Kajpaonizem

(7659) Ko je pred slabimi tremi tedni Slovenijo doletel obisk ameriškega zunanjega ministra, je v delu javnosti završalo, ker naj bi med uradnim sprejemom v Vili Bled zakrili fresko slikarja Slavka Pengova iz leta 1947. Da bi bila zgodba se sočnejša, se je izkazalo, da je avtor freske dedek trenutnega slovenskega zunanjega ministra Anžeta Logarja. Gostitelj je v klečeplazenju pred Trumpovim odposlancem zatajil ne le domovino, ampak tudi družino, je grmelo in odmevalo po nekaterih medijih in družabnih omrežjih. Ogorčenje je bilo tako intenzivno, da ni ponehalo niti takrat, ko se je izkazalo, da je freska tudi sicer zakrita, saj gre pogosto v nos petičnežem, ki tam organizirajo poroke, poleg tega pa je bil sprejem na terasi, ne pa v dvorani, okrašeni s strani Anžetovega dedija. Zgodbica lepo ilustrira dejstvo, da zanemarjanje dejstev, ki ne ustrezajo lastnim stališčem in prepričanjem, ni prisotno le v enem delu vse bolj razdeljene in vse bolj nasršene slovenske javnosti.

"Že, že," boste rekli, "ampak kaj pa oni? Stvari so vendar neprimerljive. Oni so bistveno bolj grobi, žaljivi, zavajajoči in lažnivi." Morda res, vendar to nikogar ne odrešuje odgovornosti za lastne besede in lastna dejanja. Proti zavajanju se ne moremo boriti z malo manj zavajanja. V nasprotovanju žaljivkam in lažem merilo ali opravičilo našega ravnanja in spodrsljajev ne morejo biti profesionalna etika Nove24TV in tviti botov iz kleti. Kajpaonizem ali kazanje s prstom na drugo stran je preverjeno in še kako učinkovito orožje populizma. Saj poznate, "Ubogo žensko mrcvarijo zaradi par sto evrov, kje so pa Jankovićevi milijoni?" in podobno. Kajpaonizem populizmu koristi, če ga uporablja sam ali če ga uporabljamo proti njemu. V prvem primeru gre za odvračanje pozornosti od nečednosti, v drugem pa za legitimiziranje takšnega početja. Zavesegate iz Vile Bled je lep primer, kako se z ihto in zanemarjanjem dejstev lahko hitro ustrelimo v lastno koleno. Tistega popoldneva se je v Vili Bled dogajalo marsikaj, kar je lahko popolnoma legitimno predmet javne razprave in kritike. Namesto tega je bila večina pozornosti usmerjena v afero, ki je ni bilo.

Glede obrambe dostojnosti javne razprave in politične kulture razmišljam podobno kot o domoljubju, pravi patriotizem se po mojem mnenju meri s sposobnostjo kritičnega odnosa do lastne domovine, ne pa z gorečnostjo pljuvanja po drugih. Seveda nikakor ne gre za to, da se ne bi smeli odzivati na nečednosti, napake, žaljivke, avtoritarnost, zaslepljenost, zavajanje in laži. Gre za to, da je učinkovitost takšnega odziva odvisna od načelnosti, ki ne dopušča makiavelističnega klin se s klinom zbija. To je sporočilo izjave Michelle Obama, "ko gredo oni nizko, gremo mi visoko". Ne gre za nastavljanje drugega lica ali vero, da očetovstvo naroda zahteva, da imamo vse otroke enako radi, tudi tiste, zaradi katerih sosedom izginjajo hišni ljubljenčki. Gre preprosto za dejstvo, da v odgovoru na napade na človeško dostojanstvo, razum, integriteto in strpnost od teh vrednot ne moremo odstopati in jih tretirati kot kolateralno škodo.

Kajpaonizem je zapeljiv, saj pogosto gradi na iskrenem, tudi upravičenem ogorčenju in zelo človeški navadi, da smo do drugih bolj kritični do sebe. Hitro nas lahko pripelje v situacijo, v kateri nam je lahko dokazati nenačelnost in nedoslednost. To, da se na enak način obnašajo tudi tisti, na katere kažemo s prstom, je slaba tolažba. Oni s tem po defaultu nimajo težav.

