Komu najbolj pokončno plapola?

(7173) Domoljubje brez zastave je kot juha brez soli. Redko katera stvar ljudem tako hitro porine cmok v grlo kot pogled na morje s prapori mahajočih patriotov. Drugim spet gredo takšni prizori na jetra, saj jih povezujejo z nacionalizmom. Zadeva ni enostavna. Res je, da imajo nacionalisti radi zastave, ampak tudi najbolj zagrizenim jih je težko spraviti na kup toliko, kot jih razobesijo Danci za povprečen otroški rojstni dan. Na hišo, okna, pločnik, torto, zid, luster in sosedove gate. Danci so na svojo zastavo zelo ponosni. Baje jim jo je poslal bog, ko so pred približno tisoč leti premikastili enega od baltskih narodov, ki je še manjši od njih. Bog je v tistih časih zastave verjetno kupoval pri grosistu, saj je zelo podobne razdelil tudi drugim Skandinavcem.

Slovenci zastave nismo dobili od boga, ampak na natečaju, a to ne pomeni, da tudi nas ne zmore zapeljati v domoljubni afekt. Spomnimo se gospe, ki je v Ilirski Bistrici z državno fano pretepala asfalt. Zelo strasten zastavonoša je tudi naš predsednik. Ko gre za velikost droga za zastavo, na nobenem stadionu in športni dvorani ne boste našli junaka, ki bi imel daljšega od šefa slovenske države. Do neke mere mu lahko konkurira le hrvaška predsednica, čeprav ta igra na druge atribute in državne simbole raje razkazuje s tesno oprijetimi majicami z grbom državne reprezentance.

Mnogim je to všeč, drugim ne, češ, poglej jih, populiste. Sam sem pri takšnih sodbah bolj zadržan. Ne trdim, da predsednik Pahor ni populist, pravim samo, da ni populist zgolj zato, ker maha z zastavo in navija za vsak šport, ki je popularen med njegovimi volivci. Lajkfehtanje in obsedenost z všečnostjo morda kršita meje dobrega okusa, ne pa nujno tudi demokratičnih načel. So pa stadioni in športne dvorane prostor, kjer se popularist nevarno približa populistu. Sporočilo navijaškega, z zastavo vihrajočega, v državni dres odetega politika je, da je zgolj eden od nas. In med "jaz sem iz naroda" do "jaz sem narod" je le droben, a za demokracijo lahko tudi usoden korak.

Mahanje z zastavo je v kontekstu populizma pomembno tudi zato, ker se populizem postavlja v vlogo edinega branilca tradicionalnih vrednot. S tem se ljudje, ki jih skrbi za demokracijo, ne ukvarjajo dovolj. V očeh mnogih volivcev v Evropi je politika danes razdeljena v dve skupini. V prvi so tisti, ki zagovarjajo odprto, progresivno družbo, človekove pravice, geje, lezbijke, enakost med spoloma, migrante in podobne reči. V drugi pa imamo politiko, ki trdi, da je na strani varnosti, družine, nacionalne kulture, identitete in domoljubja. Ko so karte tako razdeljene, je igra že končana, zmagovalec pa znan vnaprej.

Ujeta v paniko in nemoč je demokratična politika v odgovoru na populistični izziv do sedaj imela bolj ali manj le dve ideji, eno slabšo od druge. Del te politike s samomorilskim pogumom sprejema in zagovarja zgornjo delitev. Mi smo progresisti, ki se borijo za človekove pravice, pravijo, vi ostali ste pa nedemokratični, zarukani kmetavzarji. To je lepo darilo populizmu in slaba usluga resnični zaščiti človekovih pravic, ki ne more biti učinkovita, če ljudje teh pravic ne razumejo in sprejemajo kot nekaj, kar ščiti tudi njih in tisto, kar je pomembno tudi njim. Drugi se v obupu nad volilnimi uspehi populistov zatekajo k njihovemu posnemanju in z njimi tekmujejo v podpihovanju sovraštva in strahu. To je še lepše darilo ekstremistom, saj njihovo politiko legitimira, volivci pa se bodo na koncu vedno raje odločili za trdi original kot za mehko različico političnega oportunizma, ki v populistični predigri draži najbolj pritlehna čustva, a si nikoli ne upa iti do konca.

