Čas je, da spremenimo svet

(8152) Od središča Osla do jezera Tyrifjorden je dobre pol ure vožnje. Ob jezeru sta makadamsko parkirišče in privez. Če ne veš, da je tam, ga zlahka zgrešiš. Nekaj sto metrov od obale je manjši otok. Ob privezu je tabla, na kateri piše, da je na tem otoku 22. julija 2011 desničarski ekstremist napadel poletni tabor norveške socialdemokratske mladine in ubil 69 ljudi. Utoya.

Napis pojasni, da je Utoya danes prostor za politično delovanje, dialog in učenje o demokraciji. Otok je učilnica, zgrajena na prepričanju, da je znanje močnejše od sovraštva do tujcev, sovražnega govora in teorij zarote.

Redna trajektna povezava ne obstaja. Na Utoyo je mogoče priti zgolj po vnaprejšnji najavi. Razlogi so varnostni, pa tudi skrb, da otok ne postane zgolj ena od turističnih destinacij. Spominsko obeležje, ki so ga na Utoyi postavili svojci žrtev, je zasebne narave. Javnosti odprt spominski center je v Oslu.

Z Ano, direktorico partnerske ustanove Sveta Evrope, ki na Utoyi v sodelovanju z norveškim ministrstvom za šolstvo vodi delavnice za mlade, sva najin prihod seveda najavila. Po nekaj minutah čakanja naju pobere miniaturni trajekt, s katerim je tistega usodnega 22. julija pred osmimi leti na otok prišel tudi morilec Breivik, v policijski uniformi, pod pretvezo, da mora preveriti varnostno stanje po napadu na vladno zgradbo v Oslu, v katerem je tistega jutra že ubil osem ljudi.

Prvi vtis na Utoyi je, da gre za kičasto razglednico skandinavske idile. Nad privezom je bela lesena vila, počitniška rezidenca predvojnega industrialca in politika Jensa Kristiana Bratlieja, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja postal pristaš Vidkuna Quislinga in njegove z nacizmom navdahnjene stranke Nasjonal Samling. Skrajno desna politična prepričanja Bratlieja niso ovirala pri prodaji posesti mladinski organizaciji svojih ideoloških nasprotnikov.

Drugi vtis je majhnost. Otok prehodiš v največ petih minutah, obhodiš v četrt ure. Vse skupaj ni večje od Kongresnega trga v Ljubljani. 22. julija 2011 je na njem taborilo več kot petsto mladih, mnogi so bili še mladoletni, petnajst, šestnajst let stari otroci. Od začetka streljanja pa do prihoda prvih policistov je minila ura in pol. Devetdeset minut za izvedbo Breivikovega peklenskega načrta, ki ga je v potankosti napovedal in razložil na tisoč petsto straneh svojega "manifesta". Pravijo, da besede ne ubijajo. Morda, a teh tisoč petsto strani sovraštva je morilec napisal zato, da napove in upraviči svoj zločin. Množični umor najstnikov, katerih smrt - po besedah, ki niso ubijale - je bila potrebna za rešitev zahodne civilizacije.

Desno nad pristanom je nogometno igrišče. Nogometni turnir je vsako leto vrhunec poletne sezone. Nad igriščem, tik ob manjši zgradbi, v kateri je pred usodnim odhodom v Mehiko kratek čas preživel tudi Lev Trocki, je rdeč skedenj, v katerem so razstavljene fotografije o času, ljudeh in dogodkih, ki so zaznamovali otok skozi desetletja. Na eni opazim svojega donedavnega šefa, sedaj že bivšega generalnega sekretarja Sveta Evrope, Thorbjorna Jaglanda, kako v ekstravagantno tesnih kratkih hlačah čisti latrine. Na drugi ravno tako rosno mladi Jens Stoltenberg pozira pred ukradenim smerokazom za regionalni štab Nata. Mladi laburisti so bili pod Stoltenbergovim vodstvom zelo kritični do norveškega članstva v severnoatlantskem zavezništvu.

