do beguncev solidarnih mest je tudi Strasbourg, v katerem živim. Zgodba župana Carema je poučna predvsem glede posledic, ki jih ima lahko odločna, učinkovita, solidarna in humana politika na priljubljenost in volilno podporo med prebivalstvom. Od maja letos Damien Careme ni več župan Grande-Syntha. Na evropskih volitvah je bil namreč gladko izvoljen v Evropski parlament.

Da ne bo nesporazumov, tudi v Franciji gre marsikaj narobe in ne bi mi bilo težko najti kar nekaj primerov, kjer bi bila Slovenija Francozom lahko za zgled. A med temi primeri ni odnosa do tujcev, beguncev, migrantov, do solidarnosti do soljudi. Seveda tudi v Franciji obstajata nestrpnost in rasizem, razlika je v tem, da ju vsa resna politika, pa naj bo leva ali desna, načeloma zavrača. Ko so desni republikanci pred evropskimi volitvami skušali koketirati s šovinizmom, so dobili krepko po nosu. Medtem se pri nas dober del politike še vedno obnaša, kot da je futranje predsodkov in strahu investicija v varnost države in njenih meja. Progresivne evropske vrednote, ki smo jih sicer zapisali v ustavo, so vse bolj zgolj ena od možnih opcij, ki jih, v imenu slabo razumljene svobode govora in političnega oportunizma, obravnavamo enako kot vsako ekstremistično hujskanje in sovraštvo. Enakopravnost je seveda zgolj navidezna, vseglihanje med dostojnim in nedostojnim je vedno zmaga slednjega. Dokler tega ne razumemo, odločitve o svoji prihodnosti sami prepuščamo v šlape obutim paravojaškim patriotom in njihovim sponzorjem. Čeprav se nam zdijo bedasti, niso zaradi tega nič manj nevarni. Dis iz kantri Slovenija. Vi ar going daun.

.