Obstaja pa tudi tretja pot. Tista, ki zmore zrelost in odločnost, da se populistom postavi po robu in jim odvzame ekskluzivno pravico do interpretiranja tradicionalnih vrednot. Te mnogim volivcem v evropskih državah ne le veliko pomenijo, ampak so tudi eden od glavnih kriterijev pri izbiri, za koga bodo glasovali.

Ljudje so privrženi družini in prav je tako. A zakaj bi morala ljubezen do družine temeljiti na predsodkih in diskriminaciji do homoseksualcev? Zakaj ljubezen in spoštovanje družine ne bi temeljila na pravici do družinskega življenja vseh ljudi, ki se imajo radi, in na pravici vseh otrok do družine, ne glede na spolno usmerjenost njihovih staršev?

Ljudje si želijo varnosti in do tega imajo vso pravico. A zakaj bi se strinjali, da je varnost mogoče zagotoviti le z bodečimi žicami, tehničnimi ovirami in zidovi? Zakaj ljudem, ki imajo vso pravico do varnosti, tega ne zagotovimo z učinkovito, racionalno, humano in odločno varnostno politiko, ki ne bo temeljila na političnem podpihovanju in izkoriščanja predsodkov in strahu? Ljudje so privrženi svoji kulturi in identiteti in to je lepo. A zakaj ne bi namesto populističnega sprevračanja pojma kulture kot orožja za delitev na naše in druge ljudem ponudili razumevanja kulture, dediščine in identitete, ki nam pomaga, da se spoznavamo in spoštujemo med seboj? Ki nam omogoča, da smo ponosni na to, kdo smo kot posamezniki, pripadniki svojega naroda in pripadniki širših skupnosti, katerih del smo? Zakaj jim ne bi ponudili kulture, ki nam pomaga razumeti drug drugega, ne na škodo naše identitete, ampak v njeno korist?

In na koncu, zakaj ne bi spoštovali domoljubja? Ljudje imajo radi svojo domovino in imajo radi radi svojo domovino. In to je zelo lepo in zelo prav. A če želimo spoštovati domoljubje, potem moramo premagati nacionalizem. Ljubezni do svoje domovine ne moremo in ne smemo graditi na sovraštvu do drugih. Domoljubje zahteva več od mahanja z zastavo. Ljubezen do domovine je treba tudi vrednostno opredeliti in razmišljati o tem, kaj nas v naši domovini navdaja s ponosom, zakaj je lepo biti Slovenec. Brez tega je domoljubje devalvirana, generična nalepka, brez vsebine in pomena. Prazna lupina, v katero se prej ali slej naseli nacionalistično sovraštvo.

Pravo domoljubje mora znati biti tudi kritično. Ker smo privrženci tradicionalnih vrednot, si lahko izposodimo primerjavo iz družinskega življenja. Med otroki in starši, vsaj po pravilu, vlada globoka in iskrena ljubezen, a ko družinski član zaide na kriva pota, se prava ljubezen izkazuje z odgovornostjo, pomočjo in, če je treba, tudi strogostjo. Kaj storiti, če se vam na stara leta mati domovina zavije v zastavo, usede v bližnji bife in v njem celo popoldne popiva, razbija kozarce, kriči in grozi?

So otroci, ki se bodo usedli za mizo, naročili še eno rundo piva in družno z zariplim roditeljem razgrajali, dokler jih nekdo ne mahne po gobcu in pride policija ali pa kelnarica vseh skupaj ne zabriše skozi vrata. Zgodovina nas uči, da se lahko takšna pivniška razgrajanja tudi zelo tragično končajo. Na drugi strani imamo ljudi, ki zmorejo dovolj hrabrosti in razuma, da opiti in razgrajaški domovini poberejo ključe od avta, da ne bi ogrožala sebe in drugih, in jo odpeljejo domov, da se strezni in naspi. Kar se mene tiče, ni nobenega dvoma, kdo v tej zgodbi resnično skrbi za svoje starše, kdo res skrbi za varnost in kdo je pravi domoljub.