V tej luči že dolge tedne opazujem in ne razumem, zakaj je treba s tako ihto zagovarjati legitimnost izraza "smrt janšizmu". Ne gre za vprašanje legalnosti. Namigovanje, da parola zasluži kazenski pregon, je bolj iz politične trte izvita, a v obrambi dostojanstvenosti, razuma in politične kulture diskurza ne moremo ocenjevati zgolj z vatli praga kaznivosti. Če imaš do nečesa pravico, to še ne pomeni avtomatično, da imaš tudi prav. Smrt je izraz, ki objektivno povzroča nelagodje. Ne vem, kaj je tisto, kar bi zagovorniki te parole radi povedali, pa se ne da izraziti z "dol z janšizmom", jasno pa je, komu to prerekanje najbolj koristi.

Podobno neugodje čutim ob opazovanju medsebojnega obtoževanja glede nespoštovanja varnostnih ukrepov in fizičnega distanciranja ob množičnih shodih. Eni s prstom kažejo na kolesarje, ti na tiste, ki na kolenih, a brez mask romajo na Brezje, in krog je sklenjen. Butasto, neprepričljivo in nevarno. Maska v tem primeru ni le imperativ varnosti, ampak tudi kredibilnosti. Daj gor ali bodi tiho, bi rekli malo parafrazirani Američani.

Vrhunec neprimernosti pa so seveda žaljivke in diskvalifikacije, ki temeljijo na osebnih okoliščinah. Ponovno, distribucija števila primerov v različnih segmentih slovenske tribalne polarizacije je daleč od uravnoteženosti, a to ne zmanjšuje odgovornosti tistih, ki na deklarativni ravni vztrajajo pri doslednem spoštovanju človeškega dostojanstva. Osebne žaljivke so etično nesprejemljive, poleg tega pa še pogosto odvračajo pozornost od stvari, ki so res problematične. Sam imam poln kufer hehetanja ob slikicah aktualnega državnega sekretarja za državno varnost. Ob vseh zadržkih, ki jih je mogoče imeti glede njegovega dela, se mi zdi še najmanj moteč njegov lik. Ravno tako ne razumem, zakaj gre mnogim pri tako imenovani libertarnosti najbolj v nos telesna teža njenega glavnega lokalnega protagonista, ne pa vprašljivost laissez moi faire ideologije, ki temelji na zahtevi po absolutnem spoštovanju individualne svobode, a zgolj zase in za enako misleče. In na koncu, ali je pri paglavcu, ki na družabnih omrežjih v Slovenijo kliče Breivika, res najbolj pomembno opozarjati na to, kako izgleda? Kako možat, lep in jebač moraš biti, da lahko kot član podmladka vladajoče stranke legitimno malikuješ človeka, ki je v imenu "boja proti kulturnemu marksizmu" pobil 77 ljudi? Provokativno vprašanje? Ne, zgolj logična premisa argumenta, ki fašizem kritizira na podlagi videza.

Čeprav je za večino takšnih izjav in izpadov odgovoren bolj ali manj anonimen komentariat, brez odgovornosti niso niti ljudje na vidnejših družbenih in političnih položajih. Opazka, da bo aktualna kmetijska ministrica "odletela kot kurba s plesa", je v delu javnosti, ki je sicer zelo občutljiv glede mizoginije, naletela na zelo medel odziv, morda zato, ker je šlo za enega od "naših"? Tudi bivši predsednik vlade, ki se te dni z upravičeno ogorčenostjo odziva na žaljive in pritlehne napade na ljudi iz svoje stranke in iz drugih strank opozicije, bi izzvenel še bolj prepričljivo, če bi delček te ogorčenosti delil z nami tudi v preteklosti, ko je šlo za žaljivke in pritlehnosti, ki jih je glede migrantov širil "njegov" državni sekretar.

Nevarnost kajpaonizma za demokracijo je v tem, da politiko spreminja v dirko proti dnu. Nedoslednost v spoštovanju lastnih načel vodi v polarizacijo, ki ni ne vrednostna ne vsebinska. V cesarjevih neideoloških oblačilih in brez vrednot v politiki ostanejo samo osebni interesi. Tribalizem "naših proti vašim" ljudi prisiljuje, da se slepo in nekritično opredelijo za en ali drug tabor, ali pa povzroči nezaupanje in odpor do vseh. Vsisoistizem je logična posledica kajpaonizma, ki ga je ob žalostnem spektaklu, ki nam ga pogosto omogoča politika, emotivno sicer mogoče razumeti, a gre za beg in poraz, ne pa za rešitev. V družbi, v kateri so vsi politiki videni kot isti, demokracija ne deluje. To pa sta končni cilj in zmagoslavje tistih, ki znajo in so pripravljeni biti isti najbolj pokvarjeno, brezobzirno in naklepno.