Rok(enrol) za šolo in demokracijo

(7173) Nekateri ljudje so barvno slepi, Brad Pitt baje trpi za obrazno slepoto, zaradi katere na cesti ne pozdravlja znancev, jaz pa sem slep za kratice. Ne gre za površnost ali zmrdovanje, ampak za kognitivno disfunkcijo, ki mi preprečuje, da bi si zapomnil katerokoli kratico, daljšo od dveh črk. V mojem poklicu je to velik hendikep. Birokrat, ki ima težave s kraticami, je kot pek, ki je alergičen na moko. Izmislil sem si nekaj zvijač, ki mi pomagajo, da ne delujem tepec na prav vsakem razgovoru ali sestanku, a moje prepoznavanje kratic ne seže dlje od WC-ja.

Ni si težko predstavljati mojega navdušenja nad idejo, da enega od skupnih programov Sveta Evrope in Evropske unije poimenujemo DISCO. Končno ime, ki mi ne bo takoj ušlo iz spomina. DISCO je sicer kratica za demokratic and inclusive school culture in operation ali po slovensko "delujoča demokratična in vključujoča kultura v šolah". Seveda gre za birokratsko latovščino in v slovenski inačici kratica DDVKŠ izgubi vso enostavnost in igrivost angleškega originala, ampak k sreči vsebina odtehta to pomanjkljivost.

Dejavnosti, financirane znotraj programa DISCO, temeljijo na odlični pogruntavščini, ki smo jo s pomočjo strokovnjakov iz držav članic, tudi iz Slovenije, pripravili v Svetu Evrope. Seveda ima tudi ta nemogoče ime, ko bo enkrat do konca prevedena v slovenščino, bi se ji lahko reklo referenčni okvir kompetenc za demokratično kulturo. Kljub groznemu imenu je zadeva v osnovi preprosta, razumljiva in predvsem zelo uporabna za svoj osnovni namen, namreč za podporo izobraževanju za demokracijo in podporo demokraciji v izobraževanju. V slovenskem prevodu ponuja izjemno priložnost za ljudem prijazno kratico - ROK za demokratično kulturo. Ko me je pred časom predsednik Pahor povabil, naj v 30 sekundah razložim, za kaj gre, sem mu odgovoril, da je referenčni okvir za demokratično kulturo poizkus, da na učence prenesemo znanja, veščine, sposobnosti in zmožnost kritičnega razmišljanja in presoje, ki bi jih radi videli in potrebovali pri politikih.

ROK za demokratično kulturo posnema še eno veliko uspešnico z izobraževalne delavnice Sveta Evrope, namreč skupni evropski jezikovni okvir ali SEJO, ki ga poznate vsi tisti, ki v življenjepisih in prošnjah za zaposlitev trdite, da je vaše znanje tujih jezikov najmanj C2. Tako kot SEJO opisuje, kaj vse se morajo osebe, ki se učijo jezikov, naučiti, da se lahko sporazumevajo, ROK opisuje vrednote, odnose, veščine, znanja in sposobnost kritičnega razumevanja, ki jih morajo učenci pridobiti za aktivno demokratično državljanstvo.

ROK vključuje dvajset kompetenc, za vsako od teh kompetenc pa tudi deskriptorje, ki omogočajo prenos in ocenjevanje pridobljenega znanja. Med njimi najdemo sposobnost argumentacije, da morajo vse javne institucije spoštovati, ščititi in uresničevati človekove pravice; razumevanje, da morajo biti vsi zakoni v skladu z mednarodnimi standardi človekovih pravic; prepričanje, da osebe z javnimi funkcijami ne smejo zlorabljati oblasti. Deskriptorji vključujejo tudi odprtost do spoznavanja drugih ljudi in njihovih kultur, spoštovanje ljudi z drugačnim socialnim in ekonomskim statusom, sposobnost sprejemanja odgovornosti za svoja dejanja, uporabe dejstev kot podlage za formuliranje lastnih stališč, empatijo, družbeno solidarnost in sposobnost poslušanja drugačnih mnenj. Ta naključni izbor lepo ilustrira, kaj sem želel sporočiti gospodu predsedniku. Fino bi bilo, če bi opisane kompetence lahko prenesli na učence, še lepše, če bi nam jih uspelo prenesti na politike.