Le kaj počne Jens te dni, si mislim in se hahljam, ko zapuščam skedenj. Na najvišji točki otoka je sodobno, z lesenimi piloti obkroženo stekleno poslopje. Hegnhuset, hiša, ki varuje. 495 lesenih pilotov za 495 preživelih. Tam so zato, da varujejo spomin na umrle. Znotraj konstrukcije, katere streha počiva na 69 stebrih, je eno od redkih poslopij, ki jih po napadu niso porušili. Gre za staro jedilnico, v kateri je umrlo trinajst žrtev Breivikovega sovraštva. Ohranjeno je vse. Sledovi krogel. Odprta okna, skozi katera so nekateri pobegnili na varno. Svetle lise na zidovih, kjer je bila s kemičnimi čistili izbrisana kri tistih, ki jim to ni uspelo. Od strelov preluknjani klavir, s katerim so pred napadom vsako poletje proslavljali rojstne dneve. Cvetje in sporočila, ki jih najbližji po napadu polagajo ob rojstnih dneh otrok, ki so se za klavirjem zaman skrivali pred pobesnelim morilcem. Dobro voljo iz skednja v trenutku zamenja nepopisljiv občutek groze. Tisti, ki so pogosto na otoku, imajo izraz za te vratolomne spremembe v občutkih in razpoloženju. Noter in ven. Ves čas, brez prestanka. Idilična narava in sledovi krvi. Svetloba in tema. Smeh in bolečina. Ljubezen in smrt. Noter in ven. Čustveni vrtinec, ki je bil po napadu namenoma vtkan v ponovno rojstvo Utoye. Ljudje pridejo sem, da se spominjajo žrtev zločina in se pogovarjajo o tem, kaj se je zgodilo, a tudi zato, da se smejijo, družijo, igrajo nogomet in se imajo radi. Želja svojcev mladih žrtev je bila, da Breiviku ne dovolijo, da uniči Utoyo in vse, kar je otok predstavljal njihovim otrokom.

Ob vhodu v jedilnico je zid s časovnico dogodkov tistega usodnega dne in zapisi SMS-sporočil. "Mami, očka, mislim, da se ne bomo nikoli več videli. Rad vaju imam … Mami, strah me je, da bom umrla … Mami, karkoli se zgodi, hočem, da veš, kako te imam rada … Pokliči me, da pridem pote … Prosim, pokliči me, da lahko pridem pote … Pokliči me … Pokliči me …"

Ali besede ubijajo? Ne vem, nekateri trdijo, da ne. A ko sovraštvo ubija otroke, ti njihove besede lahko zlomijo srce.

Ob poslopju stare jedilnice poteka delavnica o sovražnem govoru, po metodologiji, ki je bila izdelana v Svetu Evrope. Dva ducata štirinajstletnikov z vseh koncev Norveške s svojimi učitelji razpravlja o tem, kaj je sovražni govor in kaj ni. Kam vodi primerjanje ljudi in podgan? Kako naj družba odgovori na javno izražanje nestrpnosti in sovraštva? Zakaj prepoved ne more biti edini odgovor? Smo lahko strpni do nestrpnosti? Kaj lahko stori vsak posameznik? Odziv med vrstniki. Odziv v družini. Odgovornost družbe. Z zrelostjo, ki bi jim jo lahko zavidal marsikateri politik, mladi iščejo odgovore. Breivik pripada desničarskemu ekstremizmu, ki predstavlja najhitreje rastočo teroristično grožnjo v mnogih zahodnih državah, a v pogovoru so se dotaknili vseh vrst ekstremizma, tako belskega rasizma kot drugih zrcalnih slik istega sovraštva. Po vrnitvi v šolo bodo te razgovore nadaljevali s svojimi vrstniki.

Po zahodni strani otoka se po "stezi ljubimcev" odpravim proti spominskemu obeležju. Obala se tukaj dviguje strmo nad jezerom, spodaj so skale, nasprotni breg je bistveno bolj oddaljen kot na vzhodni strani, od koder je prišel morilec. Steza ljubimcev, skozi desetletja priljubljeni kraj prvih ljubezni in mladostniških poljubov, je zahtevala največji krvni davek. Tisti, ki so se v času morilskega pohoda znašli na njej, niso imeli kam pobegniti. Steza ljubimcev. Ljubezen in smrt. Noter in ven.

Spominsko obeležje so zgradili svojci žrtev. Preprost jeklen prstan, obešen v krošnje treh dreves. Sončni žarki posvetijo zdaj skozi to v jeklo vrezano ime, zdaj skozi drugo. Na gozdna tla je bilo z vseh koncev otoka presajeno cvetje, ki v juliju, na obletnico tragedije, privablja metulje.

Počasi se odpravim proti trajektu. V mislih imam stihe norveškega pesnika Frodeja Gryttena, ki so nastali le nekaj dni po tragediji. Prebrati jih je mogoče na steni stare jedilnice, zadnjo vrstico pa tudi na rampi, ki vodi na trajekt. S to mislijo pridemo na otok in s to mislijo ga zapustimo.

Prišel bo nov 22. julij, saj morapo druga utripajoča srca bo prišel trajektšotori bodo postavljeni v zeleni travipoljub jutranjega sonca bo otok prebudilhej, hej, čas je, da vstanemo in spremenimo svet.

Ne vem, ali besede lahko ubijajo. Nekateri trdijo, da ne. Vem pa, da besede in dejanja dobrih ljudi vračajo upanje na družbo, v kateri je človečnost močnejša od sovraštva.

Čas je, da spremenimo svet.