Ampak z ROK nazaj na DISCO. V tokratnem ciklusu je bilo podprtih devet mednarodnih projektov, med njimi sodelovanje univerz iz Francije, Velike Britanije, Belgije in Italije, ki so beguncem z ustreznimi kvalifikacijami omogočile, da ponovno predavajo in na svojem strokovnem področju dajo prispevek družbi, ki jih je sprejela. Zelo občutljiv, a pomemben je bil program pomoči LGBTI učencem, njihovim učiteljem in staršem v Ukrajini. DISCO je podprl tudi avstrijsko-grški projekt o krepitvi odpornosti proti lažnim novicam med mladimi, skupaj s priročnikom za digitalno državljanstvo, ki ga bomo predstavili na novembrskem Svetovnem forumu za demokracijo.

Za Slovenijo, ki v programu DISCO do sedaj žal ni bila zastopana, bi bila zelo zanimiva tudi priporočila za obravnavo kontroverznih tem v izobraževanju, ki so ravno tako plod DISCO-sodelovanja. Vsaj en izvod bi na primer potrebovali na kranjski gimnaziji, verjetno pa še drugje. Med predstavitvijo projekta je bil predstavljen podatek, da si v eni od sodelujočih držav, sicer članici EU, skoraj polovica učiteljev želi močnega voditelja, ena šestina pa celo navija, da bi demokracijo nadomestila vojaška diktatura.

Seveda v Sloveniji še nismo tako daleč. Imam zelo visoko mnenje o slovenskih učiteljih, njihovi strokovnosti in privrženosti demokratičnim vrednotam, vendarle pa tudi oni niso imuni za dogajanja v družbi. Objektivno si je težko predstavljati uspešno izobraževanje za demokratično kulturo v okolju, v katerem ta kultura slabi in izginja. Tudi zaradi tega ni vseeno, kako bo sprejeta in kako bo uspešna uvedba predmeta državljanske vzgoje v srednje šole.

Podrobnosti bodočih učnih vsebin ne poznam, a sem prepričan, da bodo v marsičem temeljile na referenčnem okviru kompetenc Sveta Evrope, ne nazadnje zato, ker je ta nastal tudi s slovenskim znanjem in vsebuje izkušnje in pristope, ki so bili razviti v slovenskih šolah.

Pomembno je že ime predmeta, ki, če se ne motim, še ni dokončno določeno. To je dobro, saj naziv državljanska vzgoja - brez pridevnika, ki državljanstvo vrednostno opredeljuje - ni najbolj posrečen in je lahko zavajajoč. Razlog je morda v tem, da v slovenščini uporabljamo isti izraz za imetnike potnega lista in za aktivne udeležence družbenih procesov. Zmeda se je pokazala tudi v nedavnem prispevku na eni od slovenskih televizij, v katerem je učiteljica potožila, da je državljanska vzgoja potrebna, ker učenci slabo poznajo državne simbole. Da jih morajo poznati, je prav, a cilj predmeta ne bi smel biti le petje državne himne in intimno poznavanje grba in zastave. Na koncu imajo himno, grb in zastavo tudi v Severni Koreji. Domoljubje je neizpodbitno pozitivna vrednota, ki mora imeti mesto v šoli, a za resnično ljubezen do domovine je potrebno, da so učenci sposobni domoljubje vrednostno utemeljiti in biti do domovine tudi kritični. Brez tega ni resničnega domoljubja, ampak zgolj nacionalizem. Bodoči predmet bi moral dati prednost razumevanju države skozi vrednote pred definiranjem vrednot skozi državo.

Težavi, ki pesti Pitta, se med tistimi v fohu reče prozopagnozija. Tudi za družbo, ki je vrednostno slepa in namesto na domoljubju in odprtosti temelji na sebičnosti, čaščenju močnih voditeljev in prestrašenem nacionalizmu, bi se našlo kar nekaj strokovnih in manj strokovnih izrazov. Če pa iščemo še kratico, se mi zdi, da bi bila najprimernejša prav tista, ki mojemu spominu edina ne dela nikakršnih težav. Tam lahko zadnji potegne vodo in ugasne